Jedro

Za odškodninsko odgovornost povzročitelja škode je pravno relevanten tisti vzrok, ki po rednem teku stvari pripelje do škodne posledice. V luči tako zastavljene adekvatnosti je v konkretnem primeru odločilna presoja sodišča prve stopnje, da so za sklenitev dogovora o delitvi dobav manjkali podatki, ki bi jih morala predložiti tožeča stranka. Za sklenitev dogovora o delitvi dobav res ni bilo potrebno, da se stranki hkrati dogovorita o predložitvi bančne garancije, plačilu pogodbene kazni in stroškov. Bilo pa je to potrebno za izpolnitev Pogodbe in takšna zahteva tožene stranke tudi ni bila v nasprotju z njeno vsebino, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Zato zahteva tožene stranke, da se s tožečo stranko dogovorita tudi o navedenih bremenih, ne more predstavljati nedopustnega ravnanja. Če se pogodbenici izrecno ne dogovorita drugače, je skladno z načelom enake vrednost dajatev in namenom ter bistvom vsake pogodbe o sodelovanju in skupnem nastopu pri projektu, da pogodbenice niso upravičene zgolj do koristi, ampak so dolžne nositi tudi bremena.

Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari, ki pa ga zaradi oškodovančevega dejanja ni mogoče doseči. Izgubljeni dobiček je lahko le razlika med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in njegovimi predvidenimi odhodki v tem obdobju, pri čemer mora tožeča stranka trditi in dokazati, kolikšni bi bili njeni hipotetični dohodki in izdatki brez škodnega ravnanja tožene stranke, in tudi kolikšni so bili njeni resnični dohodki in izdatki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.119,96 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati 106.363,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2020 do plačila in ji povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in primarno predlagala spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbenih razlogov in potrditev izdane sodbe ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje povračilo škode na podlagi 239. člena Obligacijskega zakonika – OZ, po katerem je upnik upravičen zahtevati povračilo škode, ki je nastala, če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti. Predpostavke poslovne odškodninske obveznosti so: (i) kršitev poslovne (pogodbene) obveznosti, ki ima znake protipravnega ravnanja, stanja, (ii) vzrok za kršitve mora izvirati iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, (iii) drugi pogodbeni stranki je nastala škoda in (iv) vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in nastalo škodo. Vse navedene predpostavke morajo biti izpolnjene kumulativno, v nasprotnem primeru pogodbene odškodninske odgovornosti ni.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožeča stranka kot partner in tožena stranka kot vodilni partner 13. 12. 2019 sklenili Pogodbo o skupnem nastopu in izvedbi naročila za potrebe sodelovanja pri dobavi in montaži opreme za objekt A. (priloga spisa A2, v nadaljevanju obrazložitve: Pogodba). Potem ko je bila tožena stranka izbrana na javnem razpisu, je 30. 1. 2020 sklenila Pogodbo za dobavo in montažo opreme za objekt A., s katero se je naročnici B. zavezala, da bo dela izvedla v skupnem nastopu s tožečo stranko, in sicer po popisu del v višini 50%. Sodišče je nadalje ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da bi se morali v fazi izvedbe del konkretno dogovoriti o tem, katera bo dobavila posamezno opremo po popisu del, saj je bilo v Pogodbi le na splošno dogovorjeno, da vsaka dobavi 50 % opreme. Takšen dogovor ni bil sklenjen in med pravdnima strankama je bilo sporno, katera je za to odgovorna. Po izvedenemu dokaznemu postopku je sodišče tožbeni zahtevek za povračilo škode zavrnilo, ker je presodilo, da tožena stranka ni odgovorna za očitane kršitve pogodbenih obveznosti.

7. Pritožba uvodoma kot bistveno za pravilno odločitev v obravnavani zadevi izpostavlja, da sta pravdni stranki sodelovali tudi pri prenovi prostorov Banke C. na podlagi Pogodbe o skupnem nastopu in izvedbi naročila z dne 22. 1. 2019. Ker je tudi v zvezi z navedenim pogodbenim razmerjem tekel sodni postopek, tožeča stranka v pritožbi povzema obrazložitev sodbe VI Pg 1008/2020. Ker naveden povzetek vsebuje zgolj navajanje okoliščin, ki jih tožeča stranka šteje za relevantne, ne vsebuje pa nobenih razlogov, zakaj sta postopanje in odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi nepravilna, je pritožba v tem delu brez razlogov.

8. Pritožba v nadaljevanju sodišču prve stopnje primarno očita, da je pri presoji prezrlo vsebino več elektronskih sporočil in vsebino sestanka strank z dne 22. 5. 2020, ki izkazujejo, da je bila tožena stranka tista, ki je zavračala dialog, zlorabljala položaj vodilnega partnerja in se ni želela dogovoriti o delitvi dobav. V skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP) je sodišču v pravdnem postopku prepuščeno, da po izvedenemu dokaznemu postopku in po presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, samo odloči, kateri dokaz bo štelo za odločilen in kakšna bo končna dokazna ocena vseh izvedenih dokazov. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče do določenih elektronskih sporočil in vsebine sestanka ni opredelilo in so izostali iz obrazložitve. Sodišče prve stopnje je namreč v dokaznem postopku vpogledalo v celotno listinsko gradivo pravdnih strank (3. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in v obrazložitvi dokazne ocene navedlo sestanek z dne 22. 5. 2020 in vsa elektronska sporočila strank, ki jih konkretno izpostavlja pritožba, kot tudi navedlo, da sta si sporočila izmenjevala tudi njuna pooblaščenca (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ni pa očitana bistvena kršitev določb postopka zagrešena iz razloga, če v obrazložitvi izpodbijane sodbe določena vsebina dokaznih listin ni povzeta. Sodišče je v okviru dokazne ocene dolžno povzeti tisto vsebino dokaznih listin, ki jo za presojo v obravnavani zadevi šteje za pravno odločilno. In sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno ovrednotilo, katera so tista dejstva v predloženih dokaznih listinah, ki so za odločitev v obravnavani zadevi pravno odločilna. Hkrati je njihovo vsebino ovrednotilo glede na izpovedbe zaslišanih predstavnikov strank. Po presoji višjega sodišča je dokazna ocena sodišča prve stopnje logična, skrbna in analitično sintetična ter posledično povsem prepričljiva. Te ugotovitve pritožnica ne more izpodbiti s parcialnim poudarjanjem posameznih delov izmenjanih sporočil, upoštevajoč obširno elektronsko korespondenco, ki jo je sodišče vključilo v celostno dokazno oceno. Po presoji višjega sodišča pritožnica s povzemanjem izsekov iz posameznih elektronskih sporočil in določenih okoliščin sestanka tudi ne izpostavi nobenega takšnega dejstva, ki bi bilo za presojo pravno odločilno, a ga je sodišče prve stopnje prezrlo. Sodišče prve stopnje namreč ni prezrlo vsebine elektronskih sporočil, v katerih je tožena stranka terjala terjala podpis izvedbene pogodbe, kot tudi ni prezrlo vsebine elektronskih sporočil, v katerih je tožeča stranka navajala razloge, zakaj podpis odklanja, kot tudi ne vsebine elektronskih sporočil, v katerih sta ena drugi očitali nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti v posredovani dokumentaciji. Vse navedeno so pravno odločilna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno izluščilo iz celotnega predloženega listinskega gradiva in jih vključilo v celostno dokazno oceno.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da vzrok za nesklenitev dogovora o delitvi dobav, ki je bil potreben za izpolnitev Pogodbe, ne izvira iz sfere tožene stranke. Za odškodninsko odgovornost povzročitelja škode je pravno relevanten tisti vzrok, ki po rednem teku stvari pripelje do škodne posledice. V luči tako zastavljene adekvatnosti je v konkretnem primeru odločilna presoja sodišča prve stopnje, da so za sklenitev dogovora o delitvi dobav manjkali podatki, ki bi jih morala predložiti tožeča stranka. Za sklenitev dogovora o delitvi dobav res ni bilo potrebno, da se stranki hkrati dogovorita o predložitvi bančne garancije, plačilu pogodbene kazni in stroškov. Bilo pa je to potrebno za izpolnitev Pogodbe in takšna zahteva tožene stranke tudi ni bila v nasprotju z njeno vsebino, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Zato zahteva tožene stranke, da se s tožečo stranko dogovorita tudi o navedenih bremenih, ne more predstavljati nedopustnega ravnanja. Če se pogodbenici izrecno ne dogovorita drugače, je skladno z načelom enake vrednost dajatev (8. člen OZ) in namenom ter bistvom vsake pogodbe o sodelovanju in skupnem nastopu pri projektu, da pogodbenice niso upravičene zgolj do koristi, ampak so dolžne nositi tudi bremena.

10. Pritožba ne izpodbija ugotovitve, da tožeča stranka ni sporočila podatkov o artiklih, proizvajalcih in nabavnih cenah opreme, ki bi jo dobavila. Višje sodišče ne sprejema pritožbenega očitka, da je v izpodbijani sodbi po nepotrebnem izpostavljeno, da tožeča stranka ni sporočila podatkov o artiklih in proizvajalcih. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je bila tožeča stranka tista, ki je v poslan popis opreme vnesla rubrike: proizvajalec, tip in kataloška številka, pa jih kljub večkratnim pozivom tožene stranke ni izpolnila. Pritožbeni očitek, da bi tožena stranka lahko sama vpogledala v slikovni katalog opreme, pa ne more predstavljati opravičljivega razloga, zaradi katerega bi lahko tožeča stranka izpolnitev obveznosti uspešno prevalila na toženo stranko. Nadalje tudi ni mogoče sprejeti pritožbenega stališča, da zadošča, da je tožeča stranka sporočila izvedbene cene. Višje sodišče v celoti pritrjuje pravilnim razlogom v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe za zaključek, da bi tožeča stranka morala sporočiti nabavne cene. Pritožba ne izpodbija, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pravdni stranki kot nesporno navajali dejstvo, da je bilo med strankama dogovorjeno, da se kot merilo za to, kako naj bi se dobave posameznih elementov v popisu del razdelile med stranki, upošteva najugodnejša nabavna cena. Tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da osnovni kriterij najugodnejše nabavne cene med strankama ni bil sporen. Ob navedenem zato tožeča stranka ne more biti uspešna s pritožbenim vztrajanjem pri izvedbenih cenah in sklicevanjem na končni obračun v projektu opreme prostorov Banke C. Že sodišče prve stopnje je navedeno primerjavo pravilno zavrnilo, ker gre za drug pogodbeni odnos, v katerem je končni obračun temeljil na pogodbenem določilu, ki ga Pogodba za objekt A. ne vsebuje. Da Pogodba ne vsebuje pogodbenega določila o delitvi R. med oba partnerja po enakih deležih, v pritožbi navaja tudi tožeča stranka sama.

11. Višje sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke v zvezi z uveljavljanjem povračila izgubljenega dobička v obravnavani zadevi preveč pomanjkljiva, da bi lahko pripeljala do odločitve o tožbenem zahtevku. Skladno s tretjim odstavkom 168. člena OZ se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari, ki pa ga zaradi oškodovančevega dejanja ni mogoče doseči. Izgubljeni dobiček je lahko le razlika med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in njegovimi predvidenimi odhodki v tem obdobju, pri čemer mora tožeča stranka trditi in dokazati, kolikšni bi bili njeni hipotetični dohodki in izdatki brez škodnega ravnanja tožene stranke, in tudi kolikšni so bili njeni resnični dohodki in izdatki.

12. Višje sodišče v celoti pritrjuje jasnim in obrazloženim razlogom sodišča prve stopnje, zakaj je bila trditvena podlaga glede izgubljenega dobička pomanjkljiva oziroma, katerih pravno odločilnih dejstev, ki jih zahteva materialno pravo, tožeča stranka ni navedla. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožeča stranka razmejila fiksne in variabilne stroške. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka trditvenemu bremenu po konkretizaciji stroškov ni zadostila s stališčem, da izvedbene cene iz preglednice vsebujejo vse kategorije stroškov, in ob tem trdila, da fiksen strošek dela pri izvedbi naročila predstavlja njeno edino finančno obremenitev, hkrati pa tudi, da je treba pri kosmatem dobičku pokrivati še pripadajoči, spremenljivi del stroškov prodaje, skladiščenja, opravljanja z blagom, dajatev in davkov, ki jih mora pokrivati poslovni učinek, da se lahko izračuna izgubljeni dobiček, brez upoštevanja siceršnjih fiksnih stroškov. Na preostale pritožbene navedbe višje sodišče ni dolžno odgovarjati, ker predstavljajo ponavljanje navedb o izgubljenem dobičku, ki jih je tožeča stranka podala v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah, in do katerih se je sodišče v izpodbijani sodbi že ustrezno opredelilo in nanje vsebinsko prepričljivo odgovorilo. S ponavljanjem navedb tožeča stranka v pritožbenem postopku ne more uspeti, saj je vloga višjega sodišča preizkus pravilnosti in zakonitosti sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 350. člena ZPP), zato mora pritožba vsebovati razloge, zakaj je glede na ugotovljena dejstva sprejeta odločitev sodišča prve stopnje nepravilna.

13. Tožena stranka je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje utemeljeno opozarjala, da navedb o izgubljenem dobičku ni mogoče preizkusiti, in tožečo stranko ustrezno pozivala, da jih dopolni in obrazloži. Zato tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenim očitkom, da tožena stranka ni konkretizirala svojega ugovora. Glede na pomanjkljive trditve tožeče stranke v tožbi in kasnejših vlogah, tožena stranka tega niti ni mogla in tudi ni bila dolžna storiti. Tožeča stranka tudi ne more uspeti s pritožbenim očitkom, da bi sodišče moralo višino izgubljenega dobička ugotoviti s sodnim izvedencem, v kolikor je sledilo ugovoru tožene stranke in zavrnitev zahtevka utemeljilo na stališču, da tožeča stranka zatrjevanega dobička ni izkazala. Sodišče prve stopnje je namreč jasno navedlo, da je tožeča stranka za vtoževani izgubljeni dobiček podala pomanjkljivo trditveno podlago, ki je ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokazov. Zato je pravilno zavrnilo dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca finančne stroke, pritožbeno vztrajanje pri njegovi izvedbi pa je neutemeljeno.

14. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora povrniti njene pritožbene stroške. Višje sodišče je pritožbene stroške tožene stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife in ji priznalo 1500 točk za odgovor na pritožbo, 2% za materialne stroške, 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.119,96 EUR. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).