Jedro

Določba 1. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP je povsem jasna, nesporna, razumljiva ter določna in je kako drugače, širše ali ožje kot se glasi, ni mogoče uporabljati. Izločitvena pravica je pravica lastnika ali imetnika druge premoženjske pravice, da se iz stečajne mase izloči premoženje, ki ne pripada stečajnemu dolžniku. Z izločitveno pravico se izpodbija domneva, da so stvari v dolžnikovi posesti tudi v njegovi lasti in s tem na razpolago za poplačilo v generalni izvršbi. Če izločitveni zahtevek temelji na lastninski pravici tožeče stranke, je lastninska pravica samo pravna podlaga za njegovo uveljavljanje. Izločitveni zahtevek zoper stečajnega dolžnika pa je lahko uspešen le, če so stvari, katerih izločitev je zahtevana, pri stečajnem dolžniku, oziroma če ima stečajni dolžnik te stvari tudi v posesti. Zato mora upnik v pravdi dokazati tako svojo lastninsko pravico kot tudi dejstvo, da stečajni dolžnik ima sporne stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 867/2014 z dne 24. 6. 2015 izreklo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: “Ugotovi se obstoj izločitvene pravice tožnice na kamp prikolici znamke Knaus, tip E500, št. šasije ..., letnik 2002, barva karoserije S0M in se tožencu naloži njeno vračilo tožnici.” (I. točka izreka) ter da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 357,46 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka z 31. 8. 2015 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo prve stopnje spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povračilo pravdnih stroškov, v roku 15 dni od prejema odločbe o njihovi odmeri, nato pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

4. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na (morebitne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

7. Na podlagi dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih, na (to) dokazno oceno sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče vezano, saj prav sodišče prve stopnje odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP), in ki jo po povedanem pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilno, pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek tožeče stranke sodišču prve stopnje o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Ker je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki jih je lahko, in za katere je ocenilo, da so pomembni za odločbo (prvi odstavek 287. člena ZPP), je ob pravilnih ugotovitvah, da “… je tožnica sicer dokazala lastništvo kamp prikolice, ne pa njene posesti s strani dolžnika.”, pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.

8. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje dovolj jasno, razumno, argumentirano in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana; na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke: “Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni dokazala, kje se prikolica nahaja, iz česar bi se lahko ugotovilo, da je dejansko v posesti tožene stranke. Sodišče je takšno odločitev sprejelo, kljub temu, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je prikolico vrnila tožeči stranki in kljub temu, da je sodišče sledilo navedbam tožeče stranke, da prikolice po odpovedi pogodbe o leasingu, ni prejela nazaj. Sodišče se je oprlo na otvoritveno poročilo stečajne upraviteljice, iz katerega izhaja, da sporne prikolice ni med premoženjem tožene stranke. Stečajna upraviteljica naj bi opravila vse poizvedbe o premoženju stečajnega dolžnika, iz katerih naj bi zanesljivo ugotovila, da tožena stranka nima nobenega premoženja. Pri tem pa ni upoštevalo ključne okoliščine, da je prikolica last tožeče stranke in kot taka ne more biti evidentirala v nobenem registru, kot last tožene stranke. Sodišče je na podlagi otvoritvenega poročila stečajne upraviteljice, ki je temeljilo na uradnih poizvedbah in ustnemu zagotovilu tožene stranke stečajni upraviteljici, da prikolice nima, odločilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Pri tem je povsem zanemarilo dejstvo, da bi morala tožena stranka dokazati, da je prikolico vrnila v posest tožeči stranki, kar bi lahko storila z dostavo primopredajnega zapisnika, katerega izvod bi imela, če bi do predaje dejansko prišlo. Sodišče je zaključilo, da bi morala tožeča stranka dokazati, da ima tožena stranka v posesti predmet leasinga in tudi kje se ta nahaja. Sodišče je tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo.” (I. točka, drugi odstavek na drugi strani in nadaljevanje na tretji strani obrazložitve pritožbe) ter “Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica kamp prikolice, ki je bila predmet Pogodbe o finančnem leasingu št. 18746/2008, saj do prenosa lastništva na toženo stranko kot leasingojemalca, nikoli ni prišlo zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Prav tako je pravilno zaključilo, da prikolica tožeči stranki ni bila vrnjena in da ne gre slediti navedbam tožene stranke iz odgovora na tožbo ter da je bila tudi sicer izpoved tožene stranke, glede vračila prikolice, dvomljiva in neprepričljiva. Sodišče je tako v celoti sledilo navedbam tožeče stranke in izpovedi priče P. L., ki je izpovedala, da predmeta leasinga ni nikoli odvzela, saj se je tožena stranka temu ves čas spretno izmikala. Kljub navedenemu pa se je sodišče v celoti oprlo na ugotovitve stečajne upraviteljice iz otvoritvenega poročila, ki temelji zgolj na ustnem razgovoru s toženo stranko, ki je (kot je lahko tudi samo sodišče ugotovilo na podlagi izpovedi na naroku) podala lažno navedbo glede vračila predmeta leasinga tožeči stranki. Skladno z izpodbijano sodbo, bi morala tožeča stranka dokazati, ne samo, da je prikolica v posesti tožene stranke, kar je logična posledica dejstva, da prikolice nikoli ni vrnila, temveč tudi kje se prikolica nahaja. Glede na dejstvo, da tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme, da je tožeči stranki vrnila predmet leasing pogodbe, tega ni uspela dokazati in da sama lokacija prikolice ne more vplivati na okoliščino, ali jo ima v posesti tožena stranka ali ne, je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek. Za odločitev o zahtevku tožeče stranke je odločilnega pomena okoliščina, da se predmet, na katerem ima tožeča stranka lastninsko pravico, nahaja v posesti (posredni ali neposredni) tožene stranke, tudi če tožeča stranka ne more ne zatrjevati, ne dokazati točne lokacije predmeta, na katerem uveljavlja izločitveno pravico.” (II. točka, drugi odstavek na tretji strani obrazložitve pritožbe).

