Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik je s tem, ko je okrog 4.15 ure po končanem polnjenju viseče dizel lokomotive pozabil odklopiti dve gumijasti cevi, ki sta se, po tem, ko je tožnik pomočniku dal znak za pričetek vožnje, iztrgali iz cisterne za gorivo, kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato mu je tožena stranka utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal: ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 16. 7. 2019 nezakonita in brez pravnega učinka (I./1. točka izreka); ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo dne 17. 8. 2019, ampak mu je trajalo na podlagi pogodbe o zaposlitvi št.: ... z dne 4. 6. 2019 od 18. 8. 2019 do 10. 9. 2019, od 1. 1. 2020 do 19. 1. 2020 ter od 22. 2. 2020 do 29. 2. 2020 in mu je tožena stranka za to obdobje dolžna priznati delovno dobo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 6. 2019 in jo vpisati v matično evidenco pri ZPIZ, ter tožnika pozvati nazaj na delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi št.: ... z dne 4. 6. 2019 vse v roku 8 dni (I./2. točka izreka); da mu je tožena stranka dolžna za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati mesečna nadomestila plače, in sicer v zneskih, kot izhajajo iz izreka, mu od teh zneskov obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezni neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od vsakega 19. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec (I./3. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).
2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi ni razlogov o tem, zakaj ugotovljeni odpovedni razlog onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je stališče, da v primeru redne odpovedi iz krivdnega razloga, narava in teža očitane kršitve nista pomembni. Teža kršitve je predmet presoje v okviru drugega odstavka 89. člena ZDR-1 (odločitvi VDSS Pdp 492/2019 in VS RS VIII Ips 215/2013). Sodišče ni presojalo narave in teže prve očitane kršitve, da se je 26. 1. 2019 v času bolniškega staleža udeležil obletnice osnovne šole. Sodišče je preseglo očitke iz pisnega opozorila pred odpovedjo, ko je zaključilo, da je tožnik kršil drugi odstavek 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožena stranka mu kršitve navedenih Pravil ni očitala. Meni, da ni relevantno, kaj so določala navodila, ki spornega dne niso več veljala, temveč je bistveno, da ga tožena stranka ni seznanila z novo sprejetimi Navodili o ravnanju delavcev in kontrolorjev v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe oziroma ga je z njimi seznanila šele po očitani kršitvi. Izpostavlja, da tožena stranka zgolj tožnika ni seznanila z navodili, kar po njenem mnenju dokazuje, da njeno ravnanje do tožnika ni bilo enako kot do drugih delavcev. Če bi sodišče presojalo težo kršitve, bi moralo ugotoviti, da je ta minorna, saj je zdravnica izpovedala, da izhodi tožniku niso škodili in da se s tožnikom o tem nista pogovarjala. To pa pomeni, da tožnik z udeležbo na zabavi ni kršil njenih navodil glede režima zdravljenja. Tožnik z udeležbo na srečanju sošolcev ni ogrožal svojega okrevanja. Nadalje navaja, da sodišče ni pravilno ocenilo dejstva, da mu je tožena stranka novo pogodbo o zaposlitvi ponudila v podpis 4. 6. 2019, kljub temu, da je bila že pred tem seznanjena z očitano kršitvijo, ki je predmet odpovedi. Izpostavlja, da je lokomotiva neposredno po dogodku obratovala normalno in ni prišlo do prekinitve delovnega procesa. Poleg tega nihče od nadrejenih ni prišel na kraj dogodka, saj so očitno ocenili, da ljudje v jami zaradi potrganih priključkov na cisterni niso življenjsko ogroženi. Te okoliščine potrjujejo, da narava in teža očitane kršitve ni bila takšna, da bi zoper tožnika terjala skrajno sankcijo, odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče bi moralo upoštevati, da je imela tožena stranka v zvezi z dogodkom le 342,72 EUR škode in da je vrsta očitane predhodne kršitve povsem drugačna od narave kršitve z dne 29. 5. 2019. Sodišče je napačno ugotovilo, da tožnikov pomočnik A.A. ni bil dolžan preveriti, ali je tožnik svojo obveznost izklopa cevi ustrezno opravil in da ni bil dolžan pospraviti cevi, ki jih je uporabil. Tudi če je tožnik ob točenju goriva pozabil odklopiti cevi za točenje goriva, do škodnega dogodka ne prišlo, v kolikor bi A.A. opravil svoje delo in če slednji ne bi vozil lokomotive. Napačno je stališče sodišča, da ni pomembno, kdo vse bi lahko preprečil nastanek škode. Nastanek škode bi lahko preprečil tudi nadzornik prometa, če bi imela tožena stranka to delo sistemizirano in če ne bi dopuščala sporne prakse, da enkrat lokomotivo vozi B., drugič pa njegov pomočnik. To pa pomeni, da škodnega dogodka ni povzročil tožnik, temveč njegov sodelavec, ki je speljal in s tem povzročil pretrganje cevi. Priglaša stroške pritožbe.
