Jedro

Materialna imuniteta izključuje neposredno odškodninsko odgovornost sodnika in pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka, kar kljub nasprotnemu pritožbenemu stališču izhaja iz določbe že citiranega 134. člena Ustave RS. Citirana določba torej omogoča sprejetje odločitve o zavrženju tožbe zoper sodnika, ne da bi sodišče odločalo meritorno, če so za takšno odločitev podani pogoji.

Izrek

I. Pritožba se v delu, ki se nanaša na II. točko izreka, zavrže. II. V preostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijani I. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tretjetoženki pa je dolžna povrniti za 6,70 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dne 30. septembra 2022 izdalo izpodbijani sklep, s katerim je pod točko I izreka kot nedovoljeno zavrglo tožbo zoper tretjo in četrtotoženko, ter pod točko II izreka tožečo stranko pozvalo, da v roku 15 dni predloži potrdilo o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v predhodnem postopku pri Državnemu odvetništvu RS, v skladu s 27. členom Zakona o državnem odvetništvu, sicer bo sodišče tožbo zoper peto toženko zavrglo.

2. Zoper izpodbijani sklep se tožeča stranka pravočasno1 pritožuje po pooblaščencu,2 in sklep izpodbija glede odločitve v točki I izreka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom istega zakona. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v točki I izreka spremeni in odloči, da se tožba zoper tretje in četrtotoženko dopusti.

Izraža nestrinjanje s prvostopenjsko uporabo 148. člena Obligacijskega zakonika, sklicujoč se na dejstvo, da sta tretja in četrtotoženka kot sodnici delavki v razmerju do Republike Slovenije, ki je pravna oseba javnega prava. Zato ni razloga, da se v konkretnem primeru ne bi uporabil 147. člen Obligacijskega zakonika, ki v drugem odstavku določa, da ima oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma, kar tožnik zatrjuje v tožbi, ob tem, ko iz same Ustave RS ne izhaja, da varovanje sodniške neodvisnosti pomeni, da ni osebne odgovornosti sodnikov pri opravljanju njihovega dela. Sklicujoč se na odločitev Vrhovnega sodišča II Ips 726/2009 z dne 10. 9. 2012, ki je razveljavilo odločitve nižjih sodišč o zavrženju tožbe zoper sodnike, s katero je tožnik zahteval plačilo odškodnine za škodo zaradi namernega zavlačevanja postopka in namenoma sprejete napačne odločitve, ker bi o tožbenem zahtevku moralo meritorno odločiti, meni, da razlaga, da sodniki niso osebno odgovorni za svoje delo, ni razlaga, ki bi bila skladna z ustavno pravico do povračila škode. Nadalje se ne strinja s stališčem, da je v konkretnem primeru mogoče uporabiti 134. člen Ustave RS, ki varuje sodnikovo neodvisnost in nepristranskost, ter oviranje sodnikovega dela; zaključek, da tožnik v svoji tožbi ne navaja, da sta sodnici ravnali onkraj ravnanja, ki bi bilo krito s sodniško imuniteto, šteje za napačen, ker iz trditvene podlage vložene tožbe izhaja ravno to. Pravica do pravne varnosti, do pravnega sredstva in samo načelo zakonitosti niso določeni samo z Ustavo RS, ampak tudi s Konvencijo ESČP o človekovih pravicah, ter drugi mednarodnimi konvencijami, ki zavezujejo Republiko Slovenijo.

3. Zoper citirani sklep se z laičnima pritožbama pravočasno pritožuje tudi sama tožeča stranka (tudi tožnik, pritožnik),3 ki v prvi vlogi izrecno ne navaja pritožbenih razlogov, v drugi vlogi pa uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona. Smiselno predlaga razveljavitev sklepa.