10. Pravilni so ugotovitve, ocene, zaključki in presoja sodišča prve stopnje: “Kot je razvidno iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev St 577/2014 z dne 3. 6. 2014, je stečajna upraviteljica prerekala izločitveno pravico tožnice kot lastnice predmeta leasinga iz razloga, ker ji je dolžnik ta predmet že vrnil (A 3). Takšno stališče je, kot je kasneje pojasnila tožnici, izoblikovala po razgovoru z dolžnikom, ki se je skliceval, da je prikolico predal izterjevalcu L., ki je prevzel že njegovo osebno vozilo, vendar z dokumentacijo o tem ne razpolaga (A 15). Tožnica je nato po objavi sklepa o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic z dne 8. 9. 2014 v skladu z napotilom stečajnega sodišča (v zakonskem roku enega meseca) pravočasno vložila tožbo na ugotovitev obstoja njene izločitvene pravice in vrnitev predmeta leasinga. Ker je v otvoritvenem poročilu St 577/2014 z dne 3. 6. 2014 stečajna upraviteljica zapisala, da stečajni dolžnik nima nobenega premoženja (in stečajna masa ne obstaja), predmet leasinga pa je že vrnjen tožnici, je v tem postopku sporno, ali je do vrnitve prikolice dejansko prišlo, ali pa je predmet leasinga še vedno v posesti toženca (in kje).” (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “V skladu z 22. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) je izločitvena pravica pravica lastnika premične stvari od insolventnega dolžnika zahtevati, da mu izroči premično stvar, ki je v njegovi posesti. V tem postopku ni sporno, da je tožnica lastnica kamp prikolice, saj do prenosa lastništva na toženca zaradi neizpolnjevanja njegovih obveznosti iz leasing pogodbe ni prišlo. Tožnica pa je s tožbo na ugotovitev izločitvene pravice in vrnitev stvari v skladu s citiranim 22. členom ZFPPIPP dolžna tudi dokazati, da ima to stvar stečajni dolžnik v svoji posesti.” (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Iz pričevanja P. L. je sodišče ugotovilo, da ga je tožnica pooblastila za izterjavo dolga; če ta ne bo uspešna, pa za vrnitev prikolice. Priča toženca ni našel na nobenem naslovu prebivališča. Kot je napisal v poročilu tožnici 17. 4. 2012 (A 14), se je toženec po telefonu najprej razburjal, da prikolice nikoli ne bodo našli, ker je nekje na otoku K..., dolg pa bo poravnal, ko bo lahko. Tudi v naslednjem klicu je obljubljal plačilo, do česar pa ni prišlo. Čeprav je L. nato iskal prikolico po obali in na K., je ni našel. Če bi prišlo do njenega prevzema, bi o tem sestavil zapisnik o prevzemu predmeta leasinga. Slednjega bi priča po pooblastilu tožnice sicer lahko odvzela tudi v odsotnosti leasingojemalca, vendar ob vednosti policije, ki bi o tem sestavila zapisnik.” (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Kot je izpovedal toženec, je bila prikolica ves čas na naslovu Š. Ker so s poslovanjem njegovega podjetja nastale težave, zaradi katerih je zašel v dolgove, je prišlo do več rubežev, ki jih je vse izvajal L. Tako mu je ta poleg prikolice zarubil kamione, osebni avto in ostale predmete podjetja. L. nikoli ni rekel, da je prikolica nekje na K. in da je ne bo našel. Šele sedaj po šestih letih je prvič izvedel, da tožnica ne razpolaga s predmetom leasinga. Ves čas je bil prepričan, da ga je tožnica prevzela nazaj preko izterjevalca, saj ga o nasprotnem (da nima prikolice) doslej ni obvestila. Da ga je odpeljal njen pooblaščenec, je bil toženec prepričan iz razloga, ker je ta v njegovi odsotnosti pred tem že odpeljal osebno vozilo. Če bi vedel, da prikolice ni vzela tožnica, bi o njeni odtujitvi sicer obvestil policijo, tako pa prijave na policijo ni podal. Sicer pa v času odtujitve prikolice na naslovu Š. 5 tam ni več stanoval, z ženo sta šla narazen, zaradi poplačila dolgov pa je bil večino časa odsoten, ko je opravljal prevoze v tujino. Res pa je tožnici ali L. obljubljal plačilo dolga iz leasing pogodbe. Ravno zato, ker je upal, da ga bo lahko plačal, sam ni vrnil prikolice, kot je zahtevala tožnica. Nekega dne pa je pred hišo ni bilo več in je bil prepričan, da je odvzem organizirala tožnica.” (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Sodišče je na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnica sicer dokazala lastništvo