Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po 1. odstavku 97. člena ZVojI zdravniška komisija ugotavlja potrebnost tehničnega pripomočka in ne upravičenosti do doplačila. Slednje je pravno vprašanje, o katerem odloča upravni organ.
Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 27. 11. 2000 se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Upravne enote X, Izpostava Y z dne 24. 8. 2000, s katero je bilo odločeno, da se tožničin zahtevek z dne 22. 2. 2000 za priznanje doplačila k stroškom nabave osebnega motornega vozila zavrne. Svojo odločitev je tožena stranka utemeljila s sklicevanjem na 40. in 97. člen Zakona o vojnih invalidih (ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95, 2/97 - odl. US, 19/97 in 75/97) ter na izvid in mnenje zdravniške komisije II. stopnje z dne 21. 11. 2000, ki je ob upoštevanju medicinske dokumentacije ugotovila, da tožničina slepota ni le posledica eksplozijske poškodbe, ampak da je le-ta samo poslabšala siceršnjo tožničino prirojeno okvaro vida, zaradi česar pa tožnica ni upravičena do doplačila pri nakupu osebnega motornega vozila po 8. alinei 1. točke I. odstavka 2. člena Pravilnika o tehničnih pripomočkih (Uradni list RS, št. 41/98, v nadaljevanju: pravilnik). Tožena stranka tudi ugotavlja, da je iz upravnih spisov razvidno, da je tožnica dala dne 19. 3. 1969 na Zavodu za socialno delo na zapisnik izjavo, da je šele leta 1947 prvič dobila očala ter da jih je morala menjati vsako leto do 23. leta starosti. Pri tožnici gre za prirojeno retinopatijo pigmentoso obojestransko, na kar je vezana tudi tožničina gluhost. Po mnenju tožene stranke stanje po eksplozijski poškodbi praktično ni vplivalo na tožničino oslepitev in gluhost in je ocenjeno kot poslabšanje prirojenega stanja. Iz navedenih razlogov je tožena stranka izvid in mnenje zdravniške komisije II. stopnje v celoti sprejela in na tej podlagi odločila o pritožbi negativno.
Tožnica v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe zakona. Navaja, da se po določbi 3. odstavka 40. člena ZVojI doplačilo k stroškom osebnega motornega vozila lahko dodeli vojnemu invalidu, ki ima vozniško dovoljenje ali mu je priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo, po pravilniku pa je vojni invalid glede na vojno invalidnost upravičen do doplačila za osebno vozilo v primeru slepote - izgube vida na obeh očeh. Glede na navedene materialne določbe tožnica meni, da je upravičena do doplačila, saj ji je bil priznan status civilnega invalida vojne I. skupine zaradi 100 % invalidnosti - praktične slepote in naglušnosti. Nepravilno je, da tožena stranka tožničino zdravstveno stanje ugotavlja mimo določb predpisov, ter nepopolno, nejasno in neobrazloženo, zaradi česar je bila ena izmed odločb tožene stranke že odpravljena v upravnem sporu, ki se pri tem sodišču vodi pod opr. št. U 1952/97 v zvezi s tožničino pravico do dodatka na pomoč in postrežbo oziroma dodatka za posebno invalidnost. Tožnica tudi pripominja, da tožena stranka njeno zdravstveno stanje ugotavlja in upošteva različno, saj ji je ob istih dejanskih in pravnih okoliščinah pravico do doplačila za silhuetni induktor z odločbo z dne 27. 11. 2000 priznala. Tožnica iz teh razlogov predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo obrazlaga, zakaj meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pri tem se poleg drugega sklicuje na dejstvo, da ima tožnica priznan status civilnega invalida II. stopnje s 100 % invalidnostjo (po točki 151. z uporabo 6., 9. ter 10. člena Pravilnika o ugotavljanju odstotka invalidnosti ter po točki 165. b - 30 % z uporabo 5. člena tega pravilnika), kar je razvidno iz izvida in mnenja zdravniške komisije II. stopnje z dne 30. 5. 1997. Po 9. členu tega pravilnika pa se v primerih, ko se je bolezen, ki jo je imel vojni invalid že preje, v okoliščinah za priznanje statusa vojnega invalida poslabšala in je poslabšanje neposredna posledica teh okoliščin, pri oceni invalidnosti upošteva odstotek iz seznama, zmanjšan od 10-30 %. Dalje tožena stranka ugovarja tožbenem očitku, da je v dveh tožničnih zadevah odločala diametralno nasprotno, s sklicevanjem na izvid in mnenje, ki je v zadevi doplačila k stroškom silhuetnega induktorja bilo za tožnico pozitivno. Ker tožnica v tožbi ni predlagala novih dokazov in navedla novih dejstev, tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.
Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu ni prijavilo udeležbe.
Tožba je utemeljena.
Tožnica je sicer v zmoti, ko meni, da bi morala tožena stranka pri odločanju upoštevati 3. odstavek osnovnega besedila 40. člena ZVojI (Uradni list RS, št. 63/95). To besedilo je bilo namreč (vključno z ostalimi, takrat še veljavnimi deli besedila 40. člena ZVojI) spremenjeno z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o vojnih invalidih (ZVojI-C, Uradni list RS, št. 75/97) z veljavnostjo novele od 20. 12. 1997 dalje. Ker bilo na prvi upravni stopnji odločeno v času veljavnosti noveliranega 40. člena ZVojI, se tožba na prejšnje besedilo tega člena ne more uspešno sklicevati.
Pač pa je bilo treba tožbenim ugovorom slediti v delu, ki se nanaša na dejansko stanje, kakor je bilo v upravnem postopku ugotovljeno kot podlaga za sprejeti odločitvi organov prve in druge stopnje. Izpodbijana odločba se pri ugotavljanju dejanskega stanja sklicuje na podatke iz tožničinega invalidskega spisa ter na izvid oziroma mnenje zdravniške komisije II. stopnje z dne 21. 11. 2000. Ker gre za strokovno vprašanje, zaradi česar mora biti po novelirani določbi 1. odstavka 97. člena ZVojI v postopek odločanja o upravičenosti do plačila za nabavo tehničnega pripomočka vključena zdravniška komisija, je po mnenju sodišča pravno relevantno predvsem tožničino sklicevanje na navedeno izvedensko delo. Le-to pa po presoji sodišča ni moglo veljati kot zadostna oziroma ustrezna podlaga za odločanje tožene stranke, saj izvedenski organ (zdravniška komisija II. stopnje) v sporni upravni zadevi svoje naloge ni opravila tako, kot bi ji narekovala vsebina predpisov, v zvezi s katerimi je morala podati svoj izvid in mnenje. Po 1. odstavku 97. člena ZVojI zdravniška komisija ugotavlja potrebnost tehničnih pripomočkov, kar je v konkretnem primeru pomenilo, ali tožnica zaradi svoje vojne invalidnosti (ki pa ji je bila že v prejšnji upravnih postopkih, pravnomočno končanih, priznana kot 100 % vojna invalidnost, kar je po mnenju sodišča treba upoštevati tako pri upravnem odločanju kot pri delu zdravniške komisije, kolikor ta nima izrecnega naročila upravnega organa, naj ponovno ugotavlja vzroke in obseg vojne invalidnosti, prim. 1. odstavek 119. člena ZVojI v zvezi s 158. členom Ustave Republike Slovenije) potrebuje motorno vozilo, za kakršnega zahteva doplačilo stroškov, ali ne. Tega vprašanja zdravniška komisija II. stopnje ni presojala, pač pa se je spustila v ocenjevanje upravičenosti do doplačila, torej do presoje pravnega vprašanja, kar ni in ne more biti njena pristojnost, saj je odločanje o pravnih vprašanjih stvar upravnega organa, v spornem primeru tožene stranke. Tudi če bi se zdravniška komisija kot izvedenski organ lahko spuščala v ponovno presojo tega, koliko je treba okvaro tožničinega zdravja, ki je lahko podlaga za doplačilo k stroškom nakupa osebnega motornega vozila, pripisati vojnemu dogodku, koliko pa prirojeni bolezni, obravnavanega zdravniškega izvida in mnenja ni mogoče upoštevati kot relevantnega, saj iz njega ni razvidno, kakšno naj bi bilo razmerje med enim in drugim vzrokom tožničine slepote. Tožena stranka bi bila morala pred svojo odločitvijo zato od zdravniške komisije zahtevati dopolnitev izvida in mnenja, česar pa ni storila, zato je ravnala v nasprotju z 191. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Odločilne dejanske okoliščine v sporni upravni zadevi zato niso bile dovolj popolno ugotovljene, torej je navedeno kršitev pravil postopka treba šteti za kršitev, ki je mogla vplivati na pravilnost oziroma zakonitosti odločitve tožene stranke. Podan je torej razlog za ugoditev tožbi in odpravo izpodbijane odločbe na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), zato je sodišče tožbi ugodilo in odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe.