14. 9. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude družbe Ames, avtomatski merilni sistemi za okolje, d. o. o., Ljubljana, ki jo zastopa direktor mag. Martin Lesjak, na seji dne 14. septembra 2006

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 23. člena Zakona o javni rabi slovenščine (Uradni list RS, št. 86/04) se zavrne.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 11. člena Zakona o javni rabi slovenščine se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica izpodbija drugi odstavek 23. člena Zakona o javni rabi slovenščine (v nadaljevanju ZJRS), ki določa, da mora biti spletno predstavljanje in oglaševanje slovenskih pravnih oseb in fizičnih oseb z registrirano dejavnostjo v slovenščini, dodatno pa lahko tudi v tujih jezikih. Izpodbija tudi 11. člen ZJRS, ki določa, da upravitelji koncesijskih omrežij in omrežij, subvencioniranih iz javnih sredstev svojim slovenskim uporabnikom ne smejo dopuščati predstavljanja in oglaševanja na spletnih straneh samo v tujih jezikih.

2.Pobudnica navaja, da ima neposredni interes, ker naj bi izpodbijana člena posegala v svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave) na področju tržnega komuniciranja s tujimi potencialnimi strankami, ker določata obvezno spletno oglaševanje v slovenščini. Po navedbah pobudnice posluje v Sloveniji zgolj z znanimi kupci, zato naj bi bilo kakršnokoli oglaševanje ekonomsko neutemeljeno. Po navedbah pobudnice je tržna komunikacija v njenem primeru smiselna samo globalno, torej izven Slovenije. Svojo pobudo utemeljuje s tem, da si podjetje samo postavlja prioritete in samo odloča, kateri poslovni partnerji so zanjo zanimivi, kateri pa ne. Ker za pobudnico slovenski trg za oglaševanje prek interneta ni zanimiv, jo glede na to, da je gospodarska pobuda svobodna, nihče ne more prisiliti v spletno predstavitev v slovenščini. Obvezna spletna predstavitev v slovenščini pa je po navedbah pobudnice povezana s stroški. Izpodbijani določbi po mnenju pobudnice kažeta na nepoznavanje podjetništva in internetnega medija. Meni, da bi moral zakon, če bi želel biti nediskriminacijski, predpisati obvezno predstavitev po internetu vsem v Sloveniji registriranim podjetjem, vendar ne kot del poslovnega procesa.

B. – I.

3.Izpodbijana določba drugega odstavka 23. člena ZJRS se glasi: " Spletno predstavljanje in oglaševanje slovenskih pravnih oseb in fizičnih oseb z registrirano dejavnostjo mora biti v slovenščini, dodatno pa lahko tudi v tujih jezikih.

4.Izpodbijana določba je naslovljena na širok krog subjektov, in sicer na slovenske pravne osebe in fizične osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost. To pomeni, da je izpodbijana določba naslovljena na širši krog subjektov, kot tisti krog subjektov, ki jim je zagotovljena pravica do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave. Ker je pobudnica pravna oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost v obliki družbe z omejeno odgovornostjo, ji je nedvomno zagotovljeno varstvo po 74. členu Ustave. Pobudnica pa izkazuje tudi pravni interes za izpodbijanje navedene določbe, saj iz njenih navedb izhaja, da se predstavlja oziroma oglašuje prek interneta.

5.Ustava v prvem odstavku 74. člena določa, da je gospodarska pobuda svobodna. Vendar iz prvega stavka drugega odstavka 74. člena Ustave izhaja, da zakon določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij, po drugem stavku drugega odstavka tega člena pa se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Poleg tega pa ima zakonodajalec v drugem odstavku 15. člena Ustave pooblastilo, da z zakonom predpiše način uresničevanja človekovih pravic tudi v primeru, kadar to ni predvideno že s samo Ustavo, vendar pa je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine.

