Jedro

Ker je tožnica jasno izpovedala, da je v toženčevo podjetje vlagala, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica obstoja posojilnih pogodb ni izkazala.

Navedb, da je tožnica toženčevemu podjetju denar posodila z namenom izboljšanja poslovanja podjetja, namreč tožnica s svojo izpovedjo, v kateri je izrecno in jasno izpovedala, da denarnih sredstev ni posodila, temveč jih je v podjetje vložila zaradi obračanja denarja, ni potrdila.

Ker tožnica obstoja in sklenitve petih posojilnih pogodb ni izkazala (7. in 212. člen ZPP), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 653,31 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da so nične posojilne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama 19. 4. 2017 za znesek 4.200,00 EUR, 26. 4. 2017 za znesek 5.800,00 EUR, 6. 7. 2017 za znesek 6.400,00 EUR, 29. 5. 2018 za znesek 4.200,00 EUR ter 1. 6. 2018 za znesek 15.000,00 EUR (I. točka izreka) ter zavrnilo dajatveni zahtevek na plačilo denarnih zneskov iz posojilnih pogodb, kot to izhaja iz drugega odstavka I. točke izreka. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 2.383,96 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje se je zdelo nenavadno, da bi tožnica tožencu posodila zneske v gotovini, pri tem pa je spregledalo, da toženec ni posloval v organizacijski obliki gospodarske družbe temveč kot samostojni podjetnik posameznik. Če bi tožnica zneske nakazala na toženčev račun, bi moralo toženčevo podjetje od tega plačati davek, kar bi obremenilo stroškovno stran njegovega poslovanja. Zato ni nič nenavadnega, da so bila posojila dana v gotovini. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je v točkah 16. do 20. ocenjevalo računovodske izkaze toženčevega podjetja, pri čemer se ni opredelilo do konkretnih navedb tožnice v zvezi s premoženjsko finančnim položajem toženčevega podjetja v poslovnih letih 2017 in 2018, s tem pa je bila prekršena pravica tožeče stranke do izjave iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in 22. člena Ustave RS, prav tako gre za absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri presoji, ali je toženčevo podjetje v kritičnem obdobju potrebovalo finančno pomoč tožnice, ni odločilnega pomena, kako dobro je bilo finančno stanje podjetja poznano tožnici, ampak kaj ji je v zvezi s tem v obdobju, ko sta bila zunajzakonska partnerja, povedal toženec. Sodišče se je postavilo na zmotno stališče, ko je predpostavilo, da je bilo toženčevo podjetje v finančnih težavah, kar je bil razlog za posojila. Tožbena naracija je namreč šla v smeri, da je imelo toženčevo podjetje težave pri zagotavljanju virov financiranja, predvsem pa je bil namen v izboljšanju poslovanja podjetja. Do teh navedb tožnice, ki jih je potrdila s svojim zaslišanjem, se sodišče ni opredelilo, ampak je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišču je bilo nenavadno, da sta pravdni stranki sklenili več posojilnih pogodb, v zvezi s čimer naj bi bila neprepričljiva izpovedba tožnice, kar pa ne drži. Med zunajzakonskima partnerjema oz. med ljudmi, ki si zaupajo, je običajno, da do posojil pride večkrat glede na sprotne potrebe, poleg tega se za sklenitev posojilne pogodbe ne zahteva posebna oblika. Tožnica je o izročitvah denarnih zneskov izpovedovala v skladu z običajno spominsko reprodukcijo zaslišanca, ki izpoveduje o dogodkih, časovno oddaljenih dve ali tri leta. V času sklenitev posojilnih pogodb sta bila pravdni stranki zunajzakonska partnerja, torej v dobrih odnosih, in tožnica ni posvečala posebne pozornosti temu, kje je tožencu izročila denar, zato si krajev, točnega časa in načina izročitve ni natančno zapomnila. Sodišče je v sodbi tožnici večkrat očitalo, da bi morala obstoj posojilnih pogodb dokazovati drugače, kot je to storila, pri čemer pa je spregledalo, da slovenski pravni red ne pozna pravil formalnega dokaznega prava. Sodišče bi moralo natančno pojasniti, zakaj ni verjelo tožnici. Za ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica z denarjem, ki ga je dobila od prodaje stanovanja, pomagala predvsem sama sebi, ni nobene podlage, temveč gre za špekulacijo.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je v tožbi trdila, da sta s tožencem, ki je bil samostojni podjetnik, tekom trajanja zunajzakonske skupnosti sklenila pet ustnih posojilnih pogodb, in sicer: 19. 4. 2017 za 4.200,00 EUR, 26. 4. 2017 za 5.800,00 EUR, 6. 7. 2017 za 6.400,00 EUR, 19. 5. 2018 za 4.200,00 EUR in 1. 6. 2018 za 15.000,00 EUR. Znesek posojil je tožnica pridobila s prodajo svojega posebnega premoženja (stanovanja) v letu 2016. Tožnica je trdila, da je toženec posojila potreboval za razvoj svojega poslovanja, denarna sredstva pa je porabil za opravljanje dejavnosti. Da je denar dejansko posodila tožencu, naj bi potrjevala tudi bilanca stanja toženčevega podjetja za poslovanje leta 2016, 2017 in 2018. Toženec je obstoj posojil zanikal, prav tako je zanikal, da bi imelo podjetje težave pri zagotavljanju virov financiranja, saj je ves čas razpolagal z zadostnimi denarnimi sredstvi. Trdil je, da je tožnica, ki je bila ves čas trajanja zunajzakonske skupnosti brezposelna, denar porabila za lastne potrebe, sam pa je imel ves čas trajanja zunajzakonske zveze zadosten priliv lastnih gotovinskih sredstev, da je podjetje lahko solidno poslovalo.