kamp prikolice, ne pa njene posesti s strani dolžnika. V tem postopku je nesporno, da toženec ni poravnal vseh pogodbenih obveznosti, zato na predmetu leasinga ni prišlo do prenosa lastništva. Vendar pa tožnica ni dokazala, kje je prikolica, da bi bilo mogoče ugotoviti, da je v dejanski posesti toženca. V tem postopku je sodišče sicer zanesljivo ugotovilo, da prikolica tožnici ni bila vrnjena. Izpovedba toženca ni potrdila njegovih navedb iz odgovora na tožbo (da je prikolico izročil L.), pa tudi sicer je njegova izpovedba o izginitvi prikolice in o sklepanju, da jo je odpeljala tožnica (preko pooblaščenca L.), dvomljiva in neprepričljiva. Priča L. je ni odpeljal in je sodišče njegovemu pričevanju o tem v celoti sledilo, kot tudi izpovedbi, da ob njegovem obisku na vseh znanih naslovih toženca (tudi na naslovu Š. 5) prikolice ni našel. Da bi jo L. odpeljal brez vednosti obeh pravdnih strank, pa ni verjetno in se na takšno ravnanje ne more sklepati iz razloga, ki ga izpostavlja toženec. Odvzem njegovega osebnega vozila v njegovi odsotnosti je bil namreč opravljen z vednostjo leasigodajalca, kar toženec tudi sam priznava, ko je naknadno z njim podpisal zapisnik. S takšnim sklicevanjem zato ne more dokazati, da je bilo vozilo vrnjeno tožnici. Vendar to dejstvo še ne pomeni avtomatično, da je s tem tožnica izkazala njegovo posest. Za ta postopek je bistveno, da prikolice stečajna upraviteljica med premoženjem toženca ni našla. Iz njenega otvoritvenega poročila z dne 3. 6. 2014 (B 2) je razvidno, da je s potrebno skrbnostjo opravila vse poizvedbe o obsegu njegovega premoženja. Tako je na KDD naslovila poizvedbe o imetništvu vrednostnih papirjev, na Upravno enoto o lastništvu motornih vozil, na Upravo RS za pomorstvo o lastništvu plovil in na zemljiško knjigo o lastništvu nepremičnin. Iz prejetih odgovorov je zanesljivo ugotovila, da toženec nima nobenega premoženja (kamp prikolica je v uradnih evidencah lastništvo tožeče stranke). Stečajna masa se zato v postopku osebnega stečaja nad tožencem ni izoblikovala. Ker prikolice pri tožencu stečajna upraviteljica ni našla, slednji pa ji je zatrdil, da jo je tožnica že prevzela, po oceni sodišča drugače, kot da je glede nje izpodbijala izločitveno pravico, ni mogla ravnati. Takšno ravnanje je ustrezno ne glede na dejstvo, da toženec za svoje trditve o predaji predmeta leasinga ni imel dokumentacije. Očitek tožnice, da je upraviteljica s tožencem glede tega opravila le razgovor, pa ni utemeljen, saj stečajna upraviteljica nima na razpolago postopkov za ugotavljanje resničnosti spornih dejstev. Sporno izločitveno pravico je zato lahko zgolj prerekala in tožnico napotila na pravdo.” (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); ter “Obstoj izločitvene pravice je v stečajnem postopku urejen zato, da lahko lastnik določene stvari, ki se je znašla med premoženjem stečajnega dolžnika, zahteva njegovo izločitev. Posest te stvari stečajnega dolžnika namreč ustvarja videz, da gre za del njegovega premoženja. Z izločitvenim zahtevkom zato lastnik stvari prepreči, da ta postane del stečajne mase, ki je namenjena poplačilu vseh upnikov, saj bi z njeno prodajo za vedno izgubil lastninsko pravico. V konkretnem primeru pa se prikolica ni našla med premoženjem dolžnika, saj tega sploh ni bilo. Zgolj če bi tožnica vedela za lokacijo prikolice, bi sodišče lahko ugodilo njenemu zahtevku. Tega pa tožnica ni zatrjevala, niti ni zatrjevala okoliščin, da je to znano stečajni upraviteljici. Če ji to ni znano, pa ji tudi v primeru ugoditve zahtevku ni mogoče naložiti izločitve in vrnitve prikolice tožnici. Pri tem je poudariti, da z zaključkom osebnega stečaja (za razliko od stečaja pravne osebe) toženec kot fizična oseba ne bo prenehal obstajati. Torej bo še vedno nosilec pravic in obveznosti ne glede na njihovo obravnavo v stečajnem postopku. Tako ima tožnica zoper njega (ali tretjo osebo, ki bi imela v posesti prikolico) še vedno pravico vložiti tožbo na vrnitev stvari po 92. členu Stvarnopravnega zakonika. Z zavrnitvijo zahtevka tožnica ni uspela zgolj glede obstoja svoje izločitvene pravice, ne pa glede pravice do vrnitve stvari.” (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

