Jedro

Prepoved ponovnega odločanja o isti stvari velja tudi v postopku o prekršku.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se odločba o prekršku in sklep Okrajnega sodišča v Celju ZSV 346/2015 z dne 10. 11. 2016 razveljavita, postopek o prekršku pa ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Pooblaščena uradna oseba Policijske postaje Slovenske Konjice je z odločbo o prekršku storilko spoznala za odgovorno storitve prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru. Izrekla ji je globo 250,38 EUR. Storilka je zoper odločbo vložila zahtevo za sodno varstvo. Prekrškovni organ je (na podlagi sedmega odstavka 63. člena Zakona o prekrških, v nadaljevanju ZP-1) zadevo posredoval pristojnemu sodišču v odločitev. Okrajno sodišče v Celju jo je prejelo 18. 3. 2015 in s sodbo ZSV 285/2015 z dne 4. 4. 2016 zahtevi za sodno varstvo ugodilo. Odločbo o prekršku je spremenilo tako, da je postopek o prekršku na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških ustavilo, in odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun. Isto sodišče je 1. 4. 2015 od prekrškovnega organa znova prejelo zadevo v odločitev in s sklepom z dne 10. 11. 2016 na podlagi fikcije iz tedaj veljavnega tretjega odstavka 61. člena ZP-1 (šteje se, da je oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, zahtevo za sodno varstvo umaknila, če ni prišla na zaslišanje na sodišče, na katero je bila pravilno vabljena, izostanka pa ni opravičila) v zvezi s prvim odstavkom 63. člena ZP-1 (s katerim je med drugim predpisano, da zahteva za sodno varstvo ni dovoljena, če je bila umaknjena) zahtevo za sodno varstvo kot nedovoljeno zavrglo, storilko pa oprostilo plačila stroškov postopka.

2. Zoper pravnomočen sklep o zavrženju zahteve za sodno varstvo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, zaradi, kot uvodoma navaja, kršitve materialnih določb ZP-1. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep razveljavi, postopek o prekršku pa ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki se o njej ni izjavila.

B.

4. Prepoved ponovnega odločanja o isti stvari pomeni temeljno človekovo pravico, ki jo zagotavljata tako Ustava Republike Slovenije (31. člen) kot Konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (4. člen Protokola številka 7 h Konvenciji). Po določbi 31. člena Ustave nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Drugače od Zakona o kazenskem postopku, ki to določbo Ustave kot temeljno načelo vsebinsko prevzema v prvem odstavku 10. člena, ZP-1 takšne načelne prepovedi sicer ne vsebuje in se te problematike dotika v 11.a členu, ko obravnava potek postopka, ko gre za razmerje med kaznivim dejanjem, ki ima tudi znake prekrška, in prekrškom. To načelo pa smiselno izhaja tudi iz nekaterih drugih določb (sodišče v rednem sodnem postopku v takšnem primeru s sodbo ustavi postopek, 2. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1, postopanje v pravnomočno odločeni zadevi pa pomeni kršitev po 3. točki 156. člena ZP-1). S pravnomočnostjo odločb se zagotavljata trdnost vseh tako urejenih pravnih razmerij in pravna varnost storilca, ki posledično ni izpostavljen nevarnosti, da bo po pravnomočno končanem postopku znova postavljen v položaj kršitelja (obdolženca). Odločena stvar je torej (tudi) v okviru postopka o prekršku procesna ovira za ponovno obravnavanje zadeve in zavezuje tako sodišče kot prekrškovni organ ? ne glede na to, ali ta v zadevi odloča v hitrem postopku ali nastopa kot predlagatelj rednega sodnega postopka.1

5. Vložnik utemeljeno navaja, da je sodišče z izpodbijanim sklepom odločilo o zadevi, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, kar pomeni, da je bil glede istega prekrška postopek enkrat ustavljen, drugič pa je obveljala obsodilna odločitev prekrškovnega organa. Takšno stanje je nezakonito in pomeni kršitev iz 3. točke 156. člena ZP-1 (kršitev je podana glede vprašanja, ali so podane okoliščine, ki izključujejo postopek o prekršku, zlasti ali je o zadevi že pravnomočno odločeno).

6. Postopek o prekršku ob odločanju sodišča ni bil več dopusten, zato je Vrhovno sodišče odločbo o prekršku in sklep okrajnega sodišča razveljavilo in postopek o prekršku ustavilo (druga točka prvega odstavka 136. člena ZP-1 in prvi odstavek 426. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1).

1 Sodbi Vrhovnega sodišča RS IV Ips 29/2007 z dne 6. 12. 2007, IV Ips 176/2010 z dne 23. 11. 2010, in druge.