Up-342/09

22. 4. 2009

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki sta jo vložila Stanislav Klep, Kranj, in Civilno združenje za nadzor nad institucijami, Ljubljana, ki ga zastopa Boris L. Kurent, na seji 22. aprila 2009

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II K 158/2009 z dne 10. 2. 2009 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. K 139/2005 z dne 27. 1. 2009 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožbo Civilnega združenja za nadzor nad institucijami, vloženo zoper ravnanje predsednice senata na glavni obravnavi. Predsednica senata ni dovolila, da bi Civilno združenje za nadzor nad institucijami zastopalo pritožnika Stanislava Klepa v kazenskem postopku. Zoper sklep sta se pritožila Civilno združenje za nadzor nad institucijami in Stanislav Klep. Višje sodišče v Ljubljani je njuno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnika uveljavljata kršitev točke c) tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), po kateri ima obdolženec pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri. Višje sodišče naj bi napačno razlagalo to določbo in s tem kršilo navedeno pravico. Menita, da je lahko zagovornik vsaka opravilno sposobna oseba. Pritožnika Ustavnemu sodišču predlagata, naj pri presoji upošteva pritožbene razloge in naj ustavno pritožbo rešuje prednostno, to je pred razpisano glavno obravnavo dne 18. 5. 2009, sicer naj bi nastale nepopravljive posledice.

B.

3.Pritožnika zatrjujeta, da temeljita izpodbijana sklepa na stališču, ki pomeni kršitev pravice iz točke c) tretjega odstavka 6. člena EKČP. Po navedeni določbi mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljena pravica, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri. Svobodna izbira zagovornika je tudi element splošne pravice do obrambe iz 29. člena Ustave.

4.V obravnavani zadevi sta sodišči oprli svojo odločitev na četrti odstavek 67. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP), po katerem se sme za zagovornika vzeti samo odvetnik, njega pa lahko nadomešča odvetniški kandidat. Višje sodišče je kot neutemeljene zavrnilo pritožbene navedbe, da je predstavnik Civilnega združenja za nadzor nad institucijami sposoben zagovarjati pritožnika Stanislava Klepa. Pojasnilo je, da pravice do zagovornika po lastni izbiri ni mogoče razlagati tako, da lahko obdolženec izbere za zagovornika katerokoli osebo. Te pravice naj ne bi bilo mogoče učinkovito uresničevati brez zakonske ureditve pogojev za opravljanje funkcije zagovornika v kazenskih postopkih, ki posredno omejujejo možnost izbire zagovornika. Ureditev v četrtem odstavku 67. člena ZKP naj bi obdolžencem zagotavljala pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka. Tudi točke c) tretjega odstavka 6. člena EKČP naj ne bi bilo mogoče razumeti tako, da lahko obdolženec izbere za zagovornika kogarkoli, ampak glede na njen namen le pravnega strokovnjaka.

5.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-319/00 z dne 11. 9. 2003 (Uradni list RS, št. 92/03 in OdlUS XII, 74) presodilo, da četrti odstavek 67. člena ZKP ni v neskladju z Ustavo. Navedlo je, da se z določbami ZKP določa način uresničevanja pravice do obrambe obdolženca v primeru, ko se ta ne brani sam, ampak s pomočjo zagovornika. Zapisalo je, da sodi odločitev zakonodajalca, da je mogoče zagovornika izbirati le med odvetniki, v polje zakonodajalčeve proste presoje. Pri presoji ustavnosti ureditve je Ustavno sodišče upoštevalo tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Pritožnik Stanislav Klep z navedbami ne izkaže, da sta sodišči zavzeli stališče, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika njegove pravice, da se brani s pomočjo zagovornika po lastni izbiri. Civilnemu združenju za nadzor nad institucijami, ki ga je Stanislav Klep pooblastil za zastopanje v kazenskem postopku, pa pravica iz točke c) tretjega odstavka 6. člena EKČP ni mogla biti kršena, saj gre za pravno jamstvo obdolženca.

6.Senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane. Pri tem se ni spuščal v vprašanje obstoja procesnih predpostavk.

C.

7.Senat je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik senata dr. Mitja Deisinger ter člana dr. Ernest Petrič in dr. Ciril Ribičič. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Mitja Deisinger Predsednik senata

Opombi:

[1]Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-345/98 z dne 19. 11. 1998 (OdlUS VII, 208).

[2]"Zakonodajalec je izhajal iz spoznanja, da v primeru, ko ima stranka zagovornika, ki je odvetnik, to ni le v interesu obdolženca, temveč pripomore tudi k povečanju kakovosti sojenja in s tem k razvoju prava v sodni praksi, k razbremenitvi sodišč, s tem pa tudi k pospešitvi postopkov in zmanjšanju zaostankov na sodiščih. Pri tem gre prav tako za cilje, ki presegajo interes udeleženih strank v postopku in ki jih je mogoče označiti za splošen oziroma javen interes." Odločba št. U-I-319/00, točka 24.