Jedro

Inšpekcijske ukrepe za neskladno gradnjo je mogoče izreči, kadar je mogoče tisti del objekta, ki je zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, odstraniti in vzpostaviti stanje, določeno v gradbenem dovoljenju, ali pa zanj pridobiti spremembo gradbenega dovoljenja. To pa v obravnavanem primeru, ko so spremenjene bistvene lastnosti objekta (gabarit in posledično odmiki, etažnost ipd.), po presoji sodišča ni mogoče.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikoma izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje poslovnega objekta na zemljišču parc. št. 1712/1 in 1712/4, obe k.o. ..., ki na dan 12. 11. 2012 predstavlja objekt poligonalne oblike, ki ima v pritličju maksimalni tlorisni gabarit 36,7 m x 19,5 m, v nadstropju pa 37,1 m x 20,8 m, višinskega gabarita P + 1, pri čemer se objekt medetažno lomi na dolžini približno 24,1 m. Vzdolž vzhodne fasade objekta, v nivoju stropa pritličja, je nadstrešnica pravokotne tlorisne oblike, dimenzije 2m x 6m, na zahodni fasadi, v nivoju strehe, je nadstrešnica poligonalne oblike, maksimalnega tlorisnega gabarita 2,5 m x 10,8 m, na južni strani objekta, na višini približno 4,95 m (merjeno od tal do podnapušča), pa je nadstrešnica pravokotne tlorisne oblike, dimenzije 14,3 m x 1,5 m. V 1. točki izreka jima je naložila, da morata takoj po vročitvi te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo navedenega objekta, v 2. točki pa, da morata objekt odstraniti v roku 6 mesecev po vročitvi te odločbe na svoje stroške, sicer bo v skladu s 3. točko izreka izvršba opravljena v izvršilnem postopku po drugih osebah. V 4. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). V 5., 6. in 7. točki je bilo odločeno, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve ter da je odločba izdana po uradni dolžnosti in je takse prosta.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se v izreku navedeni objekt razlikuje od objekta, za gradnjo katerega je bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje z dne 6. 5. 1987. Gradbeno dovoljenje se je nanašalo na enoetažen objekt, s pritlično ploščo v enem nivoju, tlorisnega gabarita v obliki črke S, dimenzij 36 m x 15 m in s previsom strešne konstrukcije na SV fasadi za 2 m, montažne AB konstrukcije. Izvedeni objekt pa je dvoetažen, s pritlično ploščo, ki se na osi 3 zlomi tako, da nastane preskok približno pol etaže, maksimalnega gabarita 37,1 x 20,8 m. Te spremembe ocenjuje za bistvene do take mere, da ni več mogoče govoriti o neskladni, pač pa o nelegalni gradnji. Polaga za izdan inšpekcijski ukrep je 152. člen ZGO-1. Drugostopenjski upravni organ je zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo. Pritrjuje stališču prvostopenjskega organa, da obravnavana gradnja bistveno odstopa od objekta, za katerega je bilo 6. 5. 1987 pridobljeno gradbeno dovoljenje in da gre za povsem drug objekt, saj so z dejansko izvedenimi deli bistveno spremenjeni značaj objekta in njegove bistvene lastnosti. Zato je bila uporaba 152. člena ZGO-1 pravilna. Ne strinja se z navedbo tožnikov, da dela, ki sta jih opravila leta 2005, in sicer odstranitev montažne plošče in zamenjava z novo ter zamenjava strehe, ne predstavljajo gradnje.

Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je osnovni objekt zgradil takratni investitor ..., za gradnjo pa je bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje z dne 6. 5. 1987. Zgrajeni objekt je sicer res odstopal od gabaritov, določenih v gradbenem dovoljenju, vendar zagotovo ne v takšni meri, da bi šlo za bistveno spremenjen značaj objekta in njegove značilnosti, kot navaja toženka v izpodbijani odločbi. Objekt, ki sta ga kupila leta 2005, bi bilo mogoče šteti za neskladno gradnjo.

