Jedro

Obrazložitev odločitve sodišča prve stopnje v sklepih o zavarovanju glede stroškov je sicer res skromna, vendar pa navedeno ne predstavlja uveljavljane kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki je podana le, če sklepa zaradi pomanjkljivosti glede izreka ali razlogov ni mogoče preizkusiti. Pri tem gre opozoriti na že večkrat zavzeto stališče v sodni praksi in pravni teoriji, v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi odločbe, temveč zadostuje, da je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Ravno navedeni pristop je sodišče v sklepih o zavarovanju izbralo tudi v konkretnem primeru. Natančno opredelitev stroškov, ki jih je priznalo upniku, namreč vsebujeta stroškovnika v obeh predlogih za zavarovanje, ki jima je sodišče v celoti sledilo in na katera napotuje obrazložitev izpodbijanega sklepa ter ki sta bila dolžniku tudi vročena skupaj s sklepoma o zavarovanju, zato je priznane stroške mogoče v celoti preizkusiti, dolžniku pa je bilo omogočeno seznaniti se z njimi in jih tudi obrazloženo prerekati.

Pooblaščenec upnika je v predlogu za izdajo sklepa o zavarovanju jasno navedel, da je zavezanec za DDV, navedel je tudi svojo ID številko ter predlagal vpogled v Register zavezancev za DDV pri FURS. Predlagan vpogled v javno evidenco skladno z ustaljeno sodno prakso zadošča za izkaz, da je odvetnik zavezanec za DDV, zato so pritožbene zahteve, da bi moral za to predložiti listinski dokaz, neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je pri posredovanju dolžnikovih ugovorov upniku v odgovor izrecno zapisalo, da v odgovor pošilja obrazložena ugovora, in upnika opozorilo na posledice iz prvega odstavka 58. člena ZIZ, če nanju ne bo odgovoril. Upnik je ob takem postopanju in opozorilu sodišča utemeljeno štel, da sta ugovora pri sodišču prestala predhodni test obrazloženosti, sicer mu sodišče ugovorov ne bi niti vročilo v odgovor, temveč bi ju takoj zavrnilo. Posledično je na ugovora utemeljeno (pričakovano) odgovoril po pooblaščenemu odvetniku, da bi preprečil morebiti zanj neustrezno oziroma neugodno odločitev. V odgovorih je obširno, konkretizirano in dokazno podprto nasprotoval trditvam o uveljavljanih dejstvih in sodišče poskušal prepričati v drugačno materialnopravno stališče, kot ga v ugovorih zastopa dolžnik, s tem pa je prispeval h končni odločitvi in nenazadnje tudi uspešno zavaroval svoje pravice v tem postopku zavarovanja. Poudariti je še, da je odgovor na ugovor zoper sklep o zavarovanju odraz pravice do enakega varstva pravic, zato pravici dolžnika, da nasprotuje zavarovanju, ustreza pravica upnika, da na ugovorna izvajanja odgovori, potem ko ga sodišče k temu pozove. Prej kot v odgovorih na ugovor upnik tega ni mogel storiti, in tudi v tem smislu je treba presoditi „prispevek upnika“ h končni odločitvi in posledično potrebnost stroškov.