6. Pritožba izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede ugotovitve, ali sta pravdni stranki v obdobju od aprila 2017 do junija 2018 sklenili pet posojilnih pogodb. Sodišče prve stopnje je zaslišalo tožnico, ki pa s svojo izpovedjo ni potrdila sklenitve posojilnih pogodb, saj je izpovedala, da je v toženčevo podjetje vlagala, pri čemer o samem dogovoru o posojilu in namenu posojil ni izpovedala. Kot izhaja iz izpovedbe tožnice, je ta na vprašanje pooblaščenca toženca (list. št. 83), ali je v podjetje vlagala ali je sredstva posodila, ker sta to dva različna pojma, odgovorila, da je vložila v podjetje. Prav tako je izpovedala, da sta „se s tožencem po prodaji tožničinega stanovanja dogovarjala, kaj bi s tem denarjem in sta se dogovorila, da bo tožnica ta denar prvo vložila v toženčevo podjetje, da se obrača in da podjetje malo izboljša poslovanje, pa bi potem, ko bi podjetje bolje poslovalo in to, da bi potem začela hišo graditi.“ Ker je tožnica jasno izpovedala, da je v toženčevo podjetje vlagala, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica obstoja posojilnih pogodb ni izkazala (7. in 212. člen ZPP). Zato je posledično neutemeljena pritožbena graja dejanskega stanja, da ni nič nenavadnega, da je bilo danih več gotovinskih posojil ter da ni nenavadno, da si tožnica ni natančno zapomnila krajev ter točnega časa in načina izročitve denarja tožencu.

7. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 22. člena Ustave RS, ker se ni opredelilo do konkretnih navedb tožnice v zvezi s premoženjsko finančnim položajem toženčevega podjetja v letih 2017 in 2018. Navedeni pritožbeni očitek ne drži, saj je sodišče prve stopnje v točkah 18., 19. in 20. podrobno analiziralo finančno in premoženjsko stanje toženčevega podjetja. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo tožbeno naracijo, zakaj je tožnica posodila tožencu denar. Navedb, da je tožnica toženčevemu podjetju denar posodila z namenom izboljšanja poslovanja podjetja, namreč tožnica s svojo izpovedjo, v kateri je izrecno in jasno izpovedala, da denarnih sredstev ni posodila, temveč jih je v podjetje vložila zaradi obračanja denarja, ni potrdila. Zakaj sodišče prve stopnje ni verjelo trditvam tožnice, da je tožencu denarna sredstva posodila, je obrazložilo argumentirano. Razlogi odločitve so jasni, popolni in prepričljivi, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi kršitvi 22. člena URS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Ne drži namreč, da sodišče ni pojasnilo, zakaj ni verjelo, da sta pravdni stranki sklenili posojilne pogodbe. Kot izhaja iz dokazne ocene sodišča prve stopnje, je izpovedi tožnice verjelo, a tožnica s svojo izpovedjo tožbenih trditev o sklenjenih petih posojilnih pogodbah ni potrdila.

8. Ker tožnica obstoja in sklenitve petih posojilnih pogodb v obdobju od aprila 2017 do junija 2018 ni izkazala (7. in 212. člen ZPP), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

9. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožnica s pritožbo ni uspela, tožencu pa so v postopku nastali stroški pritožbenega postopka, in sicer stroški nagrade pooblaščenca za sestavo odgovora na pritožbo v višini 875 točk ter materialni izdatki v višini 17,5 točk, skupaj 892,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 535,50 EUR, povečano za 22% DDV pa 653,31 EUR. Nagrade za končno poročilo stranki v višini 50 točk pritožbeno sodišče pooblaščencu toženca ni priznalo, saj je nagrada za navedeno opravilo že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Na podlagi določila prvega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 653,31 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.