Jedro

Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

Ustrezna pravica je prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice in tudi ni nobenega vsebinskega razloga za morebitno drugačno tarifo kot za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo. Ista tarifa potem velja tudi za vse tiste uporabnike, ki ne plačajo nadomestila prostovoljno. Morebitni kršilci morajo plačati še civilno kazen. Civilna kazen je odmena za storjene kršitve v zvezi z uporabo fonogramov.

Tožeča stranka ne more zahtevati še povrnitve z nadzorom in odkrivanjem kršitev nastalih stroškov, saj so ti že povrnjeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje komercialnih fonogramov. Tožena stranka je potrditvah tožeče stranke v gostinskem obratu uporabljala fonograme v komercialne namene. Tožeča stranka je uveljavljala vrsto zahtevkov, ki so vsi bili povezani s uporabo fonogramov.

2. Prvostopenjsko sodišče je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku na povrnitev neupravičene obogatitve zaradi javne priobčitve fonogramov in tožbenemu zahtevku na plačilo civilne kazni. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na povrnitev stroškov, ki naj bi jih imela tožeča stranka z iskanjem tožene stranke kot kršitelja.

3. Zoper tiste dele prvostopenjske sodbe, s katerimi ni uspela, je bila vložena pritožba tožeče stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba ugotovljenih dejstev ne izpodbija. Bistveni del pritožbe se nanaša na zmotno uporabo materialnega prava.

6. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se na ugotovitve sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Za odločitev pritožbenega sodišča je zlasti pomembna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka v gostinskem lokalu priobčevala komercialne fonograme. Pogodbe s tožečo stranko ni sklenila, nadomestila pa tudi ni plačevala.

Materialnopravni temelj za uveljavljanje zahtevkov iz neupravičene obogatitve in za plačilo civilne kazni

7. Bistveno pritožbeno mnenje je, da „Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti“ (1) (SS 2006) ne velja za kršilce, ki sploh ne plačujejo nadomestila. Pritožba to utemeljuje predvsem s 4. in 12. členom SS 2006 in 2. odstavkom 80. člena ZASP. Po njenem mnenju bi se morala uporabiti tarifa, kot je določena v Tarifi Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (T 2005).(2)

8. Pritožnikovo stališče, da se v danem primeru uporablja izključno T 2005, ki tudi ni znižana za 30 %, ni pravilno. Takšno zmotno stališče temelji na njenem prepričanju, da lahko tožeča stranka sama, ali v dogovoru s tretjim, določi posebno, najvišjo tarifo za vse tiste uporabnike fonogramov s področja osebne veljavnosti SS 2006, ki kršijo avtorsko pravico. Z razlago, ki jo pritožba skuša dati določbam SS 2006 in T 2005, in bi vodila do uporabe T 2005 v tej zadevi, se pritožbeno sodišče ne strinja in ji ne sledi.

9. Na eni strani tožeča stranka, na drugi strani pa Obrtna zbornica Slovenije in Gospodarska zbornica Slovenije (Združenje za turizem in gostinstvo) sta leta 2006 sklenili SS 2006. 10. Kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del (iz repertoarja kolektivne organizacije) lahko skleneta skupni sporazum (1. stavek 1. odstavka 157. člena ZASP). Za skupni sporazum je že ZASP določil obvezne sestavine. Skupni sporazum mora med drugim določati tarifo (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP) in pa okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP).

11. Skupni sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del po objavi, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma (1. stavek 6. odstavka 157. člena ZASP). Sodišča so na skupni sporazum vezana (7. odstavek 157. člena ZASP). Skupni sporazum ima torej poseben pravni pomen, ki ga približuje kolektivni pogodbi delovnega prava in pa podzakonskem aktu.