OT v 2. točki tar. št. 27 določa nagrado za predlog za izdajo predhodne odredbe, predlog za izdajo začasne odredbe in za ugovor zoper le-ti, v višini 50% nagrade iz tar. št. 18. Navedena tar. št. torej izrecno ne govori o nagradi za odgovor na ugovor, vendar pa to ne pomeni, da je treba odgovor vrednotiti po 6. točki tar. št. 27, ki napotuje na uporabo nagrade iz tar. št. 18. Tako vrednotenje bi namreč pripeljalo do nevzdržne situacije, ko bi bila nagrada za pravno sredstvo za polovico manjša od nagrade za odgovor na to isto pravno sredstvo. Višje sodišče zato ocenjuje, da gre v opisanem primeru za pravno praznino, ko je bila določitev nagrade za odgovor na ugovor zoper sklep o predhodni oziroma začasni odredbi prezrta. Pravno praznino je višje sodišče sklenilo napolniti z uporabo teleološke in sistemske razlage, katerih cilj je dognati smisel in namen neke določbe v kontekstu predpisa in pravnega sistema kot celote. Ker je v OT običajno nagrada za ugovor za pravno sredstvo določena v enaki višini kot nagrada za to pravno sredstvo, je tudi za nagrado za odgovor na ugovor zoper izdano predhodno oziroma začasno odredbo treba smiselno uporabiti 2. točko tar. št. 27 OT.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih: - delu I. točke izreka, kolikor se nanaša na zavrnitev ugovora zoper stroškovni del sklepa o predhodni odredbi z dne 2. 4. 2020, - delu II. točke izreka, kolikor je sodišče dolžniku v plačilo naložilo upnikove stroške ugovornega postopka zoper sklep o zavarovanju z dne 2. 4. 2020 v znesku 1.119,96 EUR, - delu IV. točke izreka, kolikor se nanaša na zavrnitev ugovora zoper stroškovni del sklepa o predhodni odredbi z dne 25. 11. 2020 v zvezi s popravnim sklepom z dne 26. 11. 2020, in - delu V. točke izreka, kolikor je sodišče dolžniku v plačilo naložilo upnikove stroške ugovornega postopka zoper sklep o zavarovanju z dne 25. 11. 2020 v zvezi s sklepom z dne 26. 11. 2020 v znesku 1.119,96 EUR, potrdi.

II. Dolžnik je dolžan upniku v roku 8 dni povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v znesku 223,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo: „I. Ugovor dolžnika z dne 15. 4. 2020 zoper sklep o zavarovanju opr. št. Z 000/2020 z dne 2. 4. 2020 se zavrne.

II. Dolžnik je dolžan upniku povrniti stroške ugovornega postopka zoper sklep o zavarovanju z dne 2. 4. 2020 v znesku 1.119,96 EUR v roku osmih dni od vročitve tega sklepa, v preostalem se višji zahtevek upnika za povrnitev stroškov, podan v vlogah z dne 28. 4. 2020 in 22. 1. 2021, zavrne.

III. Dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka zoper sklep o zavarovanju z dne 2. 4. 2020, priglašene v vlogah z dne 15. 4. 2020 in 4. 8. 2020. IV. Ugovor dolžnika z dne 4. 12. 2020 skupaj z njegovo dopolnitvijo z dne 8. 12. 2020 zoper sklep opr. št. Z 000/2020 z dne 25. 11. 2020 v zvezi s sklepom z dne 26. 11. 2020 se zavrne.

V. Dolžnik je dolžan upniku povrniti stroške ugovornega postopka zoper sklep z dne 25. 11. 2020 v zvezi s sklepom z dne 26. 11. 2020 v znesku 1.119,96 EUR v roku osmih dni od vročitve tega sklepa, v preostalem se višji zahtevek upnika podanega v vlogi z dne 18. 12. 2020 za povrnitev stroškov zavrne.

VI. Dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka zoper sklep o zavarovanju z dne 25. 11. 2020 v zvezi s sklepom z dne 26. 11. 2020, priglašene v vlogah z dne 4. 12. 2020, 8. 12. 2020 in 19. 1. 2021. VII. Predlog dolžnika za ustavitev postopka zavarovanja s predhodno odredbo se zavrne.“

