Jedro

Pri organu o novem dejstvu oziroma o novem dokazu govorimo takrat, ko organu dejstvo ali dokaz v prejšnjem postopku nista bila poznana ali dostopna. Toženka v odgovoru na tožbo sama pojasni, da je prvostopenjski organ v prvotnem postopku že vedel za sporna tožničina ravnanja. Posledično ta ravnanja, ki so vodila v odpoved najemne pogodbe za bivalno enoto v ... in so obenem takšna, da bi lahko bila izločitveni razlog po točki 2.1. Javnega razpisa, ne morejo biti obnovitveni razlog.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine A., št. 35220-633/2019-13 3103 z dne 13. 10. 2021 in sklep Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine A. št. 35220-633/2019-11 3103 z dne 21. 9. 2020 odpravita.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Javni stanovanjski sklad Mestne občine A. (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo, ki jo je izdal po obnovljenem postopku, odločil, da tožnica ni upravičena do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem, ker kot najemnica bivalne enote v lasti razpisnika na z razpisom specifično opredeljen način krši najemno pogodbo za bivalno enoto. V 2. točki izreka je odločeno, da se odločba 35220-603/633/2019 (3103) z dne 16. 1. 2020 (v nadaljevanju Odločba z dne 16. 1. 2020) odpravi in se nadomesti s to odločbo, upravičenja, prejeta v okviru 18. Javnega razpisa za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem (v nadaljevanju Javni razpis), pa prenehajo.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je pojasnjeno, da se je tožnica prijavila na 18. Javni razpis, ko je že bila najemnica bivalne enote v lasti prvostopenjskega organa. Javni razpis v tretjem odstavku točke 2.1. določa, da do dodelitve neprofitnega stanovanja niso upravičeni prosilci, ki so najemniki bivalniki enote v lasti razpisnika in enote ne uporabljajo primerno, povzročajo škodo lastniku bivalne enote in škodo na skupnih prostorih ter tekom razpisnega postopka nimajo poravnanih vseh obveznosti za uporabo bivalne enote.

3. 17. 8. 2020, torej po izdaji prvotne Odločbe z dne 16. 1. 2020, je Okrajno sodišče v Ljubljani pod opr. št. IV P 468/2020 izdalo sodbo, s katero je bila tožničina najemna pogodba za bivalno enoto v ... odpovedana iz krivdnega odpovednega razloga. Okrajno sodišče v Ljubljani je ugotovilo, da tožnica grobo krši temeljnega pravila sosedskega sožitja ter huje moti druge prebivalce v njihovi mirni uporabi stanovanj. Po prejemu te sodbe je prvostopenjski organ postopek v zvezi z Odločbo z dne 16. 1. 2020 obnovil s sklepom št. 35220-633/2019-11 3103 z dne 21. 9. 2020 (v nadaljevanju Sklep z dne 21. 9. 2020). V obnovljenem postopku je organ ugotovil, da tožnica ne prereka obstoja krivdnih razlogov za odpoved najemne pogodbe niti same sodne odpovedi. Obljublja pa izboljšanje stanje. Zato je organ ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem in odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

4. Župan Mestne občine A. je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnil. Potrdil je, da je prvostopenjski organ pravilno navedel in uporabil obnovitveni razlog, to je sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani. V tej sodbi je bil ugotovljen krivdni odpovedni razlog, ki je hkrati tudi okoliščina, ki predstavlja negativni pogoj za upravičenost do pravice neprofitnega stanovanja v najem. Zato so bili pogoji za obnovo postopka verjetno izkazani, podane pa so bile tudi formalne predpostavke za obnovo postopka, to so dokončnost, pristojnost in pravočasnost. V ponovljenem postopku je tožnica priznala, da je v času javnega razpisa obstajala neprimerna raba bivalne enote, zato je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

5. Tožnica vlaga tožbo, v kateri navaja, da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Iz nje ne izhaja, kako in na kakšni podlagi je prvostopenjski organ obnovil prvotni postopek in teh pomanjkljivosti izpodbijane odločbe ni mogoče odpraviti z odločbo drugostopnega organa. V prvem postopku izdana odločba je bila dokončna, zaradi česar bi bilo potrebno obnovo postopka izpeljati transparentno in zakonito. V tem primeru pa ni mogoče ugotoviti niti tega, ali je bila zatrjevana obnova postopka začeta v zakonskih rokih po 263. členu ZUP. Kot obnovitveni razlog tudi ni mogoče uporabiti sodbe Okrajnega sodišča, saj se ta nanaša na povsem drugo dejansko in pravno podlago. Tožnica zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