6.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-218/04 z dne 20. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 46/06 in OdlUS XV, 29) poudarilo, da je pravica iz 74. člena Ustave ena od človekovih pravic, ki je ni mogoče uresničevati neposredno na podlagi Ustave. Zato mora zakonodajalec določiti pravnoorganizacijske oblike za opravljanje gospodarske dejavnosti (za kar ga Ustava pooblašča v prvem stavku drugega odstavka 74. člena), glede na vrsto dejavnosti pa tudi pogoje za njeno opravljanje. Če se želi slovenska pravna oseba ali fizična oseba z registrirano dejavnostjo spletno predstavljati in oglaševati, mora izpolnjevati pogoj, predpisan v izpodbijani določbi. Po oceni Ustavnega sodišča je določitev pogoja, da mora slovenska pravna oseba ali fizična oseba z registrirano dejavnostjo pri spletnem predstavljanju in oglaševanju obvezno uporabljati slovenski jezik, del zakonskega urejanja načina izvrševanja pravice do svobodne gospodarske pobude na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 15. člena Ustave. Ker gre za izvrševanje pooblastila iz drugega odstavka 15. člena Ustave, ne gre za poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave. Ustavnosodna presoja zakonske ureditve, ki po vsebini ne pomeni omejitve posamezne človekove pravice, temveč le določitev načina njenega uresničevanja, je nujno zadržana.[1] Ustavno sodišče v tem okviru praviloma preizkuša le, ali je imel zakonodajalec za določitev načina uresničevanja pravice razumen razlog.[2]

7.Zakonodajalec določa navedeni pogoj za vse zgoraj navedene subjekte, če se spletno predstavljajo in oglašujejo, kar velja ne glede na to, kateri ciljni skupini sta spletna predstavitev in oglaševanje namenjena. Ker pa izpodbijana določba hkrati dopušča tudi možnost, da se navedeni subjekti spletno predstavljajo in oglašujejo tudi v tujih jezikih, je zakonodajalec upošteval tako naravo spletnega medija kot tudi interese tistih gospodarskih subjektov, ki se spletno predstavljajo in oglašujejo zgolj oziroma predvsem zaradi pridobivanja potencialnih tujih strank. Tudi narava spletnega medija je taka, da sta spletna predstavitev in oglaševanje dostopna ne le tujim osebam, temveč tudi slovenskim fizičnim in pravnim osebam. Glede na to izpodbijani ureditvi ni mogoče očitati, da je ta pogoj nerazumen. Pobudnica pa neskladja s 74. členom Ustave tudi ne more utemeljiti s pavšalno navedbo, da sta obvezna spletna predstavitev in oglaševanje v slovenščini povezana s stroški.

8.Pobudničine navedbe o diskriminatornosti ureditve, torej o neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti, ker tega očitka pobudnica ni utemeljila.

Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka).

B. – II.

9.V skladu z drugim odstavkom 162. člena Ustave lahko vsakdo da pobudo za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem, če izkaže svoj pravni interes. Drugi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) določa, da je pravni interes za vložitev pobude podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora morebitna ugoditev pobudnikovemu predlogu privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001, Uradni list RS, št. 37/01 in OdlUS X, 76).

10.Člen 11 ZJRS nalaga upraviteljem koncesijskih omrežij in omrežij, subvencioniranih iz javnih sredstev, obveznost, da svojim slovenskim uporabnikom ne smejo dopuščati predstavljanja in oglaševanja na spletnih straneh samo v tujih jezikih. Pobudnica ne zatrjuje, da bi bila upraviteljica koncesijskih omrežij ali omrežij, subvencioniranih iz javnih sredstev, zato nima pravnega interesa za izpodbijanje te določbe.

11.Ker pobudnica nima pravnega interesa za izpodbijanje navedenega člena, je bilo treba pobudo v tem delu zavreči (2. točka izreka).

C.

12.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

Opombi:

[1]Glej odločba Ustavnega sodišča št. U-I-240/04 z dne 8. 12. 2005, Uradni list RS, št. 117/05 in OdlUS XIV, 90.

[2]Tudi iz Komentarja Ustave izhaja, da v primeru, ko zakon predpiše način uresničevanja človekove pravice (drugi odstavek 15. člena Ustave) za dopustnost zakonske ureditve zadošča že njena razumnost, nearbitrarnost in včasih prevladujoč javni interes. Tako L. Šturm v L. Šturm in drugi, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 196.