11. Ker je sodišče prve stopnje za cit. ugotovitve, ocene, zaključke in presojo navedlo jasne, določne, konkretne ter pravilne razloge (naštete točke obrazložitve izpodbijane sodbe), ti razlogi pa so tudi dovolj izčrpni, pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša in jim dodaja le: Določba 1. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP(1) je povsem jasna, nesporna, razumljiva ter določna in je kako drugače, širše ali ožje kot se glasi, ni mogoče uporabljati. Izločitvena pravica je pravica lastnika ali imetnika druge premoženjske pravice, da se iz stečajne mase izloči premoženje, ki ne pripada stečajnemu dolžniku. Položaj, pri katerem obstaja izločitvena pravica, in vsebina izločitvene pravice (izločitvenega zahtevka) sta odvisna od vrste premoženja (premoženjske pravice), ki je predmet izločitvene pravice. Za premično stvar velja domneva, da je njen lastnik tisti, ki ima premično stvar v posesti (drugi odstavek 11. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ)). Če ima posamezna oseba v posesti tujo stvar, ima njen lastnik po prvem odstavku 92. člena SPZ pravico od te osebe zahtevati, da mu jo vrne. Zato je izločitvena pravica na premični stvari v 1. točki prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP opredeljena kot pravica lastnika premične stvari od insolventnega dolžnika zahtevati, da mu izroči premično stvar, ki je v posesti insolventnega dolžnika.(2) Pravna teorija razlaga izločitvene pravice kot pravice upnikov, da izločijo iz stečajne mase stvari, ki niso dolžnikova last in ki zato niso del njegovega premoženja. Z izločitvenimi zahtevki se tako izločujejo stvari iz posesti stečajnega dolžnika, ki niso njegova last.(3) Z izločitveno pravico se izpodbija domneva, da so stvari v dolžnikovi posesti tudi v njegovi lasti in s tem na razpolago za poplačilo v generalni izvršbi. Če izločitveni zahtevek temelji na lastninski pravici tožeče stranke, je lastninska pravica samo pravna podlaga za njegovo uveljavljanje. Izločitveni zahtevek zoper stečajnega dolžnika pa je lahko uspešen le, če so stvari, katerih izločitev je zahtevana, pri stečajnem dolžniku, oziroma če ima stečajni dolžnik te stvari tudi v posesti. Zato mora upnik v pravdi dokazati tako svojo lastninsko pravico kot tudi dejstvo, da stečajni dolžnik ima sporne stvari.(4),(5) Ob med pravdnima strankama nespornem dejstvu, da je tožeča stranka “… lastnica kamp prikolice, ki je bila predmet Pogodbe o finančnem leasingu št. 18746/2008 … .”, in da tožena stranka te prikolice tožeči stranki ni vrnila, bi po povedanem morala prav tožeča stranka dokazati, da je cit. kamp prikolica v (neposredni ali posredni) posesti tožene stranke. V tem primeru bi bila tudi del stečajne mase v postopku osebnega stečaja nad toženo stranko. Pritožbeni očitek tožene stranke sodišču prve stopnje, da “… bi morala tožena stranka dokazati, da je prikolico vrnila v posest tožeči stranki … .”, zato ni utemeljen. Tako pa tudi ni zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da “… bi morala tožeča stranka dokazati, da ima tožena stranka v posesti predmet leasinga in tudi kje se ta nahaja.” Če tožeča stranka “… ne more ne zatrjevati, ne dokazati točne lokacije predmeta, na katerem uveljavlja ločitveno pravico.”, pač ne more dokazati, da je ta predmet v posesti stečajnega dolžnika. “… sama lokacija prikolice …” sicer res “… ne more vplivati na okoliščino, ali jo ima v posesti tožena stranka ali ne.” Toda za ugotovitev, da je kamp prikolica v posesti tožene stranke, bi nedvomno bilo treba vedeti za njeno lokacijo, oziroma kje je. Tudi če bi tožeča stranka uspela s svojim izločitvenim zahtevkom, bi ta bil neizvršljiv, saj ji stečajna upraviteljica obravnavane kamp prikolice ne bi mogla izročiti, ker je v stečajni masi ni. Res je, da kamp prikolica, ki je v lasti tožeče stranke, ne more biti evidentirana v nobenem registru kot last tožene stranke. Vendar pa ni to dejstvo za izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje niti odločilno niti pomembno. Stečajna upraviteljica je morala opraviti ustrezne poizvedbe pri pristojni upravni enoti tudi o morebitnem lastništvu tožene stranke na motornih vozilih, saj je le tako lahko oblikovala stečajno maso, oziroma ugotovila, da stečajni dolžnik nima nobenega (premičnega oziroma nepremičnega) premoženja, iz katerega bi se lahko poplačali upniki.(6)

12. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožeče stranke materialno pravo (cit. določba ZFPPIPP) pravilno uporabilo.

13. Sicer pa tožeča stranka v pritožbi ni pojasnila, katerih določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, naj sodišče prve stopnje ne bi uporabilo, oziroma jih naj ne bi uporabilo pravilno (341. člen ZPP).

14. Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).

Op. št. (1): (1) Izločitvena pravica je: 1. pravica lastnika oziroma lastnice (v nadaljnjem besedilu: lastnik) premične stvari od insolventnega dolžnika zahtevati, da mu izroči premično stvar, ki je v posesti insolventnega dolžnika.

Op. št. (2): Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) / razširjena pojasnila Nina Plavšak. - 1. natis. - Ljubljana : GV Založba, 2008, 1. 6. 4., 37. str. Op. št. (3): Prim.: sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 139/2000 z dne 6. 9. 2000. Op. št. (4): Prim.: sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 353/98 z dne 14. 5. 1998. OP. št. (5): Cit. odločbi Vrhovnega sodišča RS in Višjega sodišča v Ljubljani se sicer opirata na prvi odstavek 131. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, vendar je ta določba vsebinsko enaka določbi 1. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP.

OP. št. (6): Prim.: Otvoritveno poročilo upraviteljice v skladu z 294. čl. ZFPPIPP z dne 3. 6. 2014 (B 2) in Redno poročilo upraviteljice v skladu z 295. čl. ZFPPIPP za obdobje do 30. 09. 2015 z dne 3. 10. 2015 (objavljeno na spletnih straneh Ajpes).