Jedro

Brez upravičenja za naročilo dobave plina za ogrevanje bi bilo siceršnje poslovanje skrbnika pogodbe v imenu tožene stranke brez smisla. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij bi bilo, če bi tožena stranka kljub vtisu, ki ga je dajala navzven, skrbniku pogodbe zaupala le dejanska opravila, ne pa tudi pravnih upravičenj za naročilo plina. Zaradi varstva tožeče stranke kot tretje osebe je zato treba priznati naročilo kot veljavno podlago za sklenitev pogodbe med pravdnima strankama.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo v znesku 728,64 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega plačilnega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z odločbo v izpodbijanem delu obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 104764/2009 z dne 27.7.2009 v prvem odstavku izreka za glavnico v znesku 10.222,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2007 do plačila in v četrtem odstavku izreka za stroške izvršilnega postopka v višini 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.9.2009 do plačila (II. točka izreka). Obenem je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 1.042,08 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov tožene stranke.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo računa št. 22598662 za dobavljen plin v obdobju od 25.10.2006 do 6.3.2007, in to na pogodbeni podlagi kot tudi na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (190. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Na podlagi izvedenih dokazov, zlasti izpovedb prič BD in DK, je zaključilo, da je dobavo plina za toženo stranko še pred sklenitvijo pisne pogodbe o izvedbi plinovodnega priključka in delnem prispevku uporabnika plina za stroške izgradnje priključka z dne 29.12.2006 (priloga B12) ustno naročil na operativnem sestanku oktobra 2006 DK, zaposlen pri toženi stranki kot sodelavec za investicije in skrbnik pogodbe s strani tožene stranke kot uporabnika plina (prim. 10. člen Pogodbe). Poleg tega je bila tožena stranka kot lastnica objekta (in priključka na plinovodno omrežje oziroma odjemnega mesta), kamor je bil dobavljen plin za ogrevanje objekta, z dobavo le-tega okoriščena, tožeča stranka pa prikrajšana, zato ji je dolžna nadomestiti vrednost dosežene koristi, ki ustreza vrednosti dobavljenega plina.

6. Pritožnica vztraja, da bi sodišče moralo zaslišati tudi preostale priče, udeležence, ki so sodelovali pri gradbeno-obrtniških delih in bi vedeli izpovedati o tem, kdo je naročil plin. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo naj bi zagrešilo procesno kršitev, ki je imela za posledico zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbo. Sodišče prve stopnje je upravičeno zavrnilo preostale dokazne predloge kot nepotrebne, ker je bilo dejansko stanje že dovolj razjasnjeno za odločitev. Prvostopno sodišče je pravilno presodilo že na podlagi vseh izvedenih dokazov, kdo je bil naročnik plina, zato nadaljnje izvajanje dokazov ne bi več pripomoglo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja, ampak bi le po nepotrebnem zavleklo in podražilo postopek. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna in prepričljiva ter ustreza metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Pritožbeni povzetki izpovedb prič DK in BD so izvzeti iz konteksta in ne odražajo celovitega vpogleda v njuni izjavi. Iz izpovedbe BD kot odločilna izhaja ugotovitev, da je bil na operativni sestanek povabljen s strani delavcev MNZ, kjer mu je bil predstavljen kot pooblaščeni delavec tožene stranke DK, ki se je z njim tudi dogovarjal o dobavi plina in mu naknadno tudi zagotovil plačilo le-tega; pravici do plačila pa pri toženi stranki niso oporekali vse do vložitve ugovora zoper izdani izvršilni sklep v tej zadevi, niti ga niso napotili na izstavitev računa izvajalcu gradbenih del. Izpovedba DK v glavnem potrjuje izpovedbo BD in čeprav je nekoliko izmikava glede tega, kdo konkretno je dobavo plina naročil za toženo stranko, pa glede na vse okoliščine smiselno priznava, da je naročilo in plačilo dobavljenega plina dolžnost investitorja, torej tožene stranke. To je še posebej pomenljivo glede na dejstvo, da je bil DK „skrbnik pogodbe“, tako po pogodbi o izvedbi plinovodnega priključka in delnem prispevku uporabnika za stroške izgradnje priključka (priloga B12) kot po pogodbi o izvedbi gradbeno obrtniških in instalacijskih del bivšega vojaškega komandnega objekta za potrebe policijske postaje Ilirska Bistrica št. X (priloga B 13, prim. 17. člen Pogodbe). Zato sodišče druge stopnje ne more slediti pritožbenim navedbam, da je plin v kritičnem obdobju tožeča stranka dobavila za potrebe izvajalca gradbenih del, ki naj bi ga bil zato dolžan plačati.

7. Pritožnica navaja, da sodišče prve stopnje ni ocenilo dokaza (dopisa tožeče stranke toženi stranki z dne 24.6.2008 (priloga B14), ki naj bi dokazoval, da je plin naročil izvajalec. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je priča BD sicer DK poimenovala „nadzor investitorja“, s čimer pa je glede na kontekst mišljena pooblaščena oseba s strani investitorja in odjemalca plina (tudi „skrbnik pogodbe“, po lastni izjavi pa vodja projekta in predstavnik investitorja). Po oceni pritožbenega sodišča je treba DK glede na vse okoliščine šteti za pooblaščenca po zaposlitvi (prim. 80. člen OZ), saj je tožeča stranka upravičeno sklepala, da ima upravičenje za naročilo dobave plina za ogrevanje. Brez takšnega upravičenja bi bilo njegovo siceršnje poslovanje v imenu tožene stranke brez smisla. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij (prim. 5. člen OZ) bi bilo, če bi tožena stranka kljub vtisu, ki ga je dajala navzven, skrbniku pogodbe zaupala le dejanska opravila, ne pa tudi pravnih upravičenj za naročilo plina. Zaradi varstva tožeče stranke kot tretje osebe je zato treba priznati naročilo kot veljavno podlago za sklenitev pogodbe med pravdnima strankama.

8. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi zaradi transparentnosti in zakonitosti delovanja, v izogib kršitvam obstoječe zakonodaje glede javnih financ, tožena stranka kot državni organ pri naročanju blaga in storitev lahko veljavno podala le pisno naročilo. Čeprav bi se tožena stranka morala zavedati vseh teh pravil njenega notranjega poslovanja, ni pravne podlage za zaključek, da tožena stranka ne more veljavno ustno skleniti kupne pogodbe za dobavo plina, saj pisna oblika po splošnih pravilih obligacijskega prava načeloma ni pogoj za veljavnost takšne pogodbe.

9. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožena stranka ni vedela za porabo plina, niti tega ni mogla ugotoviti zaradi napak v računu oziroma dopisu (priloga B14), DK pa že od leta 2008 ni več zaposlen pri toženi stranki. Tožena stranka bi morala že ob prejemu računa preveriti vsa pravno pomembna dejstva v zvezi s plačilom, predvsem, ker je bil v času izdaje spornega računa leta 2007 DK še vedno zaposlen pri njej, iz njegove izpovedbe pa je razvidno, da je bila uporabnica plina policijska postaja, izvajalec gradbenih del pa ni imel nobene obveznosti v zvezi s plačilom dobavljenega plina. Navedeno potrjuje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila z dobavo plina lahko na račun tožeče stranke obogatena le tožena stranka.

10. Sodišče prve stopnje je presodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške za odgovor na pritožbo. Le-te je sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku v skladu z Odvetniško tarifo. V primeru plačilne zamude je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.