Jedro

Nastanka težko nadomestljive škode iz druge alinee 2. odst. 272. čl. ZIZ tožeča stranka ni izkazala. Stališče pritožnika o ugotovitvi sodišča prve stopnje v posnemanju blagovne znamke tožeče stranke in s tem povezano kršitvijo, to je "zmoto pri povprečnem potrošniku", še ne pomeni, da nastaja tožeči stranki težko nadomestljiva škoda v smislu pravnega standarda težko nadomestljive škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljeno zavrnilo predlagano začasno odredbo, po kateri bi bila tožena stranka dolžna umakniti iz vsakršnega pravnega prometa revije, periodiko ter druge izdelke, ki jih je dala v pravni promet in ki so označeni z znakom "CONNECT" oziroma z vsemi drugimi znaki, ki posnemajo znamko "CONNECTA", v roku 8-ih dni pod izvršbo (1. točka izreka). Tožena stranka bi morala prenehati z vsakršno nadaljnjo prodajo, izdajanjem, oglaševanjem ter ponujanjem na trgu revij, periodike ter drugih izdelkov, ki so označeni z znakom "CONNECT" oziroma z vsemi drugimi znaki, ki posnemajo znamko "CONNECTA", ter prenehati z vsakršno drugo uporabo navedenih znakov v gospodarskem prometu, ki ni odobrena s strani tožeče stranke, v roku 8-ih dni pod izvršbo (2. točka izreka). V primeru kršitve dolžnosti iz 1. točke in prepovedi iz 2. točke te začasne odredbe pa bi tožena stranka - kršiteljica bila dolžna plačati denarno kazen v znesku 20,000.000,00 SIT (3. točka izreka). Ta začasna odredba bi veljala do pravnomočnega zaključka postopka iz te pravde (4. točka izreka). Tožena stranka pa bi bila dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe po odmeri sodišča v roku 8-ih dni pod izvršbo (5. točka izreka). Obrazložilo je, da navedbe tožeče stranke o nastajanju težko nadomestljive škode ne zadoščajo za ugotovitev, da ji bo nastala takšna škoda, ki je brez izdaje začasne odredbe ne bo mogoče odvrniti. Zaradi zmotnih klicev in zamenjav pri poslovnih partnerjih njen ugled ne bi utrpel nenadomestljivih posledic. Revija dobre kvalitete, ki jo izdaja tožena stranka, sama po sebi ne škoduje ugledu tožeče stranke. Prav tako ni mogoče trditi, da zaradi navedenih zamenjav pri morebitnih poslovnih partnerjih nastaja tožeči stranki škoda na ugledu. Nadalje je sodišče še ocenilo, da bi v obravnavanem primeru tožena stranka utrpela hujše posledice, kakor pa tožeča stranka, saj gre za revijo, ki izhaja v nakladi 10.000 izvodov. Dolžnik bi z izdajo predlagane začasne odredbe utrpel hujše neugodne posledice od tistih, ki bi brez začasne odredbe nastale upniku. Tožeča tudi ni z ničemer izkazala, da bi bila uveljavitev škode kasneje onemogočega ali precej otežena, saj ni navedla, da bi premoženjsko stanje tožene stranke kazalo na njeno nezmožnost plačila primerne odškodnine ob zaključku pravde. Sicer pa je obrazložilo, da je drugi pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetnost terjatve, podan. Tožeča stranka je namreč nosilka registrirane blagovne znamke "CONNECTA", katere seznam pokriva storitve iz razreda 41 Nicejske klasifikacije, kamor spada tudi objavljane oziroma izdajanje knjig, časopisov, revij in periodike. Tožeča stranka znamko uporablja v gospodarskem prometu, pri čemer sodišče tudi ugotavlja, da gre za homonimni znak, saj je zaščitena znamka hkrati tudi fantazijski dodatek v firmi družbe.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP in 15. čl. v zvezi z 239. čl. ZIZ. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu tožeče stranke ter naloži toženi stranki povrnitev stroškov zaradi izdaje začasne odredbe in pritožbenih stroškov skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških do plačila. Podrejeno pa je predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijani sklep v celoti in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbenem postopku ni upoštevno sklicevanje na navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje. Stranka mora navesti razloge, ki jih želi v pritožbi uveljavljati (gl. sodbo VS RS, opr. št. III Ips 128/98 z dne 8.12.1999). Zato sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi ni upoštevalo trditev pritožnika iz tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe z dne 4.1.2001. Nastanka težko nadomestljive škode iz druge alinee 2. odst. 272. čl. ZIZ pa tožeča stranka ni izkazala. Stališče pritožnika o ugotovitvi sodišča prve stopnje o posnemanju blagovne znamke tožeče stranke in s tem povezano kršitvijo, to je "zmoto pri povprečnem potrošniku", še ne pomeni, da nastaja tožeči stranki težko nadomestljiva škoda v smislu pravnega standarda težko nadomestljive škode. Pritožbena trditev, da, če je kršeč izdelek kvaliteten in s tem potencialno popularen med potrošniki, še dodatno povečuje škodo na ugledu in prepoznavnosti znamke in firme, sicer drži, saj lahko na nek način "preglasi originalno znamko". Res je lahko zmota pri potrošniku večja, vendar pa to še ne pomeni, da tožeči stranki nastaja težko nadomestljiva škoda. S tem namreč tožena stranka finančno uspeva, kar pomeni, da ne bo ogrožena realizacija morebitnega odškodninskega zahtevka tožeče stranke. Ne bo šlo torej za primer, ko bi bil odškodninski zavezanec le težko sposoben plačati prisojeno odškodnino (več od tem glej: Miodrag Đorđević, "Začasne odredbe po Zakonu o izvršbi in zavarovanju", Pravna praksa, št. 414 z dne 26.11.1998, priloga, stran 17).

