Jedro

V konkretni zadevi ni izkazana morebitna podlaga za preganjanje iz 27. člena ZMZ. Tožnik namreč ni izkazal, da bi kjer koli javno izražal mnenja, stališča, ali prepričanje o potrebnih političnih spremembah na Kubi v smeri uresničevanja in varstva večjih svoboščin na področju podjetništva ali napredovanja na drugih profesionalnih področij zasebnih praks. Zgolj s podjetjem, ki mu je prinašal večji zaslužek od povprečja na Kubi, pa ni mogoče reči, da je izražal mnenje, prepričanje ali stališče, ki bi nasprotovalo politiki in metodam subjektov, ki naj bi ga preganjali. Tako v predmetni zadevi tudi ni mogoče reči, da je podana podlaga za preganjanje zaradi političnega prepričanja iz 5. alineje 1. odstavka 27. člena in 7. odstavka 27. člena ZMZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja prosilca A.A., roj. ... 7. 1972 v kraju …, državljana Republike Kube, zavrne kot očitno neutemeljena.

2. V obrazložitvi akta je navedeno, da je tožnik dne 14. 6. 2012 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Je Kubanec, katoliške veroizpovedi, razvezan, njegov materni jezik je španski, drugega jezika ne govori, v kraju Havana je končal 8 letno osnovno šolo ter štiriletno srednjo šolo in si pridobil naziv avtoelektričar, še nikjer ni zaprosil za mednarodno zaščito in pravi, da sam nima nobenih posebnih potreb ali problemov. Kubo je zapustil z letalom dne 20. 5. 2012 in naslednji dan pripotoval v Moskvo, saj za vstop v Rusko federacijo Kubancem ni treba pridobiti vize. Ko mu je po tednu dni zmanjkalo denarja, je od drugih Kubancev izvedel, da za vstop v Makedonijo ne potrebuje vize. Zato so mu znanci pomagali kupiti letalsko karto na relaciji Moskva Skopje, vendar se je že v Ruski federaciji odločil, da bo ostal kar v Republiki Sloveniji, ker je bila na letu Moskva Skopje tranzitna država. Prosilec je pojasnil, da v Ruski federaciji ne bi mogel pridobiti dovoljenja za delo in zato je moral najti deželo, ki bi mu dala vizo in delo, da bi se lahko preživljal. Državo je zapustil z namenom, da bi si našel kraj, kjer bi bolje živel in si izboljšal gmotno stanje, se razvijal poklicno in živel svobodno. V Ruski federaciji ni želel ostati in tam tudi ni zaprosil za azil, ker bi se bilo treba poročiti in si urediti dovoljenje za prebivanje, poleg tega pa mu v Ruski federaciji ni bilo všeč, ker je tam zelo mraz, cene so visoke pa tudi prehrana ni takšna, kakršne je vajen. Prosilec je nadalje navedel, da na Kubi ne moreš napredovati, ne moreš odpreti lastnega podjetja, če pa preveč zaslužiš, ti pa država to takoj zapleni. Ker je kot avtoelektričar uspešen, so ga odpeljali na policijsko postajo in ga preverjali, saj naj bi vlada zavzela stališče, da je bogatenje nezakonito in te torej zaradi bogastva lahko zaprejo. Glede preverjanja s strani policije je nadalje pojasnil, da je odprl majhno mehanično delavnico, od katere dejavnosti je plačeval davek. Inšpektorji so prišli preverjat poslovanje delavnice, pri čemer jih je zanimalo, koliko zasluži. Inšpektorje je še posebej zanimalo poslovanje delavnice z rezervnimi deli, saj si država pridržuje pravico, da zgolj ona prodaja rezervne dele. Prosilec je tako navedel, da so mu lansko leto zaplenili delavnico, ker je rezervne dele kupil na črnem trgu, čeprav drugače zaradi visokih cen rezervnih delov s strani države sploh ne bi mogel preživeti. Na policijski postaji, kamor so ga odpeljali, ko so ugotovili, da rezervne dele kupuje na črnem trgu, so naredili zapisnik, naložili so mu globo v znesku 2500 pesov in mu zaprli delavnico, tako da je prosilec ostal brez orodja. Po takšnih dogodkih te potem ves čas preverjajo, če nameravaš odpreti kakšno drugo delavnico. Ob priprtju s strani policije so mu odvzeli mobitel, ki ga je prosilec