2. Zoper del I. točke izreka, kolikor se nanaša na zavrnitev ugovora zoper stroškovni del sklepa o predhodni odredbi z dne 2. 4. 2020, del II. točke izreka, kolikor je sodišče dolžniku v plačilo naložilo upnikove stroške ugovornega postopka zoper sklep o zavarovanju z dne 2. 4. 2020 v znesku 1.119,96 EUR, del IV. točke izreka, kolikor se nanaša na zavrnitev ugovora zoper stroškovni del sklepa o predhodni odredbi z dne 25. 11. 2020 v zvezi s sklepom z dne 26. 11. 2020, in del V. točke izreka, kolikor je sodišče dolžniku v plačilo naložilo upnikove stroške ugovornega postopka zoper sklep o zavarovanju z dne 25. 11. 2020 v zvezi s sklepom z dne 26. 11. 2020 v znesku 1.119,96 EUR, se pravočasno po pooblaščencih pritožuje dolžnik zaradi bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka, še posebej iz razloga absolutnih bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ v povezavi s 239. členom ZIZ. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je na upnikov predlog s sklepoma z dne 2. 4. 2020 in z dne 25. 11. 2020 (v zvezi s popravnim sklepom z dne 26. 11. 2020) dovolilo zavarovanje upnikove denarne terjatve s predhodno odredbo. Z izpodbijanima sklepoma je dolžnikova ugovora zoper izdana sklepa o zavarovanju zavrnilo v celoti, torej tudi v delu, ki se nanaša na stroške predloga za zavarovanje, odmerjene v 4. točki sklepa z dne 2. 4. 2020 v znesku 1.149,96 EUR s pripadki in v 5. točki sklepa z dne 25. 11. 2020 v zvezi s popravnim sklepom z dne 26. 11. 2020 v znesku 1.143,96 EUR s pripadki.

7. Dolžnik s pritožbo odločitev o zavrnitvi ugovora glede stroškovnega dela obeh sklepov o zavarovanju izpodbija z navedbami, da sta sklepa o zavarovanju z dne 2. 4. 2020 in z dne 25. 11. 2020 (v zvezi s popravnim sklepom z dne 26. 11. 2020) v stroškovnem delu popolnoma neobrazložena in da ju v tem obsegu ni mogoče preizkusiti. Navaja, da sodišče ni navedlo, katere stroške je upniku priznalo in v kakšni višini niti na kateri pravi podlagi, saj je zgolj pavšalno obrazložilo, da jih je odmerilo skladno z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Prav tako iz obrazložitve ni razvidno, ali je sodišče upniku priznalo priglašene stroške DDV in če mu jih je, na kakšni podlagi, saj upnik listinskega dokaza o upravičenosti do povrnitve DDV ni predložil. Prav tako ni razvidno, v kakšni višini je upniku priznalo strošek sodne takse, saj dolžniku ni bila predložena listina o s strani upnika zatrjevanem plačilu sodne takse. Iz obrazložitve tudi ni razvidno, koliko točk po OT in po kateri tarifni številki je sodišče upniku priznalo za stroške zastopanja.

8. Višje sodišče take navedbe prepoznava kot neutemeljene in ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dolžnikovih ugovorov glede stroškov predlogov za izdajo predhodne odredbe pravilna.

9. Sodišče prve stopnje je v sklepu o zavarovanju z dne 2. 4. 2020 in v sklepu o zavarovanju z dne 25. 11. 2020 v zvezi s popravnim sklepom z dne 26. 11. 2020 pojasnilo, da je upnikove stroške v višini 1.149,96 EUR in 1.143,96 EUR odmerilo po specificiranem stroškovniku in v skladu z veljavno OT in veljavnim Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). V vloženih ugovorih dolžnik stroškovne odločitve konkretizirano sploh ni izpodbijal (izpodbijal jih je le pavšalno v povezavi z izpodbijanjem pogojev za izdajo predhodne odredbe), zato sodišču prve stopnje konkretnejših razlogov glede teh stroškov v izpodbijanem sklepu ni bilo treba podajati. Glede na pritožbene navedbe pa višje sodišče kljub temu pojasnjuje, da je obrazložitev odločitve sodišča prve stopnje v sklepih o zavarovanju glede stroškov sicer res skromna, vendar pa navedeno ne predstavlja uveljavljane kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki je podana le, če sklepa zaradi pomanjkljivosti glede izreka ali razlogov ni mogoče preizkusiti. Pri tem gre opozoriti na že večkrat zavzeto stališče v sodni praksi in pravni teoriji, v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi odločbe, temveč zadostuje, da je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa.1 Ravno navedeni pristop je sodišče v sklepih o zavarovanju izbralo tudi v konkretnem primeru. Natančno opredelitev stroškov, ki jih je sodišče priznalo upniku, namreč vsebujeta stroškovnika v obeh predlogih za zavarovanje, ki jima je sodišče v celoti sledilo in na katera napotuje obrazložitev izpodbijanega sklepa ter ki sta bila dolžniku tudi vročena skupaj s sklepoma o zavarovanju, zato je priznane stroške mogoče v celoti preizkusiti, dolžniku pa je bilo omogočeno seznaniti se z njimi in jih tudi obrazloženo prerekati.