Sodišče druge stopnje se strinja tudi z razlogi v izpodbijanem sklepu, da napačni klici in zmote poslovnih partnerjev niso dovolj za sklepanje o težko ocenljivi in nemogoče popravljivi škodi. Tudi tem trditvam ni mogoče pripisati takšne teže, da bi bila izpolnjena konkretna dejanska podlaga v zvezi s pravnim standardom težko nadomestljive škode po določbi druge alinee 2. odst. 272. čl. ZIZ. Če bi tožeča stranka v pravdi uspela s tožbo in bi bilo zahtevku pravnomočno ugodeno, bi ji bilo omogočeno izterjati odškodnino, ki ji je nastala zaradi izdajanja revije v tem času. Po pravnomočni sodbi bodo tudi uničeni vsi razpoložljivi izvodi revij, ki jih bo mogoče na trgu dobiti. Zato niso utemeljene pritožbene trditve, da bo uničenje kršečih izdelkov zaradi neizdane začasne odredbe popolnoma onemogočeno.

Kar se tiče neposredne uporabe Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (dalje TRIPS), se sodišče druge stopnje strinja s pritožbenimi trditvami, da se po 8. čl. Ustave Republike Slovenije ratificirane mednarodne konvencije neposredno uporabljajo. Vendar pa je neka določba mednarodne pogodbe neposredno uporabljiva takrat, ko je vsebinsko dovolj jasna in določna, da se jo lahko uporabi. V zvezi s tem pa ima sodišče druge stopnje pomisleke, ali so določbe 42. do 50. čl. TRIPS takšne, da utemeljujejo zahteve po določanju oblike sodnega varstva, ne glede na procesne predpise nacionalnega prava. Določbe sodijo namreč v poglavje, ki se začne s 1. točko 41. čl. TRIPS, po kateri so učinkovite postopke uveljavljanja pravic dolžne zagotoviti države članice v svojih zakonih. V 1. točki 50. čl. TRIPS je namreč izražen le namen začasnih ukrepov, ki je v tem, da naj bi se preprečilo nastanek kršitve pravice. Pogojev, pod katerimi naj bi se ta namen dosegel, 1. točka 50. čl. TRIPS ne določa. Besedilo 3. točke 50. čl. TRIPS pa govori o tem, da imajo sodne oblasti pravico zahtevati od vlagatelja predložitev vseh razumno dosegljivih dokazov, da bi se z zadostno mero gotovosti prepričale o tem, da je pravica veljavna in da se krši. V letu 1998 uveljavljeni ZIZ pa je režim začasnih odredb močno spremenil. Določba o nenadomestljivi škodi je bila namreč spremenjena tako, da po drugi alinei 2. odst. 272. čl. ZIZ predlagatelj izkazuje zgolj nastajanje težko nadomestljive škode (več in natančneje glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 259/2000 z dne 19.4.2000, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Pg 43/99 z dne 11.2.2000).

Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ), je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).