želel dobiti nazaj. Ob odhodu iz pripora so mu naložili še dodatno globo v znesku 800 pesov zaradi neprimernega obnašanja. Zagrozili so mu, naj se ne pritožuje, saj ga bodo drugače obtožili česa hujšega. Prosilec je obrazložil, da je bil v priporu večkrat za krajši čas, vendar namen oblasti ni, da te zaprejo, ampak da ti zasežejo premoženje. Po vseh teh dogodkih je ilegalno odprl novo delavnico, ki jo do njegovega odhoda iz države še niso odkrili. Glede plač na Kubi je prosilec pojasnil, da povprečna plača znaša okoli 600 pesov, dobra plača pa znaša okrog 20 do 25 USD na mesec, sam pa je mesečno kot najvišje rangiran električar kategorije A (elektroinženir) zaslužil okrog 500 USD, odvisno od strank in koliko rezervnih delov je moral kupiti. Čeprav je dobro zaslužil, mu ni bilo omogočeno, da bi napredoval, ne samo poklicno, ampak tudi na drugih področjih. Ker je veliko zaslužil je pomagal drugim ljudem, vendar pa želi, dobro služiti, ne da bi mu kdo to jemal. Glede odhoda iz izvorne države je pojasnil, da te oblasti pred izdajo dovoljenja za izhod analizirajo, če si bil prej kaj kaznovan. Če nisi problematičen, ti izdajo dovoljenje za izhod, vendar če ga želiš hitro, moraš uradnike malo podkupiti. Ker sam ni naredil nobenega kaznivega dejanja, kot so umor, rop ali goljufija ter tudi ni bil udeležen pri kakem hujšem kaznivem dejanju, država pa je imela z njim korist, saj mu je zaplenila delavnico, ni imel nobenega problema pri izdaji dovoljenja za izhod. Dodal je še, da bi ga v primeru vrnitve na Kubo zaprli, saj so mu izdali dovoljenje za izhod iz države z datumom, do katerega se mora vrniti. Ker mu je datum za vrnitev potekel, bi ga zaradi navedenega dejstva zaprli, saj nima opravičljivega razloga za zamudo, z zamudo pa je kršil zakon. Ko je bil s strani uradne osebe soočen s podatkom na izhodnem dokumentu, da dovoljenje velja do dne 2. 8. 2012, je prosilec pojasnil, da je res ta datum na dovoljenju, ampak kljub temu predvideva, da bi se moral vrniti prej. Na vprašanje svojega pooblaščenca, če pozna kakšen primer, ko so osebo zaradi prepozne vrnitve zaprli, je prosilec odgovoril, da pozna veliko takšnih primerov. Tisti, ki se na Kubo vrnejo in jih ne zaprejo, imajo v tujini svoje stalno prebivališče ali pa celo tuje državljanstvo. V zvezi z vrnitvijo v izvorno državo je še enkrat poudaril, da jo je zapustil z namenom boljšega življenja v drugi državi, in dodal, da je življenje na Kubi zelo depresivno, saj te nadzorujejo za vsako malenkost. Poudaril je, da iz Kube ni odšel za to, da bi uresničil svoje finančne in politične sanje, temveč za to, da bi uresničil svoje osebne sanje in zaživel kot človek. Pravi, da je bil pregnan zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini, ki si želi izboljšati življenje, napredovati in naslednjim generacijam predati boljše stanje, kot je sedanje. Ob koncu je pooblaščenec prosilca še izjavil, da prosilec ni hotel navesti svojih družinskih članov, ker se boji, da bi informacije o njem prišle do Kube. Prosilec je pojasnil, da v kolikor bi se izvedelo, da je zaprosil za azil, bi njegovi družinski člani imeli policijo na vratih. Povezali bi njegovo situacijo s situacijo njegovih sorodnikov v ZDA, ki pa se politično udejstvujejo proti sedanji politiki na Kubi. Najverjetneje bi omejili stike njegovih družinskih članov z drugimi in otežili njihovo življenje znotraj četrtne skupnosti. Težave prosilca izvirajo iz političnega in ekonomskega sistema v njegovi izvorni državi, ki onemogoča temeljne človekove pravice, med drugim tudi pravico do zasebne lastnine, iz česar naj bi izhajalo, da prosilec zaproša za mednarodno zaščito iz političnih razlogov, kot so nekoč za mednarodno zaščito zaprošali ljudje iz komunističnih držav vzhodnega bloka.

3. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve pravi, da iz lastnoročne izjave tožnika izhaja, da zaproša za ekonomski azil, ker si želi izboljšati svoje življenje v razviti državi, kjer bo lahko delal in na pošten način zaslužil. Na takšen način bo lahko pomagal tudi svoji družini na Kubi, da bo bolje živela. Prosilčeva istovetnost je bila v postopku ugotovljena na podlagi njegovega potnega lista Republike Kube, št. ..., izdanega dne 15. 3. 2012 v La Habani, z veljavnostjo do dne 15. 3. 2018, prilepljeno tudi Dovoljenje za izhod iz države, št. ..., ki ga je izdala Služba za priseljence in tujce vzhod dne 4. 5. 2012, s potekom veljavnosti 2. 8. 2012. Iz dovoljenja za izhod iz države še izhaja, da velja za en izhod iz države oziroma 30 dni z možnostjo podaljšanja. Pristojni organ še navaja, da je o prošnji odločal izključno na podlagi prve alineje (podatki in izjave iz prošnje), četrte alineje (dokumentacija, ki predloži prosilec – potni list) in sedme alineje (dokumentacija, pridobljena pred vložitvijo prošnje – lastnoročna izjava in depeša Postaje letališke policije Brnik) 23. člena ZMZ, s čimer je izpolnjen pogoj glede vodenja pospešenega postopka iz 54. člena ZMZ.

4. Pristojni organ je v postopku ugotovil, da prosilec ni uveljavljal razlogov iz Ženevske konvencije. Odgovoril je, da bi lahko rekli, da je bil preganjan zaradi pripadnosti neki družbeni skupini, ki si želi izboljšati življenje, to pa po presoji pristojnega organa ne ustreza definiciji posebne družbene skupine, ki je določena v petem odstavku 27. člena ZMZ. Kot posebna družbena skupina se namreč šteje, kadar je članom te skupine skupna prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se osebe ne sme prisiliti, naj se mu odreče, oziroma kadar ima skupina v ustrezni državi različno identiteto, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno.

5. Pri podaji prošnje je tožnik navedel, da ker njegove težave izvirajo iz političnega in ekonomskega sistema na Kubi, ki naj bi onemogočal temeljne človekove pravice, med drugim tudi do zasebne lastnine, prosilec uveljavlja preganjanje zaradi političnega prepričanja. V skladu s sedmim odstavkom 27. člena ZMZ politično prepričanje obsega zlasti imeti neko mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezani s potencialnimi subjekti preganjanja iz 24. člena ZMZ in z njihovo politiko ali metodami, ne glede na to, ali je prosilec v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem tudi ravnal. 6. Prosilec v postopku ni navedel, da bi imel zaradi svojega mnenja, stališča ali prepričanja kakršnekoli težave v izvorni državi, zato pristojni organ ugotavlja, da prosilec ni navedel razloga za preganjanje na podlagi političnega prepričanja. Pristojni organ je ob preučitvi prošnje, lastnoročne izjave in depeše Postaje letališke policije Brnik, ugotovil, da je prosilec prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov. Tako je že v lastnoročni izjavi in na Postaji letališke policije Brnik izjavil, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razmer, da prosi za ekonomski azil, ker želi izboljšati svoje življenje in išče boljše pogoje v razviti državi, kjer bo lahko delal in na pošten način zaslužil, s čimer bo pomagal svoji družini na Kubi, da bodo tudi oni bolje živeli. Navedeno izhaja tudi iz njegove prošnje, kjer je navedel, da v Ruski federaciji, kamor je pripotoval iz Kube, ni želel ostati, ker ti ne dajo dovoljenja za delo, in tako je moral poiskati državo, ki bi mu dala vizo in delo, da bi se lahko preživljal. Nadalje je navedel, da je izvorno državo zapustil, da bi si našel kraj, kjer bi bolje živel in si izboljšal gmotno stanje in se razvijal poklicno. V Republiki Sloveniji je zaprosil za mednarodno zaščito, ker želi živeti boljše življenje in svobodnejše življenje. Dodal je še, da je na Kubi dobro zaslužil, tako da je lahko s svojim denarjem pomagal drugim ljudem, vendar ni mogel poklicno napredovati, tako da želi pošteno zaslužiti, ne da bi mu kdo jemal kaj od njegovega zaslužka.