Poleg tega toženka ni ugotovila, ali je bilo izdano spremenjeno gradbeno dovoljenje, in če ne, zakaj ne. Dejansko stanje je zato nepopolno ugotovljeno. Iz zbranih dejstev gotovo ni mogoče zaključiti, da pogoji za spremembo gradbenega dovoljenja takrat niso bili izpolnjeni. Investitor ne sme biti oškodovan zaradi nezakonitega ravnanja upravnega organa, če ta ni odločil o zahtevi investitorja.

Navajata še, da je bila adaptacija objekta zaključena v letu 2006 in da se od tedaj dalje niso izvajala nobena gradbena dela in se objekta ne gradi, kot to napačno zaključuje upravni organ. Ko sta v letu 2005 postala lastnika zgrajenega objekta, sta z večjimi investicijsko vzdrževalnimi deli obnovila objekt, ki je bil takrat v zelo slabem gradbenem stanju. Tako sta izvedla zamenjavo montažne plošče in strehe obstoječega objekta, za kar po njunem mnenju ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja.

Dodajata, da gradnjo brez gradbenega dovoljenja predstavlja le del objekta, zgrajen po letu 2005, vendar pa tudi za ta del že razpolagata z vso dokumentacijo, ki je potrebna za legalizacijo. Zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa uveljavljata vse predhodne pritožbene razloge, skupaj s celotno trditveno podlago in predlaganimi dokazi, ki sta jih podala v pritožbi z dne 27. 11. 2012, saj jim pritožbeni organ ni v ničemer sledil. Navajata, da so podani razlogi za ničnost oziroma izpodbojni razlogi po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zato predlagata, naj sodišče na podlagi opravljene obravnave in izvedenih dokazov razsodi, da se tožbi ugodi in izpodbijana odločba odpravi oziroma podrejeno, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu upravnemu organu, toženki pa naj se naloži povrnitev stroškov postopka.

Vlogi, imenovani „zahteva za prednostno obravnavo pritožbe št. I U 511/2013“, z dne 20. 5. 2013, tožnika prilagata še pravnomočno gradbeno dovoljenje z dne 6. 5. 1987, odločbo o funkcionalnem zemljišču št. 04-02-466-39/93 z dne 10. 3. 1993, kopijo vloge za izdajo uporabnega dovoljenja z dne 15. 5. 2003, kopijo vloge za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 25. 1. 2013, kopijo odgovora na seznanitev z dejstvi in okoliščinami pri vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 6. 3. 2013, kopijo odločbe o odmeri komunalnega prispevka z dne 19. 2. 2013, dokazili o plačilu z dne 18. 4. 2013 in 19. 4. 2013 ter listine v zvezi z razdružitvijo zemljišč, ki sta jo naročila dne 13. 12. 2012. Vlogi z dne 12. 7. 2013, imenovani dopolnitev tožbe št. I U 511/2013, pa prilagata odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1774/2009-2 z dne 19. 2. 2013 Tožba ni utemeljena.

Tožnika navajata, da izpodbijata odločbo prvostopenjskega organa iz razlogov, ki sta jih navajala v pritožbi zoper navedeno določbo.

Sodišče poudarja, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo. Tožnik mora zato razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Tako stališče je to sodišče zavzelo že v številnih zadevah, med drugim tudi v zadevah U 2358/2008, U 1476/2007 in I U 36/2011. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Po drugem odstavku 37. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta.

Ker morata glede na navedeno tožnika v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljujeta vloženo tožbo, se sodišče v tem upravnem sporu ni opredeljevalo do navedb, ki sta jih navajala v upravnem postopku, ne pa tudi v tožbi.

Po prvem odstavku 52. člena ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, ki jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, ki pa se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih upravičeno ni mogel predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Ker dokazi, ki jih tožnika prilagata vlogama z dne 20. 5. 2013 in 12. 7. 2013 v zvezi s postopkom pridobivanja uporabnega in gradbenega dovoljenja, s postopkom odmere komunalnega prispevka, s postopkom razdružitve zemljišč ter odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 1777/2009, niso obstajali že v času izdaje upravnega akta na prvi stopnji, jih sodišče ni upoštevalo.

