Jedro

Sodišče lahko zavrne dokaz. Sklep o zavrnitvi izvedbe dokaza mora biti obrazložen (na naroku ali v odločbi). Obrazložitev zavrnitve dokaza ne sme vsebovati vnaprejšnje dokazne ocene (npr. da se priči zaradi določenih okoliščin ne bo moglo verjeti tega kar bo izpovedala).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu (prvi odstavek izreka) razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti 855.040,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in 8.163,27 EUR s pripadajočimi obrestmi ter tožeči stranki povrniti 161.331,80 SIT pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v kateri predlaga, da se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je, da tožeča stranka ni dokazala, da sredstva, ki jih je dvignila tožena stranka z računa zapustnika M.J., niso bila porabljena za zapustnika. Sodišče ni zaslišalo toženke in njenega sina, ki bi vedel povedati, za kaj so bila dvignjena sredstva porabljena. Ni dokazano, da sredstva niso prešla na zapustnika, tožeča stranka pa ni dokazala, da je tožena stranka sredstva zadržala zase.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik kot skrbnik zapuščine lahko vloži v tej zadevi obravnavano tožbo. Pravilno je tudi štelo, da je bila toženka zgolj pooblaščenka zapusnika za dvigovanje denarnih sredstev in da imajo dediči od nje pravico zahtevati vrnitev tistih sredstev, ki jih je dvignila, a jih ni izročila zapustniku.

Pravilno je tudi ocenilo dosedaj izvedene dokaze, da toženka ni izkazala, da je dvignjena denarna sredstva izročila zapustniku oziroma, da jih je porabila zanj. Je pa sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče B. J. kot nepotreben. Tožena stranka je v dokaznem predlogu res navedla, da bi predlagana priča verjetno vedela povedati kam je denar šel in za kakšne namene, ni torej postavila točne trditve, da priča to ve, kar pa še ni razlog za zavrnitev izvedbe tega dokaza. Ustavno sodišče se je že izreklo, da sodišče lahko zavrne dokaz kot nepotreben, pri tem pa mora zavrnitev dokaza biti obrazložena, sama obrazložitev zavrnitve dokaza pa ne sme vsebovati vnaprejšnje dokazne ocene. Ravno to pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe storilo, saj je zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče B.J., ki je sin toženke, z obrazložitvijo, da je logično, da bo izpovedal v njeno korist, čemur pa ne bi moglo slediti. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče B.J. je toženi stranki onemogočilo obravnavanje pred sodiščem oziroma ji je onemogočilo dokazovanje, da so bila dvignjena denarna sredstva porabljena za zapustnika, kar pa je oceniti kot bistveno kršitev določb iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Pritožbi je bilo zato ugoditi, sodbo v obsodilnem delu razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).