7. Pristojni organ se sklicuje na določbo 1. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ in še ugotavlja, da je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Poleg ekonomskih razlogov pa je še navedel, da je bil v izvorni državi priprt, ker so inšpektorji pri pregledu poslovanja njegove mehanične delavnice odkrili, da je v nasprotju z zakonom kupoval rezervne dele na črnem trgu in ne od države. Zaradi navedenega so ga pridržali na policijski postaji, mu zasegli mehanično delavnico ter mu naložili globo v višini 2500 pesov (94,34 USD). Ker mu na njegovo zahtevo niso želeli vrniti njegovega mobitela, pa so mu naložili še globo v višini 800 pesov (30,19 USD) zaradi njegovega neprimernega obnašanja.

8. Pristojni organ ugotavlja, da dejstva v zvezi z zasegom mehanične delavnice in naložitvijo globe, niso povezana z razlogi, zaradi katerih se prizna mednarodna zaščita. Iz navedb prosilca izhaja, da je kršil zakon s tem, da je nabavljal rezervne dele na črnem trgu po nižji ceni in ne od države, ki rezervne dele enake kvalitete prodaja po višji ceni. Posledično za rezervne dele, kupljene na črnem trgu, ni plačal davka. Izvorna država prosilca ima sprejeto zakonodajo, za katero prosilec ni navedel, da velja zgolj za določene posameznike (diskriminatorna), ampak velja na splošno za vse državljane. Uveljavljanje zakona, ki državljanom nalaga, da morajo rezervne dele kupovati od države in ne od prodajalcev črnega trga, v nobenem primeru ne more pomeniti razloga za podelitev mednarodne zaščite.

9. Pristojni organ nadalje ugotavlja, da tudi sankcija v primeru, da kršitelje navedenega zakona inšpektorji prijavijo na policijo, ki sproži nadaljnji postopek, ne more pomeniti razloga za podelitev mednarodne zaščite, saj je sankcioniranje kršiteljev naloga državne oblasti. Tudi višina globe, ki je bila naložena prosilcu, ni nesorazmerna s kršitvijo zakona. Prosilec je navedel, da je bil kaznovan z zasegom delavnice, poleg tega pa je moral plačati tudi globo v višini 2500 pesov (94,34 USD). Ob upoštevanju, da je prosilec na mesec zaslužil okoli 500 USD, medtem ko naj bi povprečna plača na Kubi znašala okoli 600 pesov (22,64 USD), globa v višini petine njegovega mesečnega zaslužka ne more pomeniti nesorazmerne kazni. Poleg tega tudi zaseg mehanične delavnice ni tako nenavadna sankcija, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je prosilec s kršitvijo zakona za kubanske razmere veliko zaslužil. Ob tem ne gre spregledati tudi dejstva, da je prosilec kmalu po zasegu delavnice ilegalno ponovno odprl novo mehanično delavnico, katere oblasti še niso odkrile. Iz navedenega izhaja, da prosilcu zaseg mehanične delavnice in plačilo globe ni povzročilo kakšnih pretiranih težav oziroma ga ni spravilo v stisko. V zvezi s priporom, v katerem naj bi bil prosilec po tem, ko so inšpektorji odkrili, da v mehanični delavnici uporablja rezervne dele, kupljene na črnem trgu, pristojni organ ugotavlja, da iz konteksta prosilčevih izjav izhaja, da v tem primeru ni šlo za klasičen pripor, ampak za policijsko pridržanje.

