Jedro

Prvostopenjski organ ima zato prav, da bi postopek moral potekati po določbah ZKZ, saj se s pravnim poslom prenaša lastninska pravica v deležu, tudi na delu zemljišča, za katerega podlaga - priposestvovanje niti na trditveni ravni ne obstoji. Sklicevanje na tretji odstavek 43. člena SPZ je zavajajoče, saj tožnik upravnemu organu ni predložil v odobritev pogodbe, s katero bi uveljavljal priposestvovanje na delu nepremičnine.

V obravnavani zadevi ne gre za vprašanje izkazanosti priposestvovanja na delu zemljišča, pač pa zavrnitev temelji na izkazanem prometu na zemljišču, na katerem se priposestvovanja niti ne zatrjuje. Tožnik z obravnavano tožbo torej ni izkazal, da bi prvostopni organ napačno uporabil določbo 17. člena ZKZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil odobritev pravnega posla – notarskega zapisa listine o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ki so ga dne 21. 6. 2012 sklenili A.A. kot prvi pogodbenik in B.B. kot drugi pogodbenik ter C.C. kot tretja pogodbenica, na podlagi katere bi B.B. pridobil solastniški delež do 1/5 nepremičnine parc. št. 2197 k.o. ... V obrazložitvi je navedel, da je v pogodbi o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja navedeno, da je predmet priposestvovanja del nepremičnine, površine cca 1000 m2 oziroma solastniški delež do 1/5, ki je njiva v izmeri 5060 m2 in katere izključni lastnik je prvi pogodbenik, ter da ta del parcele ... uživajo že vsa leta po vojni kot svojega, čemur nihče od ... nikoli ni oporekal. Predmet priposestvovanja je označen na skici, ki je priloga notarskemu zapisu. Nadalje ugotavlja, da je kmetija, ki je v lasti oziroma solasti A.A., zaščitena z odločbo Upravne enote Litija, ter nadalje iz vpogleda v register kmetijskih gospodarstev, da ima A.A. vpisan GERK tudi na tistem delu parcele 2197 k.o. ..., za katerega iz predloženega notarskega izpisa izhaja, da jo ... že leta uživajo. Glede na to, da se s konkretnim pravnim poslom pridobiva solastniški delež tudi na preostalem delu zemljišča parcele 2197 k.o. ..., bi moral promet potekati v skladu z določili Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ).

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil in v obrazložitvi soglaša, da gre v obravnavani zadevi za promet, saj gre za pridobitev solastniške pravice na celotnem zemljišču in ne le za pridobitev lastninske pravice na priposestvovanem delu.

Tožnik izpodbija odločbo prve stopnje ter meni, da je stališče prvostopnega organa kot tudi drugostopnega zmotno. Sklicuje se na določbo tretjega odstavka 43. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da je lahko tudi del parcele predmet samostojnega priposestvovanja. Iz tega izpeljuje, da je s poslom, ki ga je predlagal v odobritev, vse v redu, ker je tožnik priposestvoval del parcele, kot je to v listini natančno določeno in označeno na priloženi skici. Ker pa priposestvovalni svet ni formalno odmerjen in nima svoje parcelne številke, so pogodbeniki matematično, upoštevajoč površino priposestvovanega sveta, v razmerju s površino celotne parcele opredelili to z ulomkom 1/5. Dragega postopka parcelacije si pogodbeniki niso privoščili, med njimi pa je vse nesporno. Res judikati glede priposestvovanja dela stvari določajo, da mora biti poprej del sveta odmerjen in imeti svojo parcelno številko, vendar je tako le v primeru, ko je med strankami spor in morajo lastniki sprožiti tožbo na priposestvovanje. V obravnavanem primeru pa ni spora ter tako stranke sporazumno pristajajo na solastnino, vendar je v naravi točno določeno, kaj je od koga. Poudarja, da je vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo le deklaratorne narave, saj se je lastninska pravica s priposestvovanjem pridobila, ko so stekli pogoji zanjo. Ne soglaša s stališčem iz judikata Upravnega sodišča I U 1884/2011, da gre v konkretnem primeru za promet s kmetijskim zemljiščem. Na podlagi navedenega judikata se ukinja inštitut priposestvovanja kmetijskega zemljišča. Predlaga, da sodišče počaka z odločitvijo Vrhovnega sodišča o vloženi reviziji proti judikatu I U 1884/2011. Tožnik je lastninsko pravico pridobil izvorno, ... pa mu to priznava. Ni potrebe, da tožnik toži ... Sploh pa po novi določbi zadnjega odstavka 17. a ZKZ ... sploh ne more podati ponudbe le za solastniški delež. V obravnavanem primeru ni prometa s kmetijskim zemljiščem, zato ... ne bo podal ponudbe po ZKZ z izmišljeno kupnino in čakal, kdo se bo javil, potem pa bo prodajna pogodba sklenjena s tistim, ki ima najmočnejšo predkupno pravico. Pooblaščenec tožnika v tožbi pripominja, da je listino z dne 21. 6. 2012 predložil v odobritev na upravno enoto po izrecnem napotilu ministrstva za kmetijstvo z dne 26. 5. 2009, katerega so zaradi pooenotenja prakse notarskih pisarn pri overitvi pogodb prejeli vsi notarji, če je predmet v listini kmetijsko zemljišče. Pravilna odločitev upravne enote bi bila, da se vloga zavrže, ker ne gre za upravno zadevo, ker ne gre za promet s kmetijskimi zemljišči in subsumciji pod ZKZ. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom v tem postopku pa tožbo ni odgovorila.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev pravnega posla na podlagi ugotovitve, da promet z zemljiščem ni potekal v skladu z določbami ZKZ.

