Jedro

Tožnik bi moral v postopku dokazati že dosedanje kontinuirano stalno življenje v Sloveniji, kar je bistvo ustvarjanja pristne zveze z državo, za katere državljanstvo prosi. Sodišče je zavrnilo pritožbeni ugovor, da je bistveno le življenje v Sloveniji ob času plebiscita, uveljavitve ZDRS in še šest mesecev po njeni uveljavitvi, saj ZDRS glede dolžine življenja po uveljavitvi ZDRS nima nobenega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 1652/96-19 z dne 15.1.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 30.9.1996. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91-1, 38/92 in 13/94, v nadaljevanju ZDRS). Ugotovila je, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 1. odstavka 40. člena ZDRS, ker dejansko ne živi v Sloveniji. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje na podlagi spisovnih podatkov ugotavlja, da je tožena stranka izvedla in ocenila dokaze ter navedla vsa bistvena dejstva in okoliščine, ki kažejo na to, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji. Tožnik že v času obravnavanja njegove prošnje pred izdajo prve odločbe dne 7.6.1993 dejansko ni živel v Sloveniji, zaradi česar je bilo tudi vročanje pošiljk, naslovljenih nanj v postopku, ki ga je vodila tožena stranka, oteženo. Tožnik prihaja v Slovenijo le občasno zaradi dela, ki ga opravlja za brata v N. in zaradi obiskov sina in bivše žene, ki živita v B. Tožnik je sicer nosilec stanovanjske pravice na stanovanju v S. vendar priče njegovega stalnega bivanja tam niso potrdile. Tudi iz izpovedi njegove bivše žene, h kateri prihaja večkrat na obisk, izhaja, da v B. stalno dejansko ne živi. Sodišče je presodilo, da je imela tožena stranka za ugotovitev okoliščin in dejstev, pomembnih za odločanje v obravnavani zadevi, dovolj opore v dokazih, ki jih je izvedla in na katerih temelji v izpodbijani odločbi ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar tudi ni utemeljen tožbeni ugovor glede predlaganih dokazov, ki jih tožena stranka ni izvedla.

V pritožbi tožnik uveljavlja vse izpodbojne razloge iz 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), v zvezi s 16. členom ZUS (pravilno: pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje, pri čemer zahteva, da se dokazi izvedejo na glavni obravnavi. Uvodoma navaja, da je vložil tožbo še po določbah Zakona o upravnih sporih (ZUS/77), po katerem sodišče ni odločalo po opravljeni glavni obravnavi. Postopek po njegovi tožbi je tekel po novem ZUS, po katerem pa bi moralo sodišče opraviti glavno obravnavo. Ker te ni bilo, meni, da je bila zaradi tega zagrešena bistvena kršitev postopka po 1. odstavku in 9. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, v zvezi s 16. členom ZUS. Glede nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja se, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje na svoje tožbene navedbe. Dodaja, da ne more pritrditi mnenju sodišča, da se raziskuje sedanje stanje glede njegovega bivanja, pač pa se mora raziskati stanje ob uveljavitvi 40. člena Zakona o državljanstvu RS, to je stanje dejanskega življenja v Republiki Sloveniji med 23.12.1990 in 25.6.1991 ter največ še 6 mesecev po uveljavitvi tega zakona, ko je veljal rok za pridobitev državljanstva po 40. členu zakona. Napačno je, da tožena stranka in sodišče šteje za to obdobje sedanji čas, ko mu država Slovenije z osemletnim postopkom odločanja o državljanstvu in z nepriznavanjem vsakršnih pravic popolnoma onemogoča življenje v Republiki Sloveniji. V primeru pridobitve državljanstva Republike Slovenije je pripravljen odpovedati se vsakršnemu drugemu državljanstvu in se takoj za stalno naseliti in zaposliti v Republiki Sloveniji, kjer ima družino in kjer bi rad stalno živel. Od ugotovitve njegovega prebivanja v Sloveniji v letu 1990 in 1991 je odvisno tudi odločanje v postopku o pravici do odkupa stanovanja za sina P., ki je državljan Republike Slovenije in kateremu je dovolil odkup stanovanja v S. Sin je sedaj polnoleten in zato predlaga tudi njegovo zaslišanje. Imel je smolo, da je njegova družina v letu 1990 in 1991 živela v B., saj sta se z ženo ločila, sam pa je živel v S. v svojem stanovanju. Starše je imel v S., posle pa je opravljal po celi Jugoslaviji. Prepričan je, da se ga v postopku pristransko obravnava zaradi nacionalnosti, ki pač ni slovenska. Kljub vsemu pa je slovenski državljan njegov bivši sin, njegova mati in polbrat in že zaradi tega meni, da ima pravico do poštenega sojenja in ponovne izvedbe in skrbne presoje vseh dokazov. Zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz upravnih in sodnih spisov izhaja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo ponovni odločitvi tožene stranke, ki je zavrnila zahtevo tožnika za pridobitev državljanstva po temeljito izvedenem dokaznem postopku in v skladu z navodili Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, danimi v sodbi U 1019/93. Tožena stranka je v dokaznem postopku izvedla in ocenila dokaze ter navedla vsa bistvena dejstva in okoliščine, ki, tudi po presoji pritožbenega sodišča, kažejo na to, da tožnik dejansko ne živi v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje pa je sledilo tej dokazni oceni.

Poleg razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje za zavrnitev tožbe in s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, je potrebno omeniti tudi podatke, ki jih je tožena stranka zbrala o porabljeni električni energiji in vodi ter plačani stanarini za stanovanje v Sežani, Kidričeva 8. Iz podatkov o porabi energije (13 kWh) in neuporabi vode za več kot leto dni ter neplačani stanarini za več kot dve leti, kot tudi izpovedi številnih zaslišanih prič, je tožena stranka lahko utemeljeno sklepala, da je tožnik prihajal v Slovenijo le na obisk k svoji razvezani ženi in sinu, ki živita v B., ni pa tam, še manj pa v S., tudi živel. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer 1. odstavek 40. člena ZDRS. Po navedeni določbi mora prosilec (poleg stalnega prebivališča na dan 23.12.1990) izpolnjevati tudi kumulativno našteti pogoj stalnega življenja v Sloveniji. Pritožbena navedba, da bi se odrekel tujemu državljanstvu in si v Sloveniji tudi poiskal zaposlitev, če bi dobil državljanstvo, po presoji pritožbenega sodišča, vsekakor ni ustvarjanje pristne zveze z državo, za katere državljanstvo prosi tožnik. Tožnik bi moral dokazati že dosedanje kontinuirano stalno življenje v Sloveniji, kar je bistvo ustvarjanja navedene pristne zveze, tega pa tožnik, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni dokazal. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje zato, ker ni izvedlo glavne obravnave, storilo bistveno kršitev postopka v upravnem sporu. Sodišče je odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ugotovljeno v upravnem postopku popolno in pravilno, tožnik pa glavne obravnave tudi ni predlagal. Zavrniti pa je potrebno tudi pritožbeni ugovor, da je za ta upravni spor bistveno le življenje v Republiki Sloveniji v času plebiscita, uveljavitve ZDRS in še šest mesecev po njegovi uveljavitvi. Določba 1. odstavka 40. člena ZDRS je določala 6-mesečni rok za vložitev prošnje za pridobitev državljastva RS, glede dolžine stalnega življenja pa nima nobenega roka.

Zaradi navedenega je bilo pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.