10. Tožena stranka ocenjuje, da globa ni bila pretirana. Pri pridobitvi dovoljenja za izhod iz države ni imel nobenih težav. Prosilec je navedel, da pred izdajo dovoljenja oblasti najprej analizirajo, če je bila oseba že kaznovana. Če ugotovijo, da oseba ni problematična, izdajo zaprošeno dovoljenje za izhod. Glede na navedeno pristojni organ brez dvoma ugotavlja, da sam postopek zasega mehanične delavnice ni prav nič poslabšal položaja prosilca v njegovi izvorni državi, sankcija zaradi kršitve zakona pa na prosilca sploh ni imela vpliva oziroma ga ni kakorkoli prestrašila, saj je prosilec kmalu po izvršitvi sankcije ilegalno ponovno odprl novo mehanično delavnico, kjer je zaradi dobrega zaslužka očitno spet kupoval rezervne dele na črnem trgu.

11. Nadalje je prosilec navedel, da bi ga ob ponovnem prihodu v izvorno državo zaprli, ker mu je že potekel datum, do katerega bi se moral vrniti, s tem pa je kršil zakon. Takoj ko bi se vrnil, bi namreč preverili datume in ugotovili, da je prekoračil datum vrnitve. V kolikor ni opravičljivih razlogov za zamudo, oblasti sprožijo postopek, je še pojasnil prosilec. Ko ga je uradna oseba pri podaji prošnje soočila s podatki iz njegovega dovoljenja za izhod, da mu le-ta poteče šele dne 2. 8. 2012, je prosilec navedel, da je res ta datum na dovoljenju za izhod, ampak on predvideva, da bi se moral vrniti prej. Ob upoštevanju, da prosilec ni podal nobene razumne razlage za domnevo, da bi se moral v izvorno državo vrniti pred potekom datuma na dovoljenju za izhod iz države, pristojni organ ugotavlja, da datum za vrnitev v izvorno državo poteče šele dne 2. 8. 2012, poleg tega pa ima prosilec očitno še možnost dovoljenje podaljšati. Glede na navedeno pristojni organ ugotavlja, da je izjava prosilca v zvezi s postopkom, ki naj bi mu sledil, če bi prekoračil datum iz dovoljenja za izhod, dejstvo, ki je nepomembno za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, saj navedeno dejstvo sploh še ni nastopilo.

12. Ob upoštevanju, da mora pristojni organ v skladu s prvim odstavkom 129. člena ZMZ vse zaupne azilne podatke, ki jih prosilec poda v postopku mednarodne zaščite, varovati pred organi njegove izvorne države, ne obstaja nevarnost, da bi organi na Kubi izvedeli za prosilčevo vložitev prošnje v Republiki Sloveniji. Podatke o vložitvi prošnje bi lahko na Kubo posredoval zgolj prosilec. Glede na navedeno pristojni organ izjavo prosilca glede težav, ki bi jih lahko imeli njegovi družinski člani na Kubi, če bi se izvedelo, da je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ocenjuje kot nepomembno za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

13. Sklicuje se na 1. in 2. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ ter drugo alinejo 46. člena ZMZ. Prosilec je pri podaji prošnje tudi navedel, da ima doma dokumente v zvezi z zaplembo njegove mehanične delavnice, ki jih bo poizkušal pridobiti preko brata. Uradna oseba je prosilcu dala 30 dnevni rok za predložitev navedenih dokumentov, ki je začel teči dne 15. 6. 2012. Ker je pristojni organ v postopku ugotovil, da je dejstvo zaplembe mehanične delavnice nepomembno za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, so torej tudi sami dokumenti, ki bi navedeno dejstvo dokazovali, nepomembni za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pristojnega organa. Glede na navedeno je pristojni organ odločil še pred potekom 30 dnevnega roka za predložitev dokumentov.

14. Pristojni organ je na podlagi splošnih informacij o izvorni državi nadalje tudi ugotovil, da v izvorni državi prosilca ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki bi zaradi samovoljnega nasilja predstavljal resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost prav vsakega civilista v izvorni državi prosilca. Pristojni organ tako zaključuje, da prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo ne bi grozila resna škoda iz tretje alineje 28. člena ZMZ.

