Jedro

Večinski lastnik tožeče stranke je fizična oseba, ki je prav tako izključni lastnik in direktor drugega podjetja, katerega dejavnost je proizvodnja drugih izdelkov iz gume. Pri tožeči stranki gre tako za podjetje, povezano z drugim podjetjem preko fizične osebe, zaradi česar spada tožeča stranka med velika podjetja. S tem pa ne izpolnjuje razpisnih pogojev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Slovenski podjetniški sklad (v nadaljevanju: Sklad) zavrnil vlogo tožeče stranke za sofinanciranje na podlagi Javnega razpisa za sofinanciranje nove tehnološke opreme v letih 2013 do 2014 (Ur. list RS, št. 52/2013, v nadaljevanju: Javni razpis). V obrazložitvi sklepa navaja, da so se lahko na razpis prijavila mikro, mala in srednje velika podjetja, ki so organizirana kot gospodarske družbe ali samostojni podjetniki posamezniki. V skupino srednje velikih podjetij sodijo za potrebe Javnega razpisa podjetja, ki imajo na podlagi računovodskih izkazov z dne 31. 12. 2012 najmanj enega zaposlenega in manj kot 250 zaposlenih in imajo letni promet, ki ne presega 50 mio eurov ali letno bilančno vsoto, ki ne presega 43 mio eurov. Pri tem se upoštevajo tudi merila iz Priloge 1 Uredbe Komisije (ES) št. 800/2008. Ta določa, da se pri kazalcih upošteva tudi odnos povezave, ki ga ima neko podjetje z drugim in sicer podatkih partnerskih in povezanih podjetij. Kot povezana podjetja se obravnavajo podjetja, ki so med seboj povezana preko fizične osebe ali skupine fizičnih oseb, ki skupno delujejo, če opravljajo svojo dejavnost ali del svoje dejavnosti na istih upoštevnih trgih ali na sosednjih trgih. V postopku je bilo ugotovljeno, da je 70 % lastnik tožeče stranke fizična oseba A.A., ki je prav tako lastnik 100 % in direktor podjetja B. d.o.o., katerega dejavnost je proizvodnja drugih izdelkov iz gume. Pri tožeči stranki gre tako za povezano podjetje, zaradi česar spada med velika podjetja. S tem pa ne izpolnjuje razpisnih pogojev.

Tožeča stranka v tožbi ugovarja nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka ter napačno uporabo materialnega predpisa. Tožena stranka nepravilno s skopo in pomanjkljivo obrazložitvijo ugotavlja, da zaradi lastnika in povezanega podjetja spada med velika podjetja. Pritrjuje, da je A.A. 100 % lastnik družbe B. d.o.o. ter imetnik poslovnega deleža v višini 70 % osnovnega kapitala tožeče stranke, vendar tožena stranka ne obrazloži, v čem je skupno delovanje in na katerih istih upoštevnih ali posebnih trgih skupno delujejo pri opravljanju svoje dejavnosti. Sicer pa tožeča stranka zanika, da je z družbo B. d.o.o. povezana družba, saj kljub istemu večinskemu družbeniku družbi ne delujeta skupno, niti pri tem ne opravljata svoje dejavnosti na istih upoštevnih ali na sosednjih trgih. Iz izjav, ki sta jih obe družbi dali v postopku javnega razpisa, izhaja, da njuni izdelki niso zamenljivi ali nadomestljivi glede na njihove značilnosti, ceno in uporabo, saj proizvajata različne izdelke iz gume. Pri tožeči stranki 95 % celotne proizvodnje predstavljajo izdelki za belo tehniko, v družbi B. d.o.o. pa le 1 do 2 %. Konkretno gre za tesnila, ki pa s tesnili tožeče stranke niso nadomestljiva glede na fizične lastnosti različnih tesnil. Izdelki, ki jih proizvaja tožeča stranka, mogoče na pogled izgledajo enako, vendar niso med samo nadomestljivi. Za ugotovitev navedenega dejstva naj sodišče pritegne izvedenca ustrezne kemijske stroke. Med obema družbama tudi ni najti primernega sosednjega trga. Družba B. d.o.o. ni med kupci tožeče stranke. Preko navedene družbe le prodaja izdelke za pralne stroje v podjetju C. zaradi lažjega in varnejšega zapiranja terjatev oz. finančnih transakcij. Tožena stranka je tako nepravilno uporabila Prilogo 1 Uredbe Komisije št. 800/2008, ki ureja povezana podjetja. Za navedeno morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi trije trije pogoji iz Uredbe. V konkretnem primeru pa tožeča stranka in družba B. d.o.o. ne delujeta skupno, ne opravljata svoje dejavnosti na istih upoštevnih ali sosednjih trgih, zato v smislu materialnih predpisov nista povezani podjetji. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da glavno dejavnost tožeče stranke in podjetja B. d.o.o. predstavlja proizvodnja drugih izdelkov iz gume (šifra 22.190). Glavna registrirana dejavnost obeh podjetij je torej enaka. Obe podjetji tudi delujeta skupno, saj del svoje dejavnosti opravljata na skupnem upoštevnem trgu. Obe proizvajata tudi iste izdelke (ne nujno identične) kot so različni deli za industrijo bele tehnike (mehi, cevi, tesnila), kar izhaja iz poslovnega načrta tožeče stranke ter podjetja B. d.o.o., ki je prav tako oddalo svojo vlogo na isti javni razpis. Iz poslovnih načrtov obeh podjetij je tudi razvidno, da imata najmanj enega skupnega kupca, to je podjetje C. d.d. Za podjetje B. d.o.o. je podjetje C. drugi največji kupec v letu 2012 s 3,4 mio eurov prihodkov, prav tako za tožečo stranko s skoraj 1,9 mio eurov. Iz izpisa konto kartice partnerjev podjetja B. d.o.o. izhaja, da je tožeča stranka preko navedenega podjetja v letu 2012 ustvarila 718.001 EUR prometa. To dejstvo še dodatno potrjuje, da podjetji delujeta usklajeno na upoštevnem trgu tako v geografskem smislu (skupni kupci na lokacijsko enakih trgih – Slovenija, Nemčija) kot v smislu skupine izdelkov za industrijo bele tehnike (upoštevni proizvodni/storitveni trg – mehi, skozniki, tesnila, cevi). Navedeno tako dokazuje, da sta obe podjetji povezani, saj delujeta usklajeno na upoštevnem trgu. S tem so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji tako glede večinskega lastništva kot usklajenega delovanja. V smislu materialnih predpisov sta zato povezani podjetji ter posledično za potrebe tega javnega razpisa spadata med velika podjetja. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Obravnavani spor se nanaša na dodelitev sredstev za sofinanciranje nove tehnološke opreme na podlagi Javnega razpisa. Pri tovrstnih postopkih javnih razpisov gre po ustaljeni sodni praksi za javno pravno stvar, ne pa za odločanje o pravicah tožeče stranke. Glede na to, da gre za specifičen tip upravnega spora, se je že tudi razvila sodna praksa, na podlagi katere sodišče opravi presojo zakonitosti izpodbijanega akta (tako sodba Upravnega sodišča U 693/2003, U 1104/2003, I U 1514/2010, I U 1507/2011). Za navedene postopke je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani. Vsem prijaviteljem na razpis je namreč zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopku javnega razpisa in se potegujejo za dodelitev razpoložljivih sredstev, skladno s pogoji razpisa. Zaradi navedenega je tudi sodna presoja v tovrstnih postopkih zadržana ter je usmerjena v presojo spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov za odločitev.