Navaja, da je razlaga odgovornosti sodnikov s strani prvostopnega sodišča v nasprotju s pojmom država, ki ga sodišče določno ne definira ter statusa ne obrazloži, ker ga ne pozna. Sklicevanje sodišča na sodno prakso (VSL II Cp 274/2022 z dne 4. 3. 2022 in II Cp 980/2022 z dne 27. 9. 2019) ter na vsebino članka Jana Zobca „Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost zanj“ označuje za odločanje, ki ni neodvisno. Za pritožnika ni sporen 134. člen Ustave, na katerega pa se prvostopno sodišče napačno sklicuje, ker je nujno ločiti med nezakonitim vplivanjem na delo poštenega sodnika od nezakonitega ravnanja nepoštenega sodnika; slednji sodnikov ne varuje pred odgovornostjo za kazniva dejanja. Sodišču očita neutemeljeno manjšanje pomena kršitev četrto in tretjetoženke, katerih neposredno osebno odgovornost utemeljuje z identično odločitvijo v zadevi VS RS II Ips 726/2009 z dne 10. 9. 2012, s katero je tožnik zahteval plačilo odškodnine za škodo zaradi namernega zavlačevanja postopka in namenoma sprejete napačne odločitve, in v katerem revizijsko sodišče graja izmikanje obeh nižjih sodišč glede meritorne odločitve o protipravnem ravnanju sodnika, kar zahteva v obravnavanem primeru. Sklicuje se na neveljavnost Ustave RS, kar potrjuje zakon ZMBO. REPUBLIKA SLOVENIJA, ki je bila ustanovljena dne 19. 9. 1994 kot korporativna družba organov IBRD, IFC, IDA in MIGA na podlagi zakona ZMBO z dne 24. 2. 1993, je prevzela upravljanje in veljavnost na ozemlju (bivše) Republike Slovenije, zato je prvi Republiki Sloveniji odvzeta suverenost in ni več država ter Ustava ne velja. Obstoj pravic sodnikov po Ustavi, ki apelira na fiktivno državo, ni utemeljen, tožniku pa ni moč očitati nepravilnosti pri tožbi. Sklicevanje sodišča na 134. člen Ustave RS je zato v nasprotju s pravno formalno ureditvijo REPUBLIKE SLOVENIJE in vsebinsko v nasprotju s temeljnim zakonom REPUBLIKE SLOVENIJE, ki je ZMBO.

Nadalje navaja, da je Državno odvetništvo RS seznanil, da v luči razrešitve nastale škode, ki mu je nastala zaradi nezakonitega ravnanja sodnikov, želi sestanek, vendar mu ta organ do danes ni odgovoril. Prav tako je v nasprotju s pravno formalno ureditvijo družbe REPUBLIKE SLOVENIJE, kot to določa zakon ZMBO, sklicevanje sodišča na 27. člen Zakona o državnem odvetništvu. Državno odvetništvo RS je torej navadna družba in ne deluje v okviru države, zato je citirani zakon nesubstanciran, saj je v nasprotju z ZMBO.

4. V odgovoru na pritožbo4 tretjetoženka, ki vsebinsko odgovarja na pritožbo tožeče stranke, predlaga, da se pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi prvostopenjski sklep, tožniku pa naloži v plačilo povzročene pritožbene stroške.

**K izreku pod točko I tega sklepa:**

5. Pritožba glede odločitve pod točko II izreka izpodbijanega sklepa ni dovoljena.

6. Odločitev pod točko II izreka izpodbijanega sklepa je sodišče sprejelo na podlagi člena 108 ZPP;5 poziv tožniku predstavlja ukrep za popravo vloge, upoštevaje 27. člen Zakona o državnem odvetništvu - ZDOdv (točka 18 prvega odstavka 270. člena ZPP). Zoper takšen sklep procesnega vodstva, izdan med pripravami za glavno obravnavo, določba tretjega odstavka 270. člena ZPP izrecno izključuje pritožbo, kar je tudi vsebina pravnega pouka tega dela izpodbijanega sklepa.