6. V odgovoru na tožbo toženka na očitek nezakonite obnove postopka odgovori, da je bila prvotna Odločba z dne 16. 1. 2020 dokončna, da pa je kasneje organ izvedel za dokaz, da pri tožnici obstojijo izločitveni razlogi, določeni v samem razpisu. Zato je bil dolžan obnoviti postopek že zaradi enakega obravnavanja prosilcev na razpisu. Organ je za sodbo izvedel 28. 8. 2020, sklep o obnovi postopka je bil izdan 21. 9. 2020, kar je znotraj zakonskega enomesečnega relativnega roka. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani izhaja razlog za odpoved pogodbe in na osnovi teh razlogov je organ lahko ugotovil tudi obstoj izločitvenih razlogov po razpisu. Ta sodba je tako predstavljala dokaz, ki bi lahko pripeljal do drugačne odločitve, saj gre za vprašanje izločitvenega razloga. Vse to je prvostopenjski organ pojasnil že v Sklepu z dne 21. 9. 2020, s katerim je dovolil obnovo postopka, zato obnova ni bila nezakonita in netransparentna.

7. Toženka v odgovoru na tožbo še pojasni, da iz sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani izhaja, da so o kršitvi najemne pogodbe ter na obstoj krivdnega odpovednega razloga tožničini sostanovalci prvostopenjski organ opozorili 21. 1. 2019 in je bil 25. januarja 2019 opravljen tudi razgovor s tožnico. Tako je povsem jasno, da je izločitveni razlog obstajal že pred 17. 5. 2019 (Javni razpis je namreč določal, da se upoštevajo okoliščine, ki so obstajale do 17. 5. 2019), zaradi prejema zamudne sodbe pa je bilo potrebno ponovno preveriti, ali so bili izpolnjeni vsi pogoji za upravičenost do neprofitnega stanovanja. Sodba Okrajnega sodišča se ne nanaša na drugačno dejansko in pravno podlago, saj se odpovedni razlogi za najemno pogodbo in izločitveni razlog prekrivajo. Obenem toženka še pove, da je bila že prvotna odločba in v njej priznajo upravičenje dano pogojno, in sicer če se stanovanjske, premoženjske ali druge razmere, ki vplivajo na izpolnjevanje pogojev za dodelitev neprofitnega stanovanja, ne spremenijo.

8. Tožba je utemeljena.

9. Med strankama ni sporno, da je tožnica kandidirala na 18. javnem razpisu za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem in da je prvostopenjski organ z Odločbo z dne 16. 1. 2020 odločil, da je tožnica na razpisu dosegla zadostno število točk in je zato upravičena do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem. Nadalje ni sporno, da je tožnica že pred tem razpisom bila najemnica stanovanja na naslovu ... v lasti prvostopenjskega organa in da je Okrajno sodišče v Ljubljani 17. 8. 2020 izdalo zamudno sodbo, s katero je odločilo, da se najemna pogodba za to stanovanje iz krivdnega razloga na strani tožnice odpove. V posledici te sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani je prvostopenjski organ s sklepom z dne 21. 9. 2020 odločil, da se postopek v zvezi z Odločbo z dne 16. 1. 2020 obnovi. Kot obnovitveni razlog (novo dejstvo in nov dokaz) se navaja prejem sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani.

10. Med strankama pa ostaja sporno, ali je bil postopek v zvezi z Odločbo z dne 16. 1. 2020 zakonito obnovljen, posledično je sporna tudi pravilnost in zakonitost v obnovljenem postopku izdane odločbe. Iz sklepa o obnovi z dne 21. 9. 2020 izhaja, je bil postopek obnovljen na podlagi 1. točke 260. člena ZUP, ki določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Da bi neka okoliščina lahko bila obnovitveni razlog, se mora nanašati na relevantno dejansko stanje za odločanje v upravnem postopku. To pa pomeni, da morata novo dejstvo in nov dokaz obstajati že v času prvega odločanja, da bi lahko pomenila obnovitveni razlog po prvi točki 260. člena ZUP.1

11. Organa kot novo dejstvo in nov dokaz navajata sodbo Okrajnega sodišča IV P 468/2020 z dne 17. avgusta 2020, ki jo je prvostopenjski organ prejel 28. 8. 2020. Sodišče pa ugotavlja, da ta sodba ne more biti obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP (torej novo dejstvo oziroma nov dokaz), saj ni dejstvo oziroma dokaz, ki bi obstajalo že v času prvega postopka. Okrajno sodišče v Ljubljani je sodbo izdalo kasneje, to je po izdaji Odločbe z dne 16. 1. 2020. Zato prejem te sodbe ni zakonit obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP.

12. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani nov dokaz o obstoju izločitvenega razloga, ki pa je obstajal že pred 17. 5. 2019. Tudi temu sodišče ne more slediti, saj iz same sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, enako pa navaja tudi sama toženka v odgovoru na tožbo, izhaja, da je bil prvostopenjski organ o ravnanjih tožnice, ki predstavljajo odpovedni razlog in bi lahko bila tudi izločitveni razlog po točki 2.1. Javnega razpisa, obveščen že 21. 1. 2019. Takrat so namreč sostanovalci bloka prvostopenjski organ z dopisom obvestili o tožničinih ravnanjih in prvostopenjski organ je 25. 1. 2019 v zvezi s tem s tožnico opravil razgovor. To pa pomeni, da je tožnica že pred izdajo Odločbe z dne 16. 1. 2020 za ta ravnanja tožnice vedela, o njih opravila razgovor s tožnico, ki teh ravnanj ni zanikala, temveč se je zavezala, da bo kršitve odpravila. Izločitveni razlog po točki 2.1. so namreč prav ta ravnanja tožnice in ne okoliščina sodne odpovedi najemne pogodbe. Tudi zato se prvostopenjski organ ne more uspešno sklicevati na sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, saj ni šele s to sodbo izvedel za ravnanja tožnice, ki bi lahko bila izločitveni razlog. Pri organu o novem dejstvu oziroma o novem dokazu govorimo takrat, ko organu dejstvo ali dokaz v prejšnjem postopku nista bila poznana ali dostopna2. Kot rečeno, toženka v odgovoru na tožbo sama pojasni, da je prvostopenjski organ v prvotnem postopku že vedel za sporna tožničina ravnanja. Posledično ta ravnanja, ki so vodila v odpoved najemne pogodbe za bivalno enoto v ... in so obenem takšna, da bi lahko bila izločitveni razlog po točki 2.1. Javnega razpisa, ne morejo biti obnovitveni razlog.

13. Sodišče kot sklepno ugotavlja, da sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani ni dejstvo, ki bi obstajalo že v času postopka glede Odločbe z dne 16. 1. 2020, saj je bila izdana kasneje. Obenem pa ta sodba tudi ni nov dokaz glede tožničinih ravnanj, ki bi lahko bila izločitveni razlog po Javnem razpisu. Prvostopenjski organ je namreč za ta ravnanja vedel že januarja 2019, pa je kljub temu izdal Odločbo z dne 16. 1. 2020. Zato sodišče sodi, da obnova postopka glede Odločbe z dne 16. 1. 2020 ni bila zakonita, saj niso bili podani pogoji po 1. točki 260. člena ZUP. Posledično tudi ni zakonit sklep o obnovi postopka z dne 21. 9. 2020. 14. Sodišče torej sodi, da je bila izpodbijana odločba izdana s kršitvijo pravil postopka v zvezi z izrednim pravnim sredstvom obnove, zato je tudi odločitev nezakonita. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo pa odpravilo. Obenem je iz istega razloga na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo tudi sklep prvostopenjskega organa z dne 21. 9. 2020. Po odločitvi sodišča ostaja v veljavi odločba prvostopenjskega organa št. 35220-603/633/2019 (3103) z dne 16. 1. 2020. Ker razlog, kot je bil podan v odpravljenih upravnih aktih, ni zakonit obnovitveni razlog po 260. členu ZUP, sodišče zadeve ni vrnilo organu v ponovljen postopek.

15. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (tretji odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) / Janez Čebulj [et al], Uradni list RS, 2020, 2. knjiga, stran 643 in tam navedena sodna praksa Vrhovnega sodišča. 2 Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) / Janez Čebulj [et al], Uradni list RS, 2020, 2. knjiga, stran 644.