Jedro

Solidarnega dolžnika ni mogoče obsoditi na plačilo dolga z učinkom pravnomočnosti v pravdi, v kateri ni zajet kot solidarni dolžnik (toženec). Če pa je o terjatvi zoper solidarnega dolžnika že pravnomočno odločeno, je treba zaradi dejstva, ki ga pravilno uveljavlja revident (dva izvršilna naslova), v poznejši odločbi upoštevati tudi prejšnji pravnomočni pravni naslov. Upoštevati tako, da sodišče pozneje toženega obsodi solidarno s tistim, ki je bil že prej pravnomočno obsojen na plačilo istega dolga.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi, opr. št. I 1045/94, po katerem mora toženka M. L. plačati tožeči stranki glavnico v znesku 2,812.254,34 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.1994 dalje ter znesek 1.159,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.1994 dalje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo. Sodišči sta izhajali iz dejstva, da se je toženka zavezala za vrnitev kredita kot menični porok in da kredit ni bil vrnjen. Sodišče druge stopnje je še dodalo, da dejstvo, da je isti dolg predmet pravde med tožečo stranko in L. D. d.o.o. R.,, opr. št. II Pg 343/97, za odločitev v tem sporu ni pravno odločilno.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo druge stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji trdi, da v pravdni zadevi opr. št. II Pg 343/97 kot dolžnik nastopa L. D. d.o.o. ter da sodba še ni pravnomočna. Meni, da bi tožnik moral z eno tožbo zajeti glavnega meničnega zavezanca in poroka, in sicer kot solidarna dolžnika. Sicer bo tožnik prišel do dveh izvršilnih naslovov, kar ni pravilno.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP v zvezi s 498. členom sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99). Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev na prvi in drugi stopnji materialnopravno pravilna.

Med strankama ni bilo spora o tem, da je toženka v obravnavanem razmerju menični porok, glavni menični zavezanec pa pravna oseba L. D. d.o.o. R. Po 1. odstavku 31. člena Zakona o menici (Ur. l. FLRJ, št. 104/46, Ur. l. SFRJ, št. 16/65-57/89 ter Ur. l. RS, št. 13/94 in 82/94, v nadaljevanju ZM), je avalist odgovoren prav tako kakor tisti, za katerega je porok. Po 46. členu ZM pa so vsi tisti, ki so menico trasirali, akceptirali, indosirali ali avalirali, odgovorni imetniku menice solidarno. Imetnik menice ima pravico postopati zoper vse te osebe posamezno ali zoper več izmed njih ali zoper vse skupaj, pri tem pa se ni dolžan držati reda, po katerem so se zavezali.

Uveljavljanje zahteve zoper enega zavezanca ne brani, da se ne bi postopalo zoper druge, najsi pridejo za tistim, zoper katerega se je postopalo najprej.

Za razsojo zato ni pravno odločilen ugovor, da zoper pravno osebo L. D. d.o.o. R. kot glavnega meničnega zavezanca že teče pravda, da pa ta še ni pravnomočno končana. Prav dejstvo, da v času vložitve revizije navedena pravda še ni bila pravnomočno končana, potrjuje pravilnost odločitve na prvi in drugi stopnji. Solidarnega dolžnika namreč ni mogoče obsoditi na plačilo dolga z učinkom pravnomočnosti v pravdi, v kateri ni zajet kot solidarni dolžnik (toženec). Če pa je o terjatvi zoper solidarnega dolžnika že pravnomočno odločeno, je treba zaradi dejstva, ki ga pravilno uveljavlja revident (dva izvršilna naslova), v poznejši odločbi upoštevati tudi prejšnji pravnomočni pravni naslov. Upoštevati tako, da sodišče pozneje toženega obsodi solidarno s tistim, ki je bil že prej pravnomočno obsojen na plačilo istega dolga.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je na podlagi 393. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo.

Revizijsko sodišče je zavrnilo tudi zahtevo za povrnitev stroškov revizijskega odgovora, ker glede na dejansko in pravno podlago spora ter razloge, ki so v njem navedeni, ni bil potreben. Zavrnitev zahteve za povrnitev toženkinih revizijskih stroškov pa je zajeta v zavrnilnem izreku sodbe (1. odstavek 166. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).