15. V tožbi tožnik pravi, da je ob nameri za mednarodno zaščito in ob vložitvi prošnje resnično navajal, da si želi izboljšati življenje, da so mu v izvorni državi zasegli mehanično delavnico, in da na Kubi privatno premoženje ni zaželeno. Vendar meni, da je tožena stranka tekom postopka popolnoma spregledala, da je tožnik izjavil tudi, da je bil večkrat zaprt, ker je dobro zaslužil in so mu tudi vzeli mobitel, ker naj bi se tožnik grdo obnašal. Ko so ga pridržali so navedli, naj se nikar ne pritožuje, drugače ga bodo obtožili še česa hujšega. Zato tožnik meni, da gre v konkretnem primeru za pravni, upravni, policijski ali sodni ukrep, ki je sam po sebi diskriminatoren oz. izveden na diskriminatoren način. Tožena stranka mu je sicer dala 30-dnevni rok za predložitev dokumentov v zvezi s postopki, ki so se vodili zoper njega na Kubi, vendar je še pred potekom danega roka tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. S tem je tožena stranka kršila tožnikovo ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. čl. Ustave RS). Tožnik meni, da bi tožena stranka morala ugotoviti, ali je bila tožniku na Kubi zagotovljena pravica do poštenega obravnavanja, ali pa je šlo za kršitev ustavne pravice sorazmernosti. To pomeni, da so tožnika zaprli zato, ker si je ustvaril preveliko premoženje, torej so tožniku zaradi prevelikega premoženja odvzeli osebno svobodo, istočasno pa so mu še zagrozili, da se ne sme pritožiti, drugače ga bodo obtožili še česa hujšega. Tožena stranka je pri tem spregledala, da je tožnik pri podaji prošnje navedel, da je na Kubi plačal, da so mu izdali dovoljenje za izhod iz Kube za več kot 30 dni, drugače bi se moral tožnik že prej vrniti na Kubo.

16. Tožena stranka ni pridobila nobenih podatkov iz izvorne države, iz katerih bi bilo razvidno, da tožnika brez zakonitega postopka, ali celo brez postopka ne bodo zaprli. S tem bi bile tožniku kršene ustavne pravice. Ker tožena stranka ni razčistila, kako so postopki na Kubi potekali ali pa je bil tožnik zaprt, priprt celo brez njih, sodišču predlaga, da za razjasnitev teh dejstev razpiše glavno obravnavo in tožnika zasliši glede teh postopkov in tudi v zvezi z datumom 2. 8. 2012 in posledicami, ki ga čakajo ob vrnitvi na Kubo.

17. Nadalje pravi, da je odločitev tožene stranke preuranjena, ker bi tožena stranka morala odločati v rednem in ne pospešenem postopku. Že iz odločbe ustavnega sodišča Up-1187/06 izhaja, da je zakonski kriterij, da se sme v pospešenem postopku zavrniti prošnjo za azil, če je iz prošnje prosilca za azil očitno, da mu ne grozi preganjanje, izpolnjen le takrat, ko prosilec zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, ne pa če mora pristojni organ za sprejem odločitve, da prosilcu očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji. S tem je kršena tudi pravica prosilcev do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zakonski pogoj za odločanje v pospešenem postopku je potrebno razlagati restriktivno.

18. Spoštovati je treba tudi načelo, da se v primeru dvoma odloči v korist prosilca za azil (odločba Ustavnega sodišča Up-1187/06). Tožnik sodišču predlaga, da odpravi odločbo in vrnite zadevo toženi stranki v ponoven postopek, ali pa ugodi prošnji.

19. Tožba ni utemeljena.

20. Tožnik zaradi dejanj preganjanja in okoliščin, ki jih navaja v prošnji in tožbi, ni pripadnik določene družbene skupine v smislu 4. alineje 1. odstavka 27. člena ZMZ. Ni pripadnik določene družbene skupine v tem smislu, bi mu bila prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo. Tudi njegovega „prepričanja“ o čim manj omejeni ali o neomejeni podjetniški svobodi in možnostih poklicnega napredovanja posameznika in rasti pri pridobivanju dobička na trgu, ni utemeljeval v smeri, da je „tako temeljnega pomena za njegovo identiteto oziroma zavedanje,“ da se ga ne bi smelo z sorazmernimi ukrepi siliti, da bi se navedenemu prepričanju odrekel (1. alineja 5. odstavka 27. člena ZMZ). ZMZ na podlagi mednarodne prakse o zaščiti beguncev (prava EU in Ženevske konvencije) takšne zaščite beguncem ne dajejo. Tožnik pa tudi ni v postopku predložil primera interpretacije 4. alineje 1. odstavka 27. člena in 1. alineje 5. odstavka 27. člena ZMZ, ki bi govoril v prid njegovemu zahtevku. Ob tem tožnik niti ne zatrjuje, da je vsakršna – tudi z javnim interesom omejena - svobodna profesionalna iniciativa in nastopanje na trgu na Kubi, prepovedana. Tožnik je namreč bil zasebnik in je imel svoje podjetje, le da je ob tem, kot sam pravi, izkazal visoko stopnjo pridobitništva.

