Jedro

Institut vrnitve v prejšnje stanje je odraz ustavne pravice do izjave v postopku (22. člen Ustave RS), predviden za položaje, ko stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje iz upravičenega vzroka (prim. prvi odstavek 116. člena ZPP). Pravni red s tem blaži trdoto pravne posledice zamude prekluzivnih rokov, ki je v nezmožnosti oprave procesnega dejanja po poteku roka. Ker pa je pravda postopek strank z nasprotujočimi si interesi, mora sodišče vselej skrbno pretehtati, kateri pravici dati prednost: človekovi pravici do izjave stranke, ki je zamudila procesno dejanje, ali pa človekovi pravici nasprotne stranke do učinkovitega in hitrega sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Pri tem je dolžno upoštevati načelo sorazmernosti, skladno s katerim mora biti podano sorazmerje med prizadetostjo zaradi posega v pravico, in koristjo, ki jo ima zaradi posega nasprotna stranka. Načelno je sicer po stališču teorije in sodne prakse pri vrnitvi v prejšnje stanje potreben restriktiven pristop, upravičenost vzroka za zamudo se presoja po merilih krivde. Pravno pomembno je, ali je stranka (oziroma njen pooblaščenec) ravnala z dolžno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Toženki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in sklenilo, da se razveljavijo opravljena dejanja na naroku dne 20. 11. 2023 ter se glavna obravnava ponovno odpre.

2.Toženki sta zoper sklep vložili pravočasno pritožbo. Predlagata spremembo izpodbijanega sklepa in priglašata stroške pritožbenega postopka. Navajata, da je sklep nepravilen in nezakonit, saj je obremenjen s kršitvami določb pravdnega postopka. Izpostavljata ustaljeno sodno prakso glede 116. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), po kateri mora stranka, še posebej pa odvetnik kot profesionalec, pri potovanju na sodišče v drug kraj upoštevati tudi zastoje na cesti. Upravičen vzrok za zamudo je lahko samo nenaden in nepričakovan zastoj (VSL sklep I Cpg 1153/2007). Zasedeno parkirišče je pogost pojav, ki ga mora odvetnik upoštevati in imeti v mislih rezerven čas. Sodišče je zmotno izhajalo iz predpostavke, da tak dogodek sploh lahko predstavlja upravičen razlog za zamudo. Poleg tega je neskrbno presodilo dejanske okoliščine in pri tem ni uporabilo meril krivde. Pooblaščenka ni z ničemer izkazala, da je v Novo mesto prišla že ob 8. uri. Glede odločilnega dejstva, kdaj je šla na pot in kdaj je prišla v Novo mesto, izpodbijani sklep nima razlogov. Nerelevantno je, kdaj je plačala parkirnino. Skrbnost se namreč lahko ugotavlja le na podlagi dveh dejstev: kdaj je odvetnica prišla v Novo mesto in kako je odreagirala, da bi preprečila zamudo. Glede drugega je presoja sodišča v nasprotju z merili teorije in sodne prakse. Sedenje v avtu, pol ure čakajoč na prosto parkirišče, ne da bi iskali drugo parkirišče, je ravnanje, ki ga ne bi bilo mogoče upravičiti niti povprečno skrbnemu človeku. Še manj odvetniku. Pooblaščenka bi ravnala razumno, če bi po nekaj minutah čakanja šla parkirat drugam. V svoji izpovedi ni trdila, da to ne bilo mogoče. Drugačna ugotovitev sodišča ne drži. Gre za nasprotje med obrazložitvijo in izpovedjo ter s tem za absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je pooblaščenki tudi nekritično verjelo, da je klicala na sodišče, kljub temu, da ni predložila zaslonske slike teh klicev. Linija je lahko samo zasedena ali pa se nihče ne javi. Oboje se prikaže kot izveden klic. Sodišče je nekritično presodilo, da sta upravičena razloga visoke pete in identifikacija pri varnostnikih. Zagrešilo je tudi nadaljnjo bistveno kršitev postopka s tem, ko se ni opredelilo do stališča teorije in sodne prakse, da je upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude naroka le, če gre za občutno prikrajšanje strankinih pravic. Poleg tega je pooblaščenka imela čas za podajo umika vse od prejema dopolnitve izvedenskega mnenja v juniju 2023.

3.Tožnik v zakonskem roku na pritožbo ni odgovoril.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Predlog za vrnitev v prejšnje stanje, o katerem je z izpodbijanim sklepom odločilo sodišče prve stopnje, je tožnik vložil zaradi zamude njegove pooblaščene odvetnice A. A. iz Ljubljane na narok za glavno obravnavo dne 20. 11. 2023. Sodišče je predlogu ugodilo, saj je štelo, da je do zamude naroka prišlo iz upravičenega vzroka. Sodišče druge stopnje glede na vse okoliščine konkretnega primera takšno odločitev sprejema kot pravilno.

6.Institut vrnitve v prejšnje stanje je odraz ustavne pravice do izjave v postopku (22. člen Ustave RS; v nadaljevanju: Ustava), predviden za položaje, ko stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje iz upravičenega vzroka (prim. prvi odstavek 116. člena ZPP). Pravni red s tem blaži trdoto pravne posledice zamude prekluzivnih rokov, ki je v nezmožnosti oprave procesnega dejanja po poteku roka. Ker pa je pravda postopek strank z nasprotujočimi si interesi, mora sodišče vselej skrbno pretehtati, kateri pravici dati prednost: človekovi pravici do izjave stranke, ki je zamudila procesno dejanje, ali pa človekovi pravici nasprotne stranke do učinkovitega in hitrega sodnega varstva (23. člen Ustave). Pri tem je dolžno upoštevati načelo sorazmernosti, skladno s katerim mora biti podano sorazmerje med prizadetostjo zaradi posega v pravico, in koristjo, ki jo ima zaradi posega nasprotna stranka. Načelno je sicer po stališču teorije in sodne prakse pri vrnitvi v prejšnje stanje potreben restriktiven pristop, upravičenost vzroka za zamudo se presoja po merilih krivde. Pravno pomembno je, ali je stranka (oziroma njen pooblaščenec) ravnala z dolžno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje.