12. Pogodbene stranke skupnega sporazuma so v svojem oblikovanju tarife v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, kolikor se nanaša na tarifo, določen predvsem s 3. točko 4. odstavka 157. člena ZASP. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (tako dobesedno 3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

13. Da je takšno stališče pravilno, kaže tudi 2. odstavek 158. člena ZASP, ki se sicer nanaša le na tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek. Člen 158 odstavek 2 ZASP omenja le eno samo tarifo, s tem pa izključuje obstoj dveh različnih tarif. Prav 2. odstavek 158. člena ZASP pojasni, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice in tudi ni nobenega vsebinskega razloga za morebitno drugačno tarifo kot za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo. Ista tarifa pa potem velja tudi za vse tiste uporabnike, ki ne plačajo nadomestila prostovoljno. Morebitni kršilci pa morajo plačati še civilno kazen. Civilna kazen je odmena za storjene kršitve v zvezi z uporabo fonogramov.

14. Do drugačnega sklepa ne pripelje niti 2. odstavek 80. člena ZASP. Ta določba se namreč uporablja le, če se s pravnim poslom prenašajo materialne avtorske pravic (1. odstavek 80. člena ZASP). V tej zadevi pa tožena stranka ni sklenila pravnega posla. Predpostavka za uporabo 2. odstavka 80. člena ZASP torej ni podana.

15. Člen 168 odstavek 2 in 3 ZASP vežeta morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazuma dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmeno za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.

16. SS 2006 velja za uporabnike s področja obrti, obrti podobnih dejavnosti in gostinstva (glej 1. in 5. člen SS 2006). Tožena stranka je oseba, ki spada na področje osebne veljavnosti SS 2006, fonograme pa je uporabljala že po uveljavitvi SS 2006. Tožena stranka ni sklenila individualne pogodbe s tožečo stranko. Kot podlago za določitev višine zahtevka iz neupravičene obogatitve je torej prvostopenjsko sodišče pravilno vzelo SS 2006. 17. Glede izračuna višine obeh zahtevkov se pritožbena odločba sklicuje na prvostopenjsko odločbo, ki je pravilna in je tudi pritožba ni z ničemer izpodbijala.

18. Odločitev prvostopenjskega sodišča je bila torej materialnopravno pravilna glede neupravičene obogatitve (190. in 198. člen Obligacijskega zakonika) in glede civilne kazni (3. odstavek 168. člena ZASP).

Stroški zaradi iskanja kršitelja

19. Zahtevek tožeče stranke (kolektivne organizacije za uveljavljanje avtorskih pravic) za povrnitev škode zaradi odkrivanja kršitev ne more biti utemeljen že zaradi 1. odstavka 153. člena ZASP. Ta določa, da mora prihodek od svoje dejavnosti nameniti za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice. Tudi to je ena od obveznosti kolektivne organizacije (1. odstavek 146. člena ZASP). Dvakratne povrnitve škode pa tožeča stranka ne more zahtevati. To bi namreč nasprotovalo temeljnemu pravilu deliktnega prava, namreč da se lahko nadomesti le škoda in nič več od tega (1. odstavek 168. člena in 169. člen OZ). Pritožbeno sodišče še pripominja, da bila je prav v avtorskem pravu napravljena daljnosežna izjema od tega pravila, ki je v tem, da lahko kolektivna organizacija zahteva do dvakratnik nadomestila za uporabo avtorske pravice (3. odstavek 168. člena ZASP). Kadar je tako, prejme tožeča stranka poleg avtorju pripadajočega nadomestila za uporabo avtorske pravice še dodaten znesek, iz katerega lahko pokrije stroške odkrivanja kršitev. Čeprav to niti ni odločilno, pa je prav v takšnih primerih še toliko bolj očitno, da tožeča stranka ne more zahtevati še povrnitve z nadzorom in odkrivanjem kršitev nastalih stroškov, saj so ti že povrnjeni. Pritožbenemu sodišču predložena zadeva pa je celo prav takšna.

20. Razlogi, ki jih navaja pritožba, torej ne utemeljujejo morebitne spremembe prvostopenjske odločbe.

Procesnopravni temelj za odločitev

21. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe tudi ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu kot izhaja iz izreka, potrdilo (353. člen ZPP).

Stroški postopka

22. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.

(1) Ur. l. RS, št. 107/2006. (2) Ur. l. RS, št. 68/2005.