V skladu z obravnavanim Javnim razpisom so se lahko na razpis prijavila mikro, mala in srednje velika podjetja (upravičeni prijavitelji). Za določitev kategorije podjetja (mikro, mala in srednja) se je upoštevalo število zaposlenih ter letni obseg prometa oz. letna bilančna vsota. Pri izračunu po navedenih kriterijih pa se se upoštevali tudi podatki partnerskih oz. povezanih podjetij. Kot taka so se po Uredbi Komisije (ES) 800/2008 obravnavala podjetja, ki so med seboj povezana preko fizične osebe ali skupine fizičnih oseb, ki skupno delujejo, če opravljajo svojo dejavnost ali del svoje dejavnosti na istih upoštevnih trgih ali na sosednjih trgih. Kot sosednji trg je treba šteti trg za izdelek ali storitev, ki je na vertikalni razdelitvi trgov neposredno nad ali pod ustreznim trgom.

V zadevi ni sporno, da je 70 % lastnik tožeče stranke A.A., ki je tudi 100 % deležnik podjetja B. d.o.o. Tako pogoj, da gre za podjetji, ki sta med seboj povezani preko fizične osebe, ni sporen. Prav tako je po presoji sodišča tožena stranka v izpodbijani odločbi in dodatno v odgovoru na tožbo argumentirano pojasnila tudi izpolnjevanje drugih pogojev, ki dokazujejo, da gre pri navedenih gospodarskih družbah za povezani podjetji. Tako imata obe družbi registrirano isto glavno dejavnost, to je proizvodnjo izdelkov iz gume. Pri tem za presojo ni odločilno, ali gre za identične izdelke, kot meni tožnik, temveč zadošča, da gre za izdelke iste skupine, v konkretnem primeru skupine gumenih izdelkov za industrijo bele tehnike. Da obe podjetji izdelujeta gumene izdelke za industrijo bele tehnike tudi ni sporno, prav tako imata za navedene izdelke tudi enega skupnega kupca, to je podjetje C. d.d. Prav tako je tožeča stranka poslovni partner podjetja B. d.o.o. in je v letu 2012 preko navedene družbe ustvarila 718.001,00 EUR prometa. Ugovor tožeče stranke, da je pri tem zgolj šlo za lažje in varnejše zapiranje terjatev oz. finančnih transakcij, pa prej dokazuje, da gre za povezano delovanje kot nasprotno. S tem pa so tudi izkazani ostali pogoji, da gre za povezani podjetji, to je opravljanje dejavnosti na istih upoštevnih trgih. Ker so vse navedene okoliščine izkazane v podatkih razpisne dokumentacije, sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno ter posledično napačno uporabljen materialni predpis. Glede na standard presoje zakonitosti odločitev v postopkih javnih razpisov (točka 5 obrazložitve) pa tudi obrazložitev izpodbijanega sklepa vsebuje ključna dejstva relevantna za odločitev, zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da se sklepa ne da preizkusiti. Tožeča stranka namreč z ugovori, da ne gre za povezani podjetji, pri sodišču ni vzbudila dvoma o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in pravilni razlagi določb Uredbe. Posledično to pomeni, da tožeče stranke po Uredbi Komisije (ES) 800/2008 ni mogoče opredeliti kot srednje veliko podjetje, zaradi česar ni upravičeni prijavitelj na Javni razpis.

Po vsem navedenem je sodišče zaključilo, da je izpodbijani sklep zakonit, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povračilo stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.