21. V tej zadevi tudi ni izkazana morebitna podlaga za preganjanje iz 5. alineje 1. odstavka 27. člena ZMZ – politično prepričanje. Tožnik ni namreč izkazal, da bi kjer koli javno izražal mnenja, stališča, ali prepričanje o potrebnih političnih spremembah na Kubi v smeri uresničevanja in varstva večjih svoboščin na področju podjetništva ali napredovanja na drugih profesionalnih področij zasebnih praks. Zgolj s podjetjem, ki mu je prinašal večji zaslužek od povprečja na Kubi, pa ni mogoče reči, da je izražal mnenje, prepričanje ali stališče, ki bi nasprotovalo politiki in metodam subjektov, ki naj bi ga preganjali. Tako v predmetni zadevi tudi ni mogoče reči, da je podana podlaga za preganjanje zaradi političnega prepričanja iz 5. alineje 1. odstavka 27. člena in 7. odstavka 27. člena ZMZ.

22. V zvezi z zavrnitvijo prošnje za subsidiarno zaščito pa sodišče ugotavlja naslednje:

23. V predmetni zadevi je (kvečjemu) možno izpodbijani akt presoditi z vidika 2. alineje 28. člena ZMZ v delu, ki se nanaša na nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi. Sodna praksa Sodišča EU (SEU) in upravno-sodna praksa v Sloveniji sicer na tem področju še nista razviti, tako da ni ustaljene prakse, katere oblike in intenzivnosti nečloveškega (nehumanega) ravnanja ali kaznovanja lahko pomenijo podlago za subsidiarno zaščito. Zato edino usmeritev v tem smislu daje Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) na podlagi sodne prakse v zvezi z 3. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je na podlagi sodbe SEU v zadevi Elgafaji (C-465/07, 17. 2. 2009, odst. 28) relevantna tudi z vidika 15b. člena Direktive št. 2004/83/ES oziroma 2. alineje 28. člena ZMZ. Iz te sodne prakse pa izhaja, da bi v bistveno hujših okoliščinah, kot jih navaja tožnik v tem postopku, lahko računal na možnost zaščite bodisi v zvezi s 3. ali 8. členom MKVČP (na primer: sodbe oziroma odločbe ESČP v zadevah D. proti Združenemu kraljestvu 2. 5. 1997; Rrustemaj in ostali proti Švedski, 15. 11. 2005, Hukić proti Švedski, 27. 9. 2005; Bensaid proti Združenemu kraljestvu, 6. 2. 201; Salkić in ostali proti Švedski, 29. 6. 2004)(1) ali pa na zaščito pred „flagrantno kršitvijo poštenega postopka“ iz 6. člena MKVČP s posledicami nehumanih razmer v zaporu (sodba ESČP v zadevi Othman (Abu Qatada) proti Združenemu kraljestvu, 17. 1. 2012). Zgolj morebitna zaporna kazen zaradi nespoštovanja upravnega dovoljenja in brez da bi tožnik uveljavljal nesorazmerno dolžino kazni ali pa nehumane razmere v zaporu, pri čemer je po praksi ESČP dokazno breme na pritožniku, standard dokazovanja pa onkraj utemeljenega dvoma ((sodba ESČP v zadevi Koktysh proti Ukrajini, 10. 12. 2009, odst. 90), ne zadošča za drugačno presojo v tej zadevi. Ob tem tožnik niti ni izkazal, da ni mogel oziroma da ni zaprosil za podaljšanje upravnega dovoljenja.

24. Kar pa zadeva procesne vidike odločanja v tej zadevi, pa sodišče ugotavlja naslednje:

25. Tožena stranka sicer pravil pospešenega postopka ni uporabila restriktivno, kot navaja tožeča stranka v tožbi, saj je za zavrnitev prošnje za status begunca vendarle potrebna dovolj premišljena razlaga in interpretacija določb 27. člena ZMZ, pri čemer je v predmetni zadevi tudi tožena stranka po nepotrebnem prepletala vprašanje podlage za preganjanje z intenzivnostjo dejanj preganjanja (v zadnjem odstavku na strani 5 izpodbijane odločbe) in je tudi odločbo oprla na napačno pravno podlago. Kadar je namreč vsaj do neke mere vprašljiv obstoj podlage za preganjanje v zvezi z statusom begunca, tožnik pa ne uveljavlja samo ekonomskih razlogov za preganjanje (1. točka 55. člena ZMZ, ki se veže na pogoje iz 27. člen ZMZ), tožena stranka nima zakonite podlage, da odloči v pospešenem postopku brez osebnega razgovora. Kajti 3. točka 55. člena ZMZ ne zajema situacije, ko je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito v zvezi z 27. členom ZMZ, če poleg ekonomskih razlogov navaja še nekatere druge neekonomske razloge za preganjanje; ampak tožena stranka lahko opusti osebni razgovor samo, ko prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ, ali pa če navaja izključno ekonomske razloge. Določbe 1. točke 55. člena ZMZ pa v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, ker je tožnik poleg ekonomskih razlogov navajal tudi, da bo kaznovan, če bo vrnjen na Kubo z nesorazmerno zaporno kaznijo, ker je kršil dovoljenje za izhod iz države, in da, če se bo pritožil, ga bodo obtožili še česa hujšega.(2)

26. Vendar pa procesna napaka, da tožena stranka ni s tožnikom opravila še osebnega razgovora, ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, kajti tožnik je imel možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 138. člena ZUP), pa tudi v tožbi ne argumentira, kako je lahko dejstvo, da tožnik ni bil zaslišan na osebnem razgovoru, vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Podal pa je prošnjo za mednarodno zaščito in izjavo pod rubriko 32., kjer je dokumentiran tudi precej dolg postopek izpraševanja tožnika. Tožnika je ob podaji prošnje zastopal pooblaščenec iz PIC. Poleg tega dejanske okoliščine primera, kot jih je navedel tožnik, v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, oziroma, če že ni „na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-96/09 z dne 9. 7. 2009, odst. 12), pa je to jasno po razumnem premisleku in pravilni razlagi določb o pogojih za priznanje statusa begunca in subsidiarne zaščite.

27. Pravilo odločanja v dvomu v korist prosilca, na katero se sklicuje tožnik v tožbi, se ne nanaša na uporabo materialnega prava, ampak na dokazni standard v zvezi z ugotavljanje verjetnosti tveganja, da bi bil v državi izvora preganjan, potem ko bi organ ali sodišče ugotovilo, da je podlaga za preganjanje podana in da je zadostna intenzivnost dejanj preganjanja, ali da bi mu grozila resna škoda. Zato to pravilo v konkretni zadevi ne pride v poštev. Dejstvo, da je tožena stranka odločila preden se je iztekel rok za predložitev dokazov o vodenju postopkov na Kubi, očitno ni vplivalo na zakonitost in pravilnost odločite, kajti tožena stranka in tudi sodišče verjame tožniku, da so se mu zgodile stvari, ki jih je opisal v prošnji in zato dokazi ob tožbi, kakršna je, niso relevantni.

28. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje in s tem odločanje sodišča na podlagi glavne obravnave, vendar pa ni z ničemer utemeljil, kako bi lahko zaslišanje tožnika pomembno vplivalo na odločitev, zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča „mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik pa s svojimi navedbami tega v konkretnem primeru ni izkazal, zato je sodišče odločilo brez glavne obravnave, na seji senata.

29. Sodišče je tako razsodilo (3. alineja 2. odstavka 63. člena ZUS-1), da je izpodbijana odločba zakonita, vendar na drugi pravni podlagi, torej ne na podlagi 1. in 2. točke 55. člena ZMZ, ampak na podlagi 3. točke 55. člena ZMZ z zvezi z 3. alinejo 1. odstavka 52. člena ZMZ glede subsidiarne zaščite, glede statusa begunca pa na podlagi 1. alineje 53. člena ZMZ.