7. V skladu s prvim odstavkom 343. člena ZPP se zavrže prepozna, nepopolna ali nedovoljena pritožba. Pritožba je med drugim nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice (četrti odstavek 343. člena ZPP). Glede na že citirano določbo tretjega odstavka 270. člena ZPP, je vložena pritožba v delu, ki se nanaša na sklep procesnega vodstva, nedovoljena in jo je bilo potrebno v tem delu zavreči (1. točka 365. člena ZPP).

**K izreku pod točko II tega sklepa:**

8. Pritožba glede odločitve pod točko I izreka izpodbijanega sklepa ni utemeljena.

9. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

10. Pritožbeno obravnavana odločitev pod točko I izreka izpodbijanega sklepa temelji na zaključku, da vsa (nezakonita, malomarna in pristranska) očitana ravnanja (sprejete odločitve in procesno postopanje) tretje in četrtotoženke kot sodnic predstavljajo kritiko njunega dela kot nosilk sodne veje oblasti pri izvrševanju njune pristojnosti, torej pri mnenju, danem pri odločanju. Sodnik je nosilec sodne oblasti in kot organ države v bistvu država na področju izvajanja sodne oblasti, zato je škoda, povzročena v zvezi s takim oblastnim ravnanjem, škoda, ki jo je povzročila država. Tretje in četrtotoženke zato v pravdnem postopku ni moč klicati na odgovornost, ker materialna sodniška imuniteta (člen 134/1 Ustave RS) pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka.

11. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na sprejeto odločitev v okviru predhodnega preizkusa tožbe,6 pravilno sklicevalo na prvi odstavek 134. člena Ustave RS, zaradi česar je materialno pravo, katerega uporabo preizkusi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno uporabljeno. Materialna imuniteta izključuje neposredno odškodninsko odgovornost sodnika7 in pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka, kar kljub nasprotnemu pritožbenemu stališču izhaja iz določbe že citiranega 134. člena Ustave RS.8 Citirana določba torej omogoča sprejetje odločitve o zavrženju tožbe zoper sodnika, ne da bi sodišče odločalo meritorno, če so za takšno odločitev podani pogoji.

12. Pritožnik s pritožbenimi navedbami, da naklepno, pristransko in nezakonito sojenje ni ravnanje, ki bi ga sodniška imuniteta po 134. členu Ustave RS pokrivala, povzema svoje že med postopkom podane trditve, s katerimi je ravnanja tretje in četrtotoženke označil kot protipravna. Njegove trditve je presojalo že prvostopno sodišče, ki je v četrti točki obrazložitve izpodbijanega sklepa svoje zaključke, katerim se pritožbeno sodišče pridružuje, tudi obrazložilo. Prvostopno sodišče je pravilno zaključilo, da tožnikova očitana ravnanja sodnicama9 obsegajo kritiko njunega dela kot nosilk sodne veje oblasti pri izvrševanju njune pristojnosti, ki predstavlja celoto procesnih in materialnopravnih odločitev. Ob tem, ko je ravnanja opredelilo kot mnenje, dano pri odločanju v stečajnem oz. pravdnem postopku, česar pritožba ne izpodbija, se ta neuspešno sklicuje na odločitev VS RS II Ips 726/2009 z dne 10. 9. 2012, ki ni primerljiva (v obravnavanem primeru je bilo namreč drugače kot v obravnavanem primeru ugotovljeno, da očitanih ravnanj ni moč šteti za mnenje, dano pri odločanju). Pritožba sicer navaja, da je napačen zaključek, da tožnik v svoji tožbi ne navaja, da sta sodnici ravnali onkraj ravnanja, ki bi bilo krito s sodniško imuniteto, in še, da iz trditvene podlage izhaja ravno to. Vendar obrazloženega zaključka prvostopnega sodišča o opredelitvi ravnanj kot mnenja, pri čemer pritožba zgolj podaja lastno posplošeno oceno, da gre za dejanja onkraj takšnih, ki so krita s sodniško imuniteto, niti z nadaljnjo pritožbeno trditvijo o številnih pozivih tretje in četrtotoženki k upoštevanju določil zakonodaje, o pisanju na Ministrstvo, predsedniku sodišča in varuhu človekovih pravic ne uspe omajati. Pritožba ob sklicevanju na judikat VS RS II Ips 726/2009 z dne 10. 9. 2012, na katerem gradi svoje drugačno razumevanje uporabljenega materialnega prava, zatrjevane identičnosti vsebinsko ne obrazloži, zato ne uspe izpodbiti pravilnosti po prvostopnem sodišču povzetih tudi sicer skopih trditev tožnika o očitkih toženkama, do katerih konkretne vsebine se je prvostopno sodišče nato opredelilo v obliki ugotovitev v točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa, in za katere je pravilno presodilo, da gre za očitke, ki sodijo v okvir ravnanj, zajetih v materialni imuniteti sodnika.