Neutemeljeni pa so tudi ostali tožbeni ugovori.

V zadevi je sporno, ali je gradnja nelegalna, za kar so bili tožnikoma izrečeni ukrepi iz 152. člena ZGO-1, ali pa neskladna, kot menita sama.

Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Po 12.2. točki istega člena pa neskladna gradnja pomeni, da je za gradnjo oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje sicer izdano, vendar se takšna gradnja oz. dela izvajajo oz. so izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem. V primeru neskladne gradnje je predvideno vodenje inšpekcijskega postopka po 153. členu ZGO-1, ki predvideva, da se investitorju v prvi fazi naloži pridobitev spremenjenega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek), v naslednji fazi, če za spremembo ne zaprosi ali je ne pridobi, pa odstranitev tistega dela objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem in vzpostavitev stanja, določenega v gradbenem dovoljenju (drugi odstavek).

Toženka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da se predmetni objekt razlikuje od objekta, za katerega je bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje z dne 6. 5. 1987, v naslednjih lastnostih: objekt, za katerega je bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, je enoetažen, s pritlično ploščo v enem nivoju, tlorisnega gabarita v obliki črke „S“ dimenzij 36 m x 15,5 m, s previsom strešne konstrukcije na SZ fasadi za 2 m in montažno AB konstrukcijo. Izvedeni objekt pa je dvoetažen, s pritlično ploščo, ki se na osi 3 zlomi tako, da nastane preskok za približno pol etaže. Prav tako se ne ujemata gabarita objekta, saj ta danes znaša 37,1 m x 20,8 m. Tožnika teh ugotovitev ne izpodbijata, zato je sodišče nanje vezano (prvi odstavek 20. člena ZUS-1). Glede na te ugotovitve pa se sodišče strinja s stališčem toženke, da gre za nelegalno in ne neskladno gradnjo. Inšpekcijske ukrepe za neskladno gradnjo je namreč mogoče izreči, kadar je mogoče tisti del objekta, ki je zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, odstraniti in vzpostaviti stanje, določeno v gradbenem dovoljenju, ali pa zanj pridobiti spremembo gradbenega dovoljenja (drugi odstavek 73. člena ZGO-1). To pa v obravnavanem primeru, ko so spremenjene bistvene lastnosti objekta (gabarit in posledično odmiki, etažnost ipd.), tudi po presoji sodišča ni mogoče. Zaradi teh sprememb torej ni več mogoče govoriti zgolj o prekoračitvi pogojev iz upravnega dovoljenja (12.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), pač pa o drugem objektu. Dela, ki sta jih tožnika opravila v letih 2005 in 2006 (menjava strehe, menjava montažne plošče ipd.), za to presojo niso bistvena.

Ker je dokazno breme za dokazovanje legalnosti gradnje na inšpekcijskem zavezancu, niso utemeljeni tožbeni ugovori, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker toženka ni ugotovila, ali je bil postopek spremembe gradbenega dovoljenja, ki naj bi bil začet, končan, in kako.

Ker je v zadevi bistveno le, ali tožnika razpolagata z gradbenim dovoljenjem, ki dovoljuje gradnjo, ki je predmet inšpekcijskega postopka, tudi ni relevantno, ali so bili takrat pogoji za izdajo spremenjenega gradbenega dovoljenja izpolnjeni ali ne.

Sodišče še pripominja, da tudi začet postopek pridobitve gradbenega dovoljenja ne vpliva na inšpekcijski postopek zaradi nelegalne gradnje, pri kateri je, kot rečeno, bistveno le, da gre za gradnjo, za katero je predpisano gradbeno dovoljenje, ki pa še ni bilo pridobljeno. Gradbeno dovoljenje, pridobljeno v času teka inšpekcijskega postopka, pa je lahko podlaga za ustavitev inšpekcijskega postopka.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnika, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.