7.Pravilno je stališče pritožnika, da se od odvetnika pričakuje večja skrbnost kot od laične stranke. Kljub temu toženki s pritožbo ne uspeta ovreči ugotovitve sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi pooblaščeni odvetnici tožnika opustitve dolžne skrbnosti ni mogoče očitati. Tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč njena krivda za zamudo na narok za glavno obravnavo, razpisan pri sodišču prve stopnje za dne 20. 11. 2023, ob 8.30 uri, ni izkazana. Kot v pritožbi pravilno navajata že toženki, je za presojo (ne)skrbnosti tožnikove odvetnice ključno dvoje. Prvič, kdaj je odšla na pot v Novo mesto, oziroma kdaj je prišla na parkirišče na Novem trgu v Novem mestu. V zvezi s tem je pomembno prav tako že v pritožbi izpostavljeno stališče teorije in sodne prakse, da morata stranka oziroma njen odvetnik računati tudi na morebitne težave oziroma zastoje v zvezi s prometom. Drugo za odločitev pravno pomembno dejstvo pa je, kako je tožnikova odvetnica ravnala, ko je videla, da zaradi zasedenosti parkirišča ne more takoj dobiti prostega parkirnega mesta. Že iz samega predloga za vrnitev v prejšnje stanje izhaja, da je odvetnica na pot odšla pravočasno, pri čemer je v zvezi s tem na naroku izpovedala, da je na parkirišče v Novo mesto prišla ob 8.01 uri. Da je pred parkirišče prišla pol ure pred začetkom naroka, je sodišče prve stopnje ugotovilo v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Neutemeljen je tako pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep o tem nima razlogov. Pri tem ne gre prezreti niti trditve odvetnice, podprte z njeno izpovedjo na naroku, da parkirišče na Novem trgu v Novem mestu običajno ni polno zasedeno in da je tisti dan šlo za izjemen primer.

8.Tudi ravnanja odvetnice po prihodu na polno zasedeno parkirišče ni mogoče oceniti kot premalo skrbnega. Sodišče prve stopnje o tem res ni povsem pravilno povzelo odvetničine izpovedbe, saj ni rekla, da svojega avtomobila zaradi vozila za njo (nikakor) ni mogla premakniti in se odpeljati parkirati drugam. Je pa izpovedala, da je stopila do voznika ter ga prosila, da se ji umakne (fotografija v prilogi A23). Tudi kasneje ni bila pasivna. Iz trditvene podlage predloga, podprte s priloženo fotografijo (priloga A24) in odvetničino izpovedbo, izhaja, da je trikrat klicala tožnika, da bi ga obvestila o nezmožnosti pravočasnega prihoda na narok. Prav tako je odvetnica trdila in izpovedala, da je dvakrat poklicala tudi na sodišče, z namenom, da se opraviči in prosi za preložitev naroka. Dejstvo, da glede slednjega ni predložila listinskih dokazil, ni odločilno. V veljavni ureditvi civilnega procesnega prava namreč velja prosta presoja dokazov, sodišče tako ni vezano na nobena dokazna pravila (prim. 8. člen ZPP). Kolikor se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi sklicevalo na visoke pete odvetnice, pa višje sodišče pritožbi sicer pritrjuje, da ne gre za upravičen vzrok za zamudo, a hkrati dodaja, da ne gre za bistveno okoliščino, na podlagi katere je sodišče predlogu ugodilo.

9.Glede na vse povedano pritožba ne izpodbije zaključka sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru odvetnici tožnika nezadostne skrbnosti ni mogoče očitati. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da soglaša z v pritožbi izpostavljenim stališčem, da je treba standard skrbnosti ob že tako strogem pristopu pri (ne)dovoljevanju vrnitve v prejšnje stanje pri odvetniku (profesionalcu) presojati še strožje kot pri laični stranki. Ne sprejema pa nadaljnjega pritožbenega očitka, da je sodišče v obravnavani zadevi nedopustno in neobrazloženo odstopilo od navedenega stališča. Iz zgoraj pojasnjenih razlogov je presoja sodišča prve stopnje pravilna, prav tako je izpodbijani sklep v zadostni meri obrazložen. Res se v njem sodišče ni opredelilo do stališča teorije in sodne prakse, da pride vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude naroka v poštev le, če bi zamuda povzročila občutnejše prikrajšanje strankinih pravic. Vendar ta opustitev na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ni vplivala. Če tožnik ne bi več mogel podati delnega umika tožbe, predvsem pa priglasiti vseh do tedaj še nepriglašenih pravdnih stroškov , ne bi šlo za neznatno prikrajšanje njegovih pravic. Končno je še dodati, da je bila dovoljena vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude zadnjega naroka za glavno obravnavo in se tako pravdni postopek zaradi tega ne bo bistveno zavlekel, zato ugoditev predlogu ne posega nesorazmerno v pravico pritožnika do učinkovitega in hitrega sodnega varstva.

10.Po povedanem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Višje sodišče ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP in v zvezi s 366. členom ZPP).

11.Glede na neuspeh s pritožbo toženki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 15, 22, 23 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 116, 116/1