10. Iz sklepov o zavarovanju v povezavi s predlogoma za izdajo predhodne odredbe in ob upoštevanju veljavnega materialnega prava (OT in ZST-1)2 je tako mogoče ugotoviti, da je sodišče upniku za sestavo vsakega od predlogov priznalo priglašenih 1.500 točk po 2. točki tar. št. 27 OT, povečano za 2% materialne stroške po 11. členu OT in 22% DDV po drugem odstavku 2. člena OT ter sodno takso, ki po tar. št. 4012 v zvezi s tar. št. 4041 ZST-1 znaša 30,00 EUR oziroma 24,00 EUR, skupaj torej za prvi sklep 1.149,96 EUR in za drugi sklep 1.143,96 EUR. Stroški so bili po višini odmerjeni skladno z OT in ZST-1, sodišče prve stopnje pa jih je tudi pravilno prepoznalo kot potrebne za zavarovanje skladno s petim odstavkom 38. člena ZIZ (njihove potrebnosti pritožba niti ne napada). V zvezi s povračilom DDV pa je še pojasniti, da je pooblaščenec upnika v predlogu za izdajo sklepa o zavarovanju jasno navedel, da je zavezanec za DDV, navedel je tudi svojo ID številko ter predlagal vpogled v Register zavezancev za DDV pri FURS. Predlagan vpogled v javno evidenco skladno z ustaljeno sodno prakso zadošča za izkaz, da je odvetnik zavezanec za DDV3, zato so pritožbene zahteve, da bi moral za to predložiti listinski dokaz, neutemeljene.

11. S pritožbo dolžnik izpodbija tudi odločitev, da mora upniku povrniti njegove stroške ugovornega postopka v znesku dvakrat po 1.119,96 EUR (del II. in del V. točke izreka izpodbijanega sklepa).

12. Sodišče prve stopnje je te stroške prepoznalo kot potrebne za zavarovanje (peti odstavek 38. člena v zvezi z 239. členom ZIZ) z obrazložitvijo, da je upnik ob opozorilu sodišča na ugovor dolžnika utemeljeno (pričakovano) odgovoril po pooblaščenemu odvetniku, da bi preprečil zanj neustrezno odločitev in nastop domneve iz prvega odstavka 58. člena ZIZ, po kateri v primeru neprerekanosti dolžnikove navedbe štejejo za resnične. Pojasnilo je, da je upnik v odgovoru obrazloženo in konkretizirano nasprotoval dolžnikovim ugovornim navedbam, sodišče pa je njegovim navedbam iz odgovora tudi sledilo oziroma je nanje oprlo svojo odločitev, kar pomeni, da je upnik z odgovorom na ugovor zagotovil varstvo svojih pravic v postopku.

13. Višje sodišče najprej pojasnjuje, da izpodbijani del sklepa ni obremenjen s pritožbeno očitano kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Razlogi sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških ugovornega postopka so namreč zadostni in ob upoštevanju v sklepu povzetih navedb obeh strank ter ob upoštevanju razlogov sodišča glede odločitve o ugovoru omogočajo celovit preizkus in razumevanje sprejete odločitve. Pritožbeno uveljavljanje, da sodišče v okviru stroškovne odločitve ni še enkrat povedalo, katere so bile relevantne navedbe upnika, na katere je oprlo svojo odločitev, se zato izkaže za neutemeljeno.