Sodišče soglaša z razlogi organa. Iz predmeta pogodbe izhaja, da naj bi tožnik pridobil lastninsko pravico tudi na delu zemljišča, za katerega ne zatrjuje pridobitve s priposestvovanjem (označeno na skici, ki je del pogodbe). Že iz samega pojma solastnine (65. člen SPZ) izhaja, da ima lahko več oseb solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari, torej bi lastninska pravica tožniku v skladu s to določbo pripadala na celotni parceli, v idealnem deležu. Upravni organ ima zato prav, da bi postopek moral potekati po določbah ZKZ, saj se s pravnim poslom prenaša lastninska pravica v deležu, tudi na delu zemljišča, za katerega podlaga-priposestvovanje niti na trditveni ravni ne obstoji. Sklicevanje na tretji odstavek 43. člena SPZ je zavajajoče, saj tožnik upravnemu organu ni predložil v odobritev pogodbe, s katero bi uveljavljal priposestvovanje na delu nepremičnine.

Razlogi, drag postopek parcelacije oz. da bi bila le ta potrebna le v primeru spora, zato niso relevantni in na pravilnost ugotovitve, ki temelji na določbah SPZ in ZKZ, ne vplivajo. Pomembna za izrečeno posledico je le ugotovitev o prehodu lastninske pravice na celotnem zemljišču oziroma parceli, torej tudi na delu zemljišča, za katerega se priposestvovanje ne zatrjuje, kar je organ pravilno opredelil kot promet, ki bi moral biti podvržen postopku po ZKZ.

Tožnik v tožbi navaja razloge o nepravilnem stališču naslovnega sodišča v sodbi I U 1884/2011 z dne 29. 1. 2013. V tej zadevi je sodišče presojalo pravilnost zavrnitve odobritve pravnega posla na osnovi notarskega zapisa, posadne listine, pogodbe o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Sporen v tej zadevi je bil obseg izkazanosti priposestvovanja, ki mora izhajati iz v odobritev predložene posadne listine. Stališču, da morajo v posadni listini biti ugotovljeni in ob tem izkazani pogoji za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem (drugi odstavek 43. člena SPZ), tako da organ v postopku za odobritev pravnega posla lahko oceni, ali pogodba o priznanju lastninske pravice s priposestvovanjem po vsebini ne predstavlja pravnega temelja za pravno poslovno pridobitev lastninske pravice v smislu 17. člena ZKZ, ki podleže spoštovanju določb tega zakona o prometu s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami, je pritrdilo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 143/2013 z dne 24. 9. 2014. Vendar, kot je zgoraj navedeno, v obravnavani zadevi ne gre za vprašanje izkazanosti priposestvovanja na delu zemljišča, pač pa zavrnitev temelji na izkazanem prometu na zemljišču, na katerem se priposestvovanja niti ne zatrjuje. Tožnik z obravnavano tožbo torej ni izkazal, da bi prvostopni organ napačno uporabil določbo 17. člena ZKZ.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.