Jedro

Po določbi 32. člena ZD je mogoče odločiti o izločitvi v korist potomcev ob pogoju skupnega življenja z zapustnikom, ki mu je potomec s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagal pri pridobivanju, kar je imelo za posledico ohranitev vrednosti zapustnikovega premoženja ali njegovo povečanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev,da v zapuščino ne spada 1/2 nepremičnin, kar naj bi imelo za posledico dolžnost tožene stranke, da izstavi ustrezno listino za vknjižbo lastninske pravice. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pridružilo se je stališču sodišča prve stopnje, da pokojni oče tožnikov s svojim delom in delom svoje družine ni prispeval k ohranitvi kmetije ali k povečanju njene vrednosti, zaradi česar tožniki niso upravičeni do izločitve ustreznega dela zapuščine po stari materi.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, 1. odstavka 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Pritožbeno sodišče naj bi dokazno oceno sprejelo mimo izvedenih dokazov. Izpovedi zaslišanih prič ne potrjujejo sklepanja, da bi starši tožnikov dobivali pridelke s kmetije oziroma, da se je delalo za potrebe "mlade družine ". Starši tožnikov so na kmetiji delali zato, ker je pokojni stari oče obljubjal posestvo sinu. Revizija ponavlja navedbe o tem, kakšna so bila vlaganja v kmetijo s strani pravnih prednikov tožeče stranke. V podatkih spisa ni opore za sklepanje, da bi les za novo hišo in gospodarsko poslopje bil posekan v domačem gozdu. Če ne bi bilo vlaganj v kmetijo, bi se njena vrednost ne ohranila. Pomoč na kmetiji je trajala 25 let (od leta 1961 do 1986). Vrednost opravljenih delovnih ur tako znese kar 5.790.000,00 SIT. Tako je bila kmetija z dolgoletnim delom plačana.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožniki zahtevajo, naj se jim iz zapuščine po pokojni ... izloči del, ki ustreza prispevku njihovega pokojnega očeta k ohranitvi vrednosti zapustničinega premoženja zaradi dela in vlaganj na kmetiji, ki je predmet dedovanja (32. člen ZD). Sodišče prve stopnje je ugotavljalo dejansko podlago, po kateri je navedeno zakonsko določbo bilo mogoče pravilno uporabiti. Pri tem je odločilno težo podelilo presoji mnenja izvedenca kmetijske stroke o obsegu dela in vlaganj na mali (mini) kmetiji v spornem obdobju in izpovedi matere tožnikov o istem problemu. Ugotovljena dejstva so prvemu sodišču narekovala presojo, po kateri je bilo delo na kmetiji opravljeno v majhnem obsegu in brez opaznih investicij, z delno odmeno za delo v obliki uporabe pridelkov in ob moralni obvezi pomoči ostarelim staršem, tako da (tudi ob ugotovitvi istočasnih investicij v lastno novo hišo na domači zemlji) ni podlage za izločanja dela zapuščine zaradi ohranitve ali celo povečanja njene vrednosti. Navedeno dokazno presojo je sodišče druge stopnje povzelo predvsem z ugotovitvijo, da je bilo delo na kmetiji opravljeno le za pridobivanje pridelkov za lastne potrebe in da so bile investicije tako majhne, da so bile v celoti poravnane z nasprotnimi dajatvami in koristmi s kmetije.

Ob takšnem stanju pa ni mogoče pritrditi reviziji, ki sodišču druge stopnje očita, da je v nasprotju z določbo 1. točke 373. člena ZPP spremenilo dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji in s tem zagrešilo (relativno) bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je namreč le sledilo dokaznemu sklepanju sodišča prve stopnje o obsegu vlaganj v kmetijo in odmeni zanje, pri čemer je tudi ustrezno obrazložilo svoje stališče, po katerem narava stvari ne terja dopolnitve dokaznega postopka. Po presoji revizijske stopnje so pri tem razlogi sodišča druge stopnje, ki se nanašajo na vprašanje izvora gradbenega materiala za novo hišo tožnikov, neodločilni. Zavrnitev obstoja podlage za utemeljenost izločitvenega zahtevka po 32. členu ZD namreč temelji na že opisani oceni o obsegu dela in vlaganj v kmetijo; vprašanje investicij v novo stanovanjsko hišo pa ni predmet te pravde.

Očitek sodbi sodišča druge stopnje, da je bistveno kršila pravdni postopek po določbi 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, pa ni konkretiziran. Kolikor je mogoče v okviru tega očitka vsebinsko upoštevati revizijsko trditev, da "zaključki pritožbenega sodišča nimajo opore v izvedenih dokazih", obveljajo že navedeni razlogi o tem, da sodišče druge stopnje ni spreminjalo dejanskega stanja in da je sprejelo dokazno oceno prve stopnje. Kolikor pa revizija s tem posredno graja na nižjih stopnjah sprejeto dokazno oceno, pa jo zadevajo posledice prepovedi revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP).

Po določbi 32. člena ZD je mogoče odločiti o izločitvi v korist potomcev ob pogoju skupnega življenja z zapustnikom, ki mu je potomec s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagal pri pridobivanju, kar je imelo za posledico ohranitev vrednosti zapustnikovegga premoženja ali njegovo povečanje. Dejanska podlaga, ki sta jo ugotovili sodišči prve in druge stopnje, pa ne omogoča sklepanja o obstoju okolnosti, ki bi takšen zaključek dopuščale. Pravna razlaga podatkov, ki jih je zbral kmetijski izvedenec, bi mogla potrditi stališče tožnikov le ob presoji, da je šlo za skupno življenje in skupno pridobivanje zaradi ohranitve kmetije; podatki o številu delovnih ur, ki naj bi jih opravil pokojni oče tožnikov na kmetiji pa sami zase in ob sklepanju, da je šlo za pridobivanje za lastne potrebe, niso odločilni. Odločitev sodišča druge stopnje je tako pravilna tudi s stališča materialnega prava. Pri tem velja še posebej opozoriti na tiste razloge sodbe sodišča druge stopnje, ki se nanašajo na presojo o moralni dolžnosti otrok, da v okviru običajnih okoliščin svojim staršem nudijo pomoč.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti), je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).