14. Odločitev, da gre za s strani upnika potrebne stroške, višje sodišče sprejema tudi kot materialno pravno pravilno. Primarno je poudariti, da je sodišče prve stopnje pri posredovanju dolžnikovih ugovorov upniku v odgovor izrecno zapisalo, da v odgovor pošilja obrazložena ugovora, in upnika opozorilo na posledice iz prvega odstavka 58. člena ZIZ, če nanju ne bo odgovoril. Upnik je ob takem postopanju in opozorilu sodišča utemeljeno štel, da sta ugovora pri sodišču prestala predhodni test obrazloženosti, sicer mu sodišče ugovorov ne bi niti vročilo v odgovor, temveč bi ju takoj zavrnilo. Posledično je na ugovora utemeljeno (pričakovano) odgovoril po pooblaščenemu odvetniku, da bi preprečil morebiti zanj neustrezno oziroma neugodno odločitev. V odgovorih je, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, obširno, konkretizirano in dokazno podprto nasprotoval trditvam o uveljavljanih dejstvih in sodišče poskušal prepričati v drugačno materialnopravno stališče, kot ga v ugovorih zastopa dolžnik, s tem pa je prispeval h končni odločitvi in nenazadnje tudi uspešno zavaroval svoje pravice v tem postopku zavarovanja. Poudariti je še, da je odgovor na ugovor zoper sklep o zavarovanju odraz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), zato pravici dolžnika, da nasprotuje zavarovanju, ustreza pravica upnika, da na ugovorna izvajanja odgovori, potem ko ga sodišče k temu pozove. Prej kot v odgovorih na ugovor upnik tega ni mogel storiti, in tudi v tem smislu je treba presoditi „prispevek upnika“ h končni odločitvi in posledično potrebnost stroškov. Če upniku pri odgovoru nastanejo stroški, mu mora nasprotna stranka te stroške povrniti, saj mu jih je povzročila s svojim procesnim dejanjem – v tej zadevi z ugovorom. Po pojasnjenem pravilnosti ugotovitve o potrebnosti teh stroškov s pritožbenimi navedbami ni uspel izpodbiti.

15. V pritožbi dolžnik glede stroškov ugovornega postopka nadalje navaja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, na kakšni podlagi je sodišče upniku priznalo DDV in kako je ugotovilo, da je upnikov pooblaščenec res zavezanec za plačilo DDV, saj dokaz o tem dejstvu ni bil predložen. V zvezi s tem je bilo že v 10. točki obrazložitve tega sklepa pojasnjeno, da listinski dokaz ni potreben, če vlagatelj stroškovne zahteve predlaga vpogled v javno evidenco - Register zavezancev za DDV pri FURS. Upnik je v vseh svojih vlogah, v katerih je zahteval povrnitev stroškov, trdil, da je zavezanec za DDV, navedel je tudi svojo ID številko in predlagal vpogled v omenjeni register, zato je nedvoumno mogoče ugotoviti, da je kot davčni zavezanec upravičen tudi do povračila DDV. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

16. Dolžnik v pritožbi še uveljavlja, da je sodišče upniku stroške za odgovor na ugovor priznalo na podlagi 6. točke tar. št. 27 OT, čeprav stroške za ugovor kot redno pravno sredstvo v postopku s predhodno odredbo ureja 2. točka tar. št. 27 OT.

17. OT v 2. točki tar. št. 27 določa nagrado za predlog za izdajo predhodne odredbe, predlog za izdajo začasne odredbe in za ugovor zoper le-ti, v višini 50% nagrade iz tar. št. 18. Navedena tar. št. torej izrecno ne govori o nagradi za odgovor na ugovor, vendar pa to ne pomeni, da je treba odgovor vrednotiti po 6. točki tar. št. 27, ki napotuje na uporabo nagrade iz tar. št. 18 (brez zmanjšanja za 50%). Tako vrednotenje bi namreč pripeljalo do nevzdržne situacije, ko bi bila nagrada za pravno sredstvo za polovico manjša od nagrade za odgovor na to isto pravno sredstvo. Višje sodišče zato ocenjuje, da gre v opisanem primeru za pravno praznino, ko je bila določitev nagrade za odgovor na ugovor zoper sklep o predhodni oziroma začasni odredbi prezrta. Pravno praznino je višje sodišče sklenilo napolniti z uporabo teleološke in sistemske razlage, katerih cilj je dognati smisel in namen neke določbe v kontekstu predpisa in pravnega sistema kot celote.4 Ker je v OT običajno nagrada za ugovor za pravno sredstvo določena v enaki višini kot nagrada za to pravno sredstvo5, je tudi za nagrado za odgovor na ugovor zoper izdano predhodno oziroma začasno odredbo treba smiselno uporabiti 2. točko tar. št. 27 OT.