3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.
6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba in je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodba nima razlogov o nezmožnosti nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh tožnikovih relevantnih navedb v zvezi s tem in navedlo jasne razloge, zakaj kršitve, ki jih je storil tožnik, predstavljajo utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Zato uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.
7. Predmet presoje tega individualnega delovnega spora je zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku 16. 7. 2019. Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo na pravilno pravno podlago iz 83. do 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja predstavlja krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).
8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (vključno z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom). Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala pisno opozorilo pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga po prvem odstavku 85. člena ZDR-1 in da mu je zaradi dokazane kršitve utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.
9. Tožena stranka je tožniku v pisnem opozorilu z dne 21. 2. 2019 očitala, da je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem, ko se je 26. 1. 2019 v času odsotnosti z dela zaradi bolezni oziroma poškodbe (bolečin v rami) brez dovoljenja osebnega zdravnika udeležil zabave ob 30. letnici osnovne šole v gostilni „C.“. Dejstvo, da se je tožnik v času trajanja bolniškega staleža udeležil zabave, med strankama ni bilo sporno. Ob pravilni ugotovitvi, da je tožnik ravnal v nasprotju z navodili zdravnika, saj za odhod na zabavo ni imel dovoljenja svoje osebne zdravnice (kar izhaja iz zdravnikovih navodil za zdravljenje na domu tožnikove osebne zdravnice D.D. z dne 4. 2. 2019, izpovedi D.D. in ne nazadnje izpovedi tožnika), pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnikovo ravnanje pomeni kršitev delovnih obveznosti in da mu je tožena stranka za to kršitev utemeljeno podala pisno opozorilo.
10. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik z očitanim ravnanjem kršil Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila OZZ, Ur. l. RS, št. 30/2003 in naslednji) ne pomeni odločanje mimo trditvene podlage, kot to zmotno uveljavlja pritožba, saj gre le za pravilno uporabo materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati po uradni dolžnosti. Po drugem odstavku 233. člena Pravil OZZ mora osebni zdravnik zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti z dela zaradi bolezni. Zavarovanec, ki se zdravi doma, pa mora biti v tem času doma, saj je odsotnost z doma možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo, v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma če zdravnik, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisije to odredita ali dovolita. Za izhode bodisi v kraju bivanja bodisi izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika, tožnik pa take odobritve ni imel. Izpoved tožnikove osebne zdravnice, ki jo izpostavlja pritožba, da po njenem mnenju udeležba na zabavi ni poslabšala njegovega zdravstvenega stanja, ne utemeljuje drugačnega zaključka. Prav tako ni bistveno, da je bil tožnik s spremembo internih Navodil tožene stranke o ravnanju delavcev v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe z dne 1. 8. 2018 (ki v 5. členu določajo, da mora delavec v času bolniške odsotnosti spoštovati navodila pristojnega zdravnika in ne sme zapustiti kraja bivanja oziroma odpotovati v tujino brez predhodne odobritve pristojnega zdravnika) seznanjen šele 11. 2. 2019, kar je po očitani kršitvi. Te tožnikove navedbe je kot neutemeljene pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, saj je ugotovilo, da so pred to spremembo pri toženi stranki veljala enaka (in celo nekoliko strožja) navodila o ravnanju delavcev v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe z dne 30. 11. 2015, s katerimi je bil tožnik seznanjen, zato se tožnik na to dejstvo ne more uspešno sklicevati.
11. Pritožbene navedbe, da gre zgolj za minorno kršitev, ki po tožnikovem mnenju ne utemeljuje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, so neutemeljene. Za kršitve pogodbe o zaposlitvi, ki so lahko temelj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, se ne zahteva, da morajo biti hujše kršitve delovnih obveznosti, kot pri razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Da očitana kršitev dejansko predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti pa potrjuje dejstvo, da je po 8. alineji drugega odstavka 110. člena ZDR-1 opredeljena celo kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (tj. če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja).
12. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje glede utemeljenosti odpovednega razloga. Tožena stranka je tožniku v odpovedi očitala, da je 29. 5. 2019 kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ko je okrog 4.15 ure po končanem polnjenju viseče dizel lokomotive pozabil odklopiti dve gumijasti cevi, ki sta se, po tem, ko je tožnik pomočniku dal znak za pričetek vožnje, iztrgali iz cisterne za gorivo. Zaradi te napake je toženi stranki nastala materialna škoda.
