Jedro

Po mnenju pritožbe z izpovedbami odpuščenih delavcev ni mogoče utemeljevati obstoja pravice do dodatne odpravnine, ker so se v zvezi s tem sklicevali le na ustne pogovore, ne pa na pisno pogodbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da za ustanovitev navedene pravice ni predpisana pisna oblika, zato jo je mogoče ustanoviti tudi v ustni obliki.

Kot je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo, do odpravnine, ki jo je B. izplačala toženki, ni bila upravičena toženka, temveč je glede na dogovor z B. šlo za pravico toženkinih delavcev, ki so delali v B. Iz ugotovljenih okoliščin tako izhaja, da je bila z dogovorom med B. in toženko ustanovljena pravica (dodatna odpravnina) v korist tožnika, katero ta utemeljeno vtožuje v tem sporu (prvi odstavek 126. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče je v zadevi enkrat že odločalo. S sklepom Pdp 516/2022 z dne 19. 1. 2023 je prvostopenjsko zavrnilno sodbo (I Pd 798/2020 z dne 15. 2. 2022) razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, naj dopolni dokazni postopek in izvede manjkajoče dokaze.

2. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožniku plača 4.067,55 EUR z obrestmi od 7. 6. 2020 do plačila in 1.479,80 EUR stroškov postopka. Odločilo je, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse.

3. Toženka se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov in priglaša stroške pritožbe. Navaja, da bi sodišče moralo odločitev konkretneje argumentirati. Dokazila, na katera se je oprlo, ne dosegajo pravnega standarda prepričanja in ne dokazujejo dogovora o dodatni odpravnini. Odpuščeni delavci so izpovedali, da pisne pogodbe o tem ni bilo, pogovarjali so se le ustno. Na podlagi izpovedi A. A. sodišče ni moglo zaključiti, da je obstajal dogovor o dodatnih odpravninah. Na eni strani je trdil, da takšen dogovor s toženko ni bil sklenjen, na drugi strani pa, da je bil del izplačane odškodnine namenjen dodatnim odpravninam. Zaključka o sklenjenem dogovoru med B. in toženko sodišče ne bi smelo opreti niti na izpoved C. C., ker o tem ni bila pooblