Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo.

Upoštevalo je novo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, po kateri se odškodninska odgovornost organizatorja potovanja približuje objektivni odgovornosti, ki breme rizikov nalaga v sfero stranke, ki jih zaradi svojega specifičnega položaja lažje obvladuje. Pravilno je ugotavljalo, ali bi lahko zavarovanec toženke, kot profesionalni izvajalec storitve, glede na strokovno znanje, s katerim razpolaga, in skrbnost, ki se od njega pričakuje, kršitev pogodbe lahko predvidel ali preprečil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki odškodnino v višini 1.080,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2017 dalje do plačila (točka I izreka). V presežku, to je za znesek 2.120,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2017, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). V točki III izreka je toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 574,64 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik). Pritožbo vlaga zgolj v delu, ki se nanaša na temelj odškodninske odgovornosti (kar bi posledično vplivalo tudi na višino odškodnine) oziroma zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik 60% soprispeval k nastanku škode, in sicer iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni sprejemljivo, da sodišče sicer pravilno navede, da se odgovornost hotelirja presoja strožje, odgovornost gosta pa kot povprečna skrbnost, nato pa naredi zmoten zaključek, da je tožnik soprispeval k nastanku škode v višini 60%, kar je višja odgovornost, kot jo je ocenilo za hotelirja. Upoštevaje dejanske ugotovitve, da višina stopnice odstopa od običajnih stopnic oziroma da nivojska razlika odstopa od običajne ter je bila za tožnika kot gosta neobičajna in nepričakovana, se od hotelirja, ki odgovarja z višjo stopnjo skrbnosti od običajne, pričakuje, da na nepričakovano oviro v sobi dodatno opozori. Tožnik ne sprejema zaključka sodišča prve stopnje, da je njegov soprispevek večji kot odgovornost hotelirja, ki se presoja po strožjih merilih. Prav tako ne sprejema zaključka, da vsak povprečen gost prižiga luč, ko vstane iz postelje, saj je takšno ravnanje prej neobičajno, kot običajno. "Pravi hotelir bi moral vedeti, da gost običajno ponoči ne prižge luči, je neorientiran, ko ponoči vstaja, zato je neobičajno odstopanje v višini nivojev potrebno primerno označiti." Odločilno bi bilo upoštevati dejstvo, ali je organizator potovanja na podlagi izkušenj, ki jih ima, lahko pričakoval škodni dogodek, ga preprečil ali bi se mu lahko izognil. Od organizatorja potovanja, katerega odgovornost se v skladu z novo sodno prakso Vrhovnega sodišča (II Ips 61/2015 in II Ips 228/2013) približuje objektivni, se pričakuje, da preveri kakovost hotela, kot tudi sobe, v katerih bodo nastanjeni gostje. Po mnenju tožnika tožena stranka (v nadaljevanju toženka) "ni dokazala ekskulpacijskih razlogov, zato tožniku ni mogoče naprtiti kar 60% odgovornost za nastalo škodo". Ker hotelir ni sprejel nobenega ukrepa za zmanjšanje tveganja padca, je njegova soodgovornost večja od tožnikove. Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v smeri zmanjšanja njegovega soprispevka k nastanku škode, kar bo imelo za posledico tudi spremembo pravdnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, zakaj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in se zavzema za zavrnitev pritožbe. Priglaša tudi stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

6. Pritožbeno sporen je le zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v višini 60% soprispeval k nastanku škodnega dogodka, zato se je sodišče druge stopnje pri preizkusu pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje omejilo le na ta del odločitve.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni dvoma, da se je tožnik poškodoval v noči iz 21. 5. na 22. 5. 2016; da je padel in si poškodoval koleno, ko "je ponoči želel v spodnjo sobo, kjer je hotel nekaj vzeti iz kovčka", pri tem pa je stopil v prazno in padel na posteljo, ki je bila v nižjem delu apartmaja. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da "višina stopnice odstopa od običajnih stopnic". To iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja in pritožbene navedbe v tej smeri predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje glede na določbo 337. člena ZPP ni upoštevalo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (točka 26 obrazložitve sodbe) izhaja, da je mogoče sklepati, da je bila stopnica visoka približno 30 cm, ni pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi naj ta stopnica bila višja od običajnih stopnic, ampak je bilo po oceni sodišča prve stopnje odločilno dejstvo, da je bila v predmetni hotelski sobi (apartmaju) stopnica (kar med pravdnima strankama ni bilo sporno), ki je bila vzrok za tožnikov padec. Med pravdnima strankama pa je bilo sporno, ali je bilo za varnost gostov zaradi stopnice primerno poskrbljeno in ali je tožnik dovolj poskrbel za lastno varnost. Tožnik je glede stopnice izpovedal, da je povišan del opazil takoj pri vstopu v sobo; da se mu je zdelo čudno, da imajo tak povišan del, da moraš stopiti tako visoko in da ni prižgal luči, preden je vstal iz postelje oziroma preden je začel hoditi, ker ni hotel zbuditi partnerke, čeprav je bila v apartmaju trda tema. Da je bila v sobi stopnica, je potrdila tudi tožnikova partnerka.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo, da je potrebno odškodninsko odgovornost organizatorja potovanja (zavarovanca toženke) na podlagi prvega odstavka 57g. člena1 Zakona o spremembi zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot-G) v zvezi s drugim odstavkom 892. člena2 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) presojati po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti (239. člen OZ3), pri čemer je potrebno ekskulpacijske razloge iz 240. člena OZ4 v zvezi s 246. členom OZ5 razlagati v duhu Direktive Sveta 90/314/EGS z dne 13. junija 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih (v nadaljevanju Direktiva), izključeno je sklicevanje na ekskulpacijski razlog iz drugega odstavka 892. člena OZ. Kot odločilno je štelo, ali je zavarovanec toženke spričo svojih razmer, znanja in izkušenj škodni dogodek lahko pričakoval, ga preprečil oziroma se mu izognil. Upoštevalo je novo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS6, po kateri se odškodninska odgovornost organizatorja potovanja približuje objektivni odgovornosti, ki breme rizikov nalaga v sfero stranke, ki jih zaradi svojega specifičnega položaja lažje obvladuje. Pravilno je ugotavljalo, ali bi lahko zavarovanec toženke, kot profesionalni izvajalec storitve, glede na strokovno znanje, s katerim razpolaga, in skrbnost, ki se od njega pričakuje, kršitev pogodbe lahko predvidel ali preprečil. 9. Ugotovilo je, da sta k padcu tožnika prispevala tako neprimerna urejenost predmetne hotelske sobe, kot tudi samo ravnanje tožnika. Upoštevalo je, da se pri urejenosti hotelskih sob od hotelirja pričakuje, da poskrbi za varnost svojih gostov vseh generacij in da mora pri starejših gostih še posebej poskrbeti za zmanjšanje tveganja za padce in posledične poškodbe. Kot izhaja iz točke 28 obrazložitve sodbe, po mnenju sodišča prve stopnje sam obstoj stopnice in njena pozicija (približno 1,5 m vstran od postelje) v hotelski sobi predstavlja tveganje za padec, čeprav oddaljenost stopnice od postelje ni bil vzrok za tožnikov padec, ampak je bil vzrok v tem, da si tožnik med hojo po sobi (kljub temu, da je za stopnico vedel) ni prižgal luči. Takšno tožnikovo ravnanje, kljub temu, da je potrebno skrbnost hotelirja presojati strožje (skrbnost dobrega strokovnjaka v skladu z drugim odstavkom 6. člena OZ7), daje podlago za odločitev, da tožnik v večji meri odgovarja za nastanek škode, kot hotelir in zanj posledično zavarovanec toženke. Čeprav se od tožnika, kot gosta, ne pričakuje posebna skrbnost, ampak skrbnost povprečno skrbnega gosta (prvi odstavek 6. člena OZ8), je sodišče prve stopnje glede na dejanske ugotovitve, njegovemu ravnanju, ko je vedel, da je v sobi stopnica in kljub temu ni prižgal luči, dalo večjo težo kot odgovornosti hotelirja, ki stopnice ni posebej označil oziroma poskrbel za njeno vidnost ponoči. Sodišče druge stopnje s takšnim zaključkom soglaša. Stopnica tožniku ni bila popolnoma nepričakovana ovira, saj je zanjo vedel že preden je šel spati in je bil vzrok za padec v tem, da si tožnik ni prižgal luči, ne pa sama pozicija stopnice.