18. Pritožba ima torej prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje nagrado za upnikova odgovora na ugovora zoper izdano predhodno odredbo napačno odmerilo na podlagi 6. točke tar. št. 27 OT, ker je treba uporabiti 2. točko te tarifne številke, na podlagi katere je nagrado upnik tudi pravilno priglasil. Kljub temu pa opisana napaka na višino priznane nagrade ni v ničemer vplivala. Za sestavo vsakega od odgovorov na ugovor je namreč sodišče upniku priznalo nagrado 1.500 točk, kot jo je priglasil in kot mu na podlagi 2. točke tar. št. 27 OT glede na vrednost spornega predmeta tudi pripada. Stroški ugovornega postopka v višini dvakrat po 1.119,96 EUR (1.500 točk, povečanih za 2% materialne stroške in 22% DDV) so torej kljub navedbi napačne tar. št. po višini odmerjeni skladno z OT.

19. Po vsem pojasnjenem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče dolžnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanih delu I. točke izreka, kolikor se nanaša na zavrnitev ugovora zoper stroškovni del sklepa o predhodni odredbi z dne 2. 4. 2020, delu II. točke izreka, kolikor je sodišče dolžniku v plačilo naložilo upnikove stroške ugovornega postopka zoper sklep o zavarovanju z dne 2. 4. 2020 v znesku 1.119,96 EUR, delu IV. točke izreka, kolikor se nanaša na zavrnitev ugovora zoper stroškovni del sklepa o predhodni odredbi z dne 25. 11. 2020 v zvezi s sklepom z dne 26. 11. 2020, in delu V. točke izreka, kolikor je sodišče dolžniku v plačilo naložilo upnikove stroške ugovornega postopka zoper sklep o zavarovanju z dne 25. 11. 2020 v zvezi s sklepom z dne 26. 11. 2020 v znesku 1.119,96 EUR, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

20. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

21. Dolžnik je dolžan upniku povrniti njegove potrebne stroške odgovora na pritožbo, s katerim je upnik prispeval k odločitvi višjega sodišča in zavaroval svoje pravice (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ). Kot vrednost spornega predmeta za odmero stroškov je višje sodišče upoštevalo seštevek vseh s pritožbo izpodbijanih stroškov (1.149,96 EUR, 1.143,96 EUR in dvakrat po 1.119,96 EUR, skupaj torej 4.533,84 EUR). Za sestavo odgovora je upniku priznalo nagrado v višini 300 točk (in ne priglašenih 3.000 točk), povečano za 2% materialne stroške in 22% DDV. Skupaj je tako dolžnik dolžan upniku v roku 8 dni povrniti 223,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

1 Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9, tako tudi VSRS Sklep III Ips 34/2015 z dne 28. 11. 2017 ter VSL Sklep I Cpg 583/2017 z dne 17. 4. 2018, VSL sklep I Cpg 125/2016 z dne 11. 10. 2016, VSL Sklep IV Cp 4825/2010 z dne 28. 1. 2011 in druge. 2 Ker gre za pravne predpise, velja neizpodbojna pravna domneva, da je vsakdo z njimi seznanjen – ignorantia iuris nocet. 3 Prim. VSRS Sklep II Ips 1075/2007 z dne 28. 1. 2009 in VSM sklep I Ip 4/2011 z dne 25. 1. 2011. 4 Prim. VSRS Sklep II Ips 393/2010 z dne 26. 5. 2011. 5 Prim. npr. 1. točka tar. št. 15 za tožbo in odgovor na tožbo v individualnem delovnem sporu, 1. točka tar. št. 18 in 1. točka tar. št. 19 za tožbo in odgovor na tožbo v pravdnem postopku, 1. točka tar. št. 21 za redno pravno sredstvo in odgovor na to pravno sredstvo v pravdnem postopku, 6. točka tar. št. 27 za redno in izredno pravno sredstvo ter odgovor na to pravno sredstvo v izvršilnem postopku,...