13. Tožnik, ki je bil spornega dne razporejen na delo strojnika – B., je očitano ravnanje priznal, vsaj v delu, da je po točenju goriva v visečo dizel lokomotivo pozabil odklopiti dve gumijasti cevi, vendar je ob enem zatrjeval, da je do nadaljnjega ravnanja in s tem do materialne škode toženi stranki prišlo bodisi zaradi opustitve ravnanj s strani svojega pomočnika bodisi zaradi okoliščin, ki so v sferi tožene stranke. Tudi v pritožbi vztraja pri navedbah, da bi moral A.A., ki je spornega dne opravljal delo kot njegov pomočnik (pri čemer je bila njegova naloga točenje vode v B.), preveriti, ali je cevi pospravil oziroma je bila njegova dolžnost, da cevi pospravi, s čimer bi preprečil nastanek nezgode. Vztraja tudi, da do nezgode ne bi prišlo, če bi imela tožena stranka sistemizirano delovno mesto nadzornika prometa in če ne bi dopuščala prakse, da enkrat lokomotivo vozi strojevodja, drugič pa njegov pomočnik. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve sodbe navedlo jasne razloge, zakaj tem navedbam tožnika ni sledilo, pritožbeno sodišče pa dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema kot celovito in pravilno.
14. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi ne utemeljujejo zaključka, da bi moral tožnikov pomočnik preveriti, ali je tožnik izklopil cevi za gorivo oziroma, da bi moral on poskrbeti za njihovo spravilo. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo izpovedi prič A.A., E.E., F.F., G.G. in H.H., iz katerih skladno izhaja, da je za odklop cevi zadolžen tisti, ki jih uporabi za polnjenje in da enako velja tudi za njihovo spravilo. Spornega dne je bil za točenje goriva v B. zadolžen tožnik in s tem tudi za odklop cevi ter njihovo spravilo. Podlage za drugačen zaključek ne dajejo niti Navodila št. 561 za prevoz materiala in ljudi po viseči tirnici z B. z dne 13. 9. 2016, ki določajo, da je voznik strojnik B. odgovoren za polnjenje B. z gorivom, medtem ko je spremljevalec - pomočnik B. zgolj pomoč vozniku – strojniku B. (tj. pri pravilnem priklepanju voznih enot in ostalih elementov opreme za prevažanje, pravilnem manipuliranju s kretnicami B. in zračnimi vrati, spremljanju prevažanja in uporabi varnostnih naprav B., upoštevanju zvočne in svetlobne signalizacije prevažanj z B. ter prometne signalizacije pred prevažanjem) in nima pristojnosti ali dolžnosti za izvajanje nadzora nad delom strojnika. Pritožbene navedbe, ki tem ugotovitvam nasprotujejo, so neutemeljene.
15. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja prakso tožene stranke, ki je dopuščala, da so tudi pomočniki vozili B., saj za presojo očitane kršitve ni relevantna. Drži, da pomočnik ne bi smel voziti B. (kot je to v obravnavanem primeru), saj je skladno z Navodili št. 561 za pravilno in varno upravljanje B. odgovoren voznik strojnik, vendar pa to dejstvo ne vpliva na presojo tožnikove kršitve, ki se nanaša na opustitev dolžnosti odklopa cevi po končanem polnjenju goriva v lokomotivo. Ob ugotovitvi, da so zaradi tožnikove opustitve dolžne skrbnosti ob začetku vožnje cevi za gorivo ostale priklopljene na lokomotivo, čeprav ne bi smele biti, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni pomembno, kdo je vozil lokomotivo, saj bi do škodnega dogodka prišlo ne glede na upravljavca lokomotive. Iz enakih razlogov na odločitev ne vpliva okoliščina, ali je imela tožena stranka na dan škodnega dogodka sistemizirano in zasedeno delovno mesto nadzornika transporta. Teže kršitve namreč ne zmanjšujejo dejstva, kdo vse bi lahko preprečil nastanek škode niti višina škode, ki je nastala toženi stranki (342,72 EUR). Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je za presojo utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitve bistveno, da je tožnik ponovno ravnal v nasprotju z navodili delodajalca oziroma ni ravnal v skladu z njimi, ko je opustil dolžnost odklopa cevi po polnjenju goriva v lokomotivo, kar predstavlja kršitev njegovih delovnih obveznosti. Ni relevantno, da kršitvi iz pisnega opozorila in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nista istovrstni. Pravilno je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo tudi, da je bila tožniku nova pogodba o zaposlitvi z dne 4. 6. 2019 ponujena izključno zaradi spremenjene sistemizacije pri toženi stranki, ki je zajela vsa delovna mesta in ne dokazuje, da zaupanje med strankama ni bilo porušeno, kot to neutemeljeno uveljavlja tožnik v pritožbi.
16. Glede na to, da je tožnik kršil prepoved škodljivih ravnanj v manj kot letu dni po predhodni kršitvi in da pisno opozorilo ni doseglo svojega namena, je podan resen odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sankcija redne odpovedi torej ni prestroga, kot to neutemeljeno navaja tožnik v pritožbi.
17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik v pritožbenem postopku ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije stroške pritožbe.