10. Zaključek sodišča prve stopnje, da vsak povprečen gost prižiga luč, ko vstane iz postelje, ne predstavlja "zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja", kot neuspešno skuša prikazati pritožba. Sodišče prve stopnje je tak zaključek sprejelo, upoštevaje izkustveno sprejemljiva dejstva, da bo vsak, ki se znajde v novem okolju, ki ga ne pozna tako, kot domačega, v temi prej prižgal luč, kot ne; da je bolj verjetno, da bo gost v hotelu ponoči prižgal luč, kot pa da bo hodil po sobi v temi. Sploh upoštevaje konkretni primer, ko je tožnik zatrjeval, da "je vstal in šel v spodnjo sobo, ker je želel nekaj vzeti iz kovčka". Pri tem je bistveno, da je bil tožnik že predhodno seznanjen s tem, da je v sobi stopnica, kar je potrdil tudi sam, ko je bil zaslišan. Če nekdo želi ponoči preiti iz enega dela sobe v drugega, pri tem pa ve, da je nekje na poti stopnica, hkrati pa želi še nekaj vzeti iz kovčka, vsekakor tega ne bo počel v temi. Zaradi tega sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik k nastanku škode prispeval v višini 60%9 in mu pritrjuje. Po vsem povedanem pritožba ne more biti uspešna z navedbami, da je "prižiganje luči ponoči prej neobičajno, kot običajno".

11. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s soprispevkom tožnika k nastanku škode pravilna. Pritožbena izvajanja v tej smeri so neutemeljena, zato je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP, upoštevaje da prisojena višina odškodnine oziroma odločitev v preostalem delu pritožbeno ni sporna (uradni pritožbeni preizkus v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pa ni pokazal kršitev, na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti), pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Sodišče druge stopnje je o stroških pritožbenega postopka odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške. Prav tako toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi, ki jo je sprejelo sodišče druge stopnje oziroma bi bila odločitev enaka, četudi odgovor na pritožbo ne bi bil podan.

1 Prvi odstavek 57g. člena ZVPot-G določa: Organizator potovanja odgovarja za škodo, ki jo povzroči potrošniku zaradi delne ali popolne neizpolnitve pogodbe v skladu s splošnimi pravili, ki urejajo obligacijska razmerja, razen če ni s tem zakonom določeno drugače. 2 Drugi odstavek 892. člena OZ določa: Pa tudi če so bile storitve izvršene v skladu s pogodbo in predpisi, ki se nanje nanašajo, odgovarja organizator za škodo, ki je potniku nastala ob njihovi izvršitvi, razen če dokaže, da je pri izbiri oseb, ki so jih opravile, ravnal kot skrben organizator potovanja. 3 239. člen OZ določa: (1) Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. (2) Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. (3) Za škodo zaradi zamude z izpolnitvijo je odgovoren tudi dolžnik, ki mu je upnik dal primeren dodatni rok za izpolnitev. (4) Dolžnik je odgovoren tudi za delno ali popolno nemožnost izpolnitve, čeprav zanjo ni kriv, če je nastopila potem, ko je prišel v zamudo, za katero odgovarja. (5) Vendar je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da bi bila stvar, ki je predmet obveznosti, naključno uničena, tudi če bi bil on svojo obveznost pravočasno izpolnil. 4 240. člen OZ določa: Dolžnik je prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. 5 246. člen OZ določa: Če v določbah tega odseka ni drugače določeno, se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode. 6 Sodba II Ips 228/2013 z dne 30. 7. 2015 in sklep II Ips 61/2015 z dne 2. 6. 2016. 7 Drugi odstavek 6. člena OZ določa: Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). 8 Prvi odstavek 6. člena OZ določa: Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega gospodarja). 9 Tožena stranka zoper tovrstno odločitev sodišča prve stopnje ni vložila pritožbe.