Jedro

Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da bi morala tožena stranka hraniti (in sodišču predložiti) evidenco izrabe delovnega časa in stroškov dela, oprlo na določbe Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV). Iz teh določb izhaja, da mora delodajalec med drugim voditi tudi evidenco o izrabi delovnega časa, torej tudi podatke o opravljenih nadurah (18. člen ZEPDSV). Tudi ta evidenca se hrani kot listina trajne vrednosti, delodajalec pa jo je dolžan predložiti na zahtevo pristojnega organa (19. člen ZEPDSV). Tožena stranka bi s predložitvijo teh listin, ki jih je bila na podlagi zakona dolžna trajno hraniti, lahko dokazovala, da tožnik vtoževanih nadur ni opravil. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo trditvam in dokaznim predlogom tožnika o številu opravljenih nadur v vtoževani višini posamične nadure.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od junija 2008 do aprila 2013 iz naslova nadur obračunati bruto mesečne zneske v višini, kot je razvidna iz izreka te sodbe, od njih odvesti predpisane dajatve in tožniku izplačati ustrezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti, navedenih v tem delu izreka, do plačila. V drugem odstavku I. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti, ki so se od prisojene glavnice natekle do vključno 2. 7. 2010. V II. in III. točki izreka je odločilo o pravdnih stroških in sicer tako, da je naložilo toženi stranki, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v znesku 2.675,85 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika, oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je tožnik vložil ročno evidenco voženj in ročne tahografe v spis prepozno, po prvem naroku za glavno obravnavo. Tožena stranka je na prekludiranost tožnika pravočasno opozarjala, vendar sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, zato je kršilo določbe ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo pri svoji odločitvi upoštevati izvedensko mnenje, ali pa naložiti izvedencu dopolnitev mnenja oziroma postavitev drugega izvedenca. Ker tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka ne more preizkusiti ugotovitev sodišča prve stopnje v 11., 12. in 13. točki obrazložitve. Ni jasno, zakaj sodišče ni upoštevalo izvedenskega mnenja. Dejstvo, da je tožena stranka sama priznala tožniku 56 nadur, ne pomeni, da mu priznava celotno vtoževano količino teh nadur. Dokazi, ki jih je tožnik zahteval od tožene stranke na podlagi ZEPDSV, so bili že izbrisani oziroma uničeni, o tem pa izpodbijana sodba nima razlogov. Tožnik ni postavil jasne trditvene podlage niti v tožbi niti do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Nerazumljiv je očitek sodišča prve stopnje v 16. točki obrazložitve o tem, da je bila dolžna tožena stranka hraniti evidence izrabe delovnega časa in jih predložiti sodišču, saj je pojasnila, da teh evidenc na podlagi ZEPDSV ne hrani več. Če materialno pravo določa, da se po preteku določenega obdobja določene listine lahko brišejo ali uničijo, je očitek sodišča, da tožena stranka evidenc nima urejenih, nerazumljiv in neživljenjski. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal obračun in izplačilo nadur, ki jih je v obdobju od junija 2008 do vključno aprila 2013 opravil pri toženi stranki. Tožnik je imel sicer s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto voznik tovornega vozila, ta pogodba pa mu je 22. 4. 2013 na njegovo željo prenehala.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika enkrat že odločalo in ga sodbo opr. št. Pd 365/2013 z dne 7. 10. 2016 v celoti zavrnilo, tožniku pa naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške. Na tožnikovo pritožbo je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 33/2017 z dne 15. 6. 2017 omenjeno sodbo razveljavilo zaradi relativne bistvene kršitve določb postopka (sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu), pa tudi zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v posledici zmotno uporabljenega materialnega prava in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odpravilo bistveno kršitev določb postopka, ki jo je storilo v zvezi z prejšnjim odločanjem o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pa je pravilno in popolno ugotovilo tudi dejansko stanje. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. V izogib ponavljanju se nanje le sklicuje, v nadaljevanju odgovarja le na sicer neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o tem, da je tožnik vložil v spis določene listine prepozno, da je bil zaradi tega prekludiran in da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP, ker je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevalo tudi te listine. Tožnik je že v tožbi (tožba je bila vložena 3. 7. 2013) predlagal, da tožena stranka vloži v spis potne naloge, na podlagi katerih bi bilo mogoče ob številu prevoženih kilometrov vožnje (ki jih je tožnik navedel v tožbi za vsak mesec vtoževanega obdobja) ugotoviti število opravljenih nadur vožnje. Tožena stranka je šele v svoji pripravljalni vlogi z dne 3. 12. 2015, ki jo je tožnik prejel 8. 12. 2015 (torej le 3 dni pred prvim narokom za glavno obravnavo, ki je bil izveden 11. 12. 2015) navedla, da s potnimi nalogami ne razpolaga več, ker jih je na podlagi enajstega odstavka 8. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter zapisovalni opremi v cestnih prevozih (Ur. l. RS, št. 76/2005 in nadalj.) uničila. Na prvem naroku za glavno obravnavo je sodišče prve stopnje dodelilo tožniku 15-dnevni rok za predložitev njegovih ročno izdelanih zabeležk, ki jih je tožnik izdelal v zvezi s svojim delom pri toženi stranki. Ker je tožnik ta rok spoštoval in skupaj s pripravljalno vlogo z dne 23. 12. 2015 vložil v spis dodatno dokumentacijo (priloga A6 - A11), tudi po zaključku pritožbenega sodišča ni bil prekludiran v zvezi z vložitvijo teh dokazov v spis. Ob tem je treba poudariti, da iz zapisnika o poravnalnem naroku z dne 9. 10. 2015 izhaja, da je tožena stranka že tega dne izvedela za datum prvega naroka za glavno obravnavo (ki je bil, kot je bilo že ugotovljeno, razpisan in opravljen 11. 12. 2015), zato je z vložitvijo svoje pripravljalne vloge z dne 3. 12. 2015 povzročila, da je imel tožnik do prvega naroka za glavno obravnavo na razpolago premalo časa, da bi se lahko argumentirano opredelil do navedb tožene stranke iz te njene pripravljalne vloge in da bi za svoje navedbe predložil ustrezne dokaze. Glede na to, mu je sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo utemeljeno dodelilo 15-dnevni rok za dostavo spornih listinskih dokazov.

8. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik svojih trditev o količini voženj oziroma eventuelnih nadurah ni ustrezno substanciral. Tožnik je že v tožbi predlagal, da tožena stranka vloži v spis potne naloge, na podlagi katerih bi se lahko ugotovilo število ur voženj, ki jih je v spornem obdobju opravil, poleg tega pa je v tožbi navedel tudi število kilometrov, ki jih je vsak mesec vtoževanega obdobja prevozil (za primer, če tožena stranka v spis ne bi vložila potnih nalogov). Navedel je, da bi se dalo na podlagi števila prevoženih kilometrov, ob upoštevanju povprečne hitrosti vožnje kamiona, povprečnega dnevnega časa, ki ga voznik porabi za naklad ter razklad in ob upoštevanju odmora za malico (ki se šteje v delovni čas) ugotoviti dokaj natančen delovni čas tožnika. Z navedenim je tožnik tudi po stališču pritožbenega sodišča ustrezno substanciral svoje trditve in navedbe.

9. Ker je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa niso niti nejasni niti s seboj v nasprotju, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To velja tudi za 11., 12. in 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerih je sodišče prve stopnje povzelo ugotovitve sodnega izvedenca za področje prometa in ekonomije.

10. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe tožene stranke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ki se nanašajo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za področje prometa in ekonomije. Sodišče prve stopnje temu izvedenskemu mnenju ni sledilo, ker je bilo v postopku ugotovljeno (kar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi pojasnilo), da je izvedenec svoj izračun podal na podlagi nepopolnih podatkov. Izvedenec je tako ugotovil, da tožnik v obdobju od 13. 6. 2012 do 25. 4. 2013 ni opravil niti ene ure preko polnega delovnega časa, čeprav je tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 3. 12. 2015 sama navedla, da je tožnik v letu 2012 opravil 46 nadur, v letu 2013 pa 78 nadur. Poleg tega je iz izvedenskega mnenja razvidno, da se to nanaša le na obdobje od 13. 6. 2012 do 25. 4. 2013. Iz tega mnenja izhaja še, da je izvedenec pooblaščenca tožene stranke pozval na dostavo evidenc delovnega časa tožnika in potnih nalogov tudi za obdobje od 1. 7. 2008 do 13. 6. 2012, vendar pa niti od pooblaščencev niti od tožene stranke ni dobil nobenega odgovora. Ker kakršnihkoli dodatnih dokazov v zvezi s tem izvedenskim mnenjem ni predlagala nobena od strank tega individualnega delovnega spora, sodišče prve stopnje izvedenskega mnenja, ki se je nanašalo le na manjši del vtoževanega obdobja, pri čemer je tudi glede tega obdobja temeljilo na nepopolnih podatkih, utemeljeno ni upoštevalo pri odločanju o tožnikovem tožbenem zahtevku. O njem je razsodilo na podlagi preostalih dokazov, ki jih je izvedlo v tem postopku in ob upoštevanju pravila o trditvenem in dokaznem bremenu obeh strank tega individualnega delovnega spora.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke o neživljenjskosti in nerazumljivosti zaključka sodišča prve stopnje v zvezi s hrambo različnih evidenc s področja delovnih razmerij. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da bi morala tožena stranka hraniti (in sodišču predložiti) evidenco izrabe delovnega časa in stroškov dela, oprlo na določbe Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006). Iz teh določb izhaja, da mora delodajalec med drugim voditi tudi evidenco o izrabi delovnega časa, torej tudi podatke o opravljenih nadurah (18. člen ZEPDSV). Tudi ta evidenca se hrani kot listina trajne vrednosti, delodajalec pa jo je dolžan predložiti na zahtevo pristojnega organa (19. člen ZEPDSV). Tožena stranka bi s predložitvijo teh listin, ki jih je bila na podlagi zakona dolžna trajno hraniti, lahko dokazovala, da tožnik vtoževanih nadur ni opravil. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo trditvam in dokaznim predlogom tožnika o številu opravljenih nadur v vtoževani višini posamične nadure, ki je tožena stranka v postopku niti ni prerekala (in je ne prereka niti v pritožbi). Tožena stranka v pritožbi zmotno navaja, da materialno pravo za te listine določa, da se lahko uničijo oziroma brišejo. Iz že omenjenih določb ZEPDSV namreč izhaja prav nasprotno.

12. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravil takšno število nadur, kot jih je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal, mu je prisodilo vtoževane zneske. Pri tem je pri določitvi datuma pričetka teka zakonskih zamudnih obresti ob pripadajočih neto zneskov utemeljeno upoštevalo ugovor tožene stranke o zastaranju teh obresti (347. člen Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (ki je tožena stranka v pritožbi niti ne napada).

13. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.