13. Prav tako ni moč pritrditi pritožbeni graji o kršitvi pravic do pravne varnosti in do pravnega sredstva (to uresničuje s pritožbo) ter o kršitvi načela zakonitosti. Tožniku je ne glede na sprejeto odločitev pravno varstvo zagotovljeno z določbo člena 148 Obligacijskega zakonika (OZ), ki v prvem odstavku napotuje na odgovornost države. Takšno pravno varstvo tožnik nenazadnje tudi dejansko uveljavlja, saj je v zvezi z istovrstnimi očitki sodnicama tožena tudi država. V našem pravnem redu10 je sprejeto načelo primarne odgovornosti države, kar pomeni, da ima ta nasproti sodniku ob določenih predpostavkah možnost uveljavljati regres, kar zajema tudi situacije v pritožbi zatrjevanega naklepnega, pristranskega in nezakonitega sojenja. Sklicevanja na Konvencijo ESČP o človekovih pravicah (Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic; EKČP) ter na druge mednarodne konvencije pritožba v zvezi z zatrjevano kršitvijo načela zakonitosti vsebinsko ne obrazloži, s čimer bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP, če meri nanje, ne uveljavlja konkretizirano.

14. Glede pritožbenega nestrinjanja samega tožnika z zaključkom o odgovornosti države za ravnanja sodnika, za katera ta uživa imuniteto, pritožbeno sodišče izpostavlja, da sprejeta odločitev zgolj zato, ker ne odstopa od sodne prakse ali teoretičnih izhodišč,11 ne pomeni odločanja, ki ne bi bilo neodvisno ali strokovno. Nadaljnje pritožbene navedbe o napačnem utemeljevanju razlogov zaradi na ozemlju družbe Republike Slovenije neveljavne Ustave, ter o nasprotovanju sklepa materialnemu pravu, kot ga določa zakon ZMBO,12 in o ustanovitvi REPUBLIKE SLOVENIJE dne 19. 9. 1994 kot korporativne družbe organov IBRD, IFC, IDA in MIGA na podlagi ZMBO, zaradi česar je bila prvotni RS odvzeta suverenost, kot tudi sklicevanje na UNIDROIT in WHO, so nejasne in ne omogočajo formalne pravne presoje. Ob tem, ko pritožnik najprej priznava nastanek države Republike Slovenije ter sprejetje Ustave v letu 1991, nato z ničemer razumnim13 ne utemelji trditev o odvzeti ji suverenosti z zatrjevanim nastankom istoimenske nove korporativne družbe. Sprejem ZMBO, ki je začel veljati s 25. 2. 1993, in ki ureja le vprašanja nasledstva Republike Slovenije po bivši skupni državi SFRJ v Mednarodni banki za obnovo in razvoj, v Mednarodni finančni korporaciji, v Mednarodnem združenju za razvoj in v Mednarodni agenciji za zavarovanje investicij, ne pomeni prenehanja obstoja Republike Slovenije. Niti ne pomeni neučinkovanja Ustave na njenem ozemlju kot najvišjega pravnega akta v državi, sprejetega 23. 12. 1991. 15. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanem delu (točka I izreka; druga točka 365. člena ZPP).

16. Sodišče je odločalo tudi o stroških pritožbenega postopka v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške. Je pa dolžna povrniti tretjetoženki stroške pravočasnega odgovora na pritožbo. Sodišče ji je kot potrebne, glede na sprejeto prvostopno odločitev tekom postopka, v katerem je tretjetoženka že aktivno sodelovala, zaradi česar ji v skladu s pravico do izjave gredo tudi stroški odgovora na pritožbo, priznalo: stroške poštnine za oba odgovora14 na pritožbo v skupni višini 4,90 EUR (2 x 2,45 EUR) ter stroške fotokopij v skupni višini 1,80 EUR (8 x 0,10 EUR + 10 x 0,10 EUR), skupno torej 6,70 EUR. Presežka v višini 18,83 EUR (16,20 EUR iz naslova stroškov fotokopij za odgovor na tožbo ter 2,63 EUR poštnine) ji ni priznalo, ker gre za stroške, nastale med postopkom na prvi stopnji, o katerih sodišče prve stopnje še ni odločilo. Znesek v pritožbenem postopku nastalih materialnih stroškov je tožeča stranka dolžna plačati na način in v rokih, kot to izhaja iz izreka tega sklepa.

1 Glede na dne 17. 8. 2023 opravljeno vročitev izpodbijanega sklepa pooblaščencu, določenem z odločbo Bpp 2356/22 z dne 12. 1. 2023 Okrožnega sodišča v Ljubljani. 2 V vlogi, vloženi dne 1. 9. 2023. 3 V vlogah, vloženih pri sodišču dne 4. 11. 2022 in 31. 8. 2023 (zadnje navedena je priložena tudi pritožbi, vloženi po pooblaščencu), pri čemer se tožnik prvič pritožuje v okviru pritožbenega roka glede na osebno vročeni izpodbijani sklep, nato pa še v okviru pritožbenega roka glede na pravilno vročitev izpodbijanega sklepa pooblaščencu, ki tožnika zastopa na podlagi odločbe Bpp (kot v pripombi pod 1), ki je bila, kot je potrebno izpostaviti, izdana po datumu izdanega izpodbijanega sklepa, vendar (sicer pravilno) z učinkovanjem za čas pred njeno izdajo (od 22. 9. 2022 dalje). 4 V prvem z dne 24. 4. 2023 in drugem z dne 11. 10. 2023. 5 Kot je to razvidno iz točke 8 obrazložitve. 6 Zaradi česar pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbeno polemiko glede ne/uporabe določil 147. in 148. člena Obligacijskega zakonika (OZ). 7 Da sta obe toženki sodnici, se med postopkom ni izkazalo za sporno. 8 Ta določa, da ni mogoče nikogar, ki sodeluje pri sojenju, klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v (na) sodišču. 9 Povzeta v točki 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa. 10 Glede na 26. člen Ustave RS in 148. člen OZ, iz katerih izhaja, da za napake pri ali v zvezi s sodniško funkcijo odgovarja država kot za lastna ravnanja. 11 Sklicevanje izpodbijanega sklepa na II Cp 274/2022 z dne 4. 3. 2022, VSL sklep II Cp 980/2019 z dne 27. 9. 2019 ter na članek Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj avtorja Jana Zobca; Pravni letopis 2013. 12 Zakon o članstvu Republike Slovenije v Mednarodni banki za obnovo in razvoj, Mednarodni finančni korporaciji, Mednarodnem združenju za razvoj in Mednarodni agenciji za zavarovanje investicij. 13 Tudi ne s priloženimi listinami izsekov spletnih strani in printanih podatkov. 14 Z dne 24. 4. 2023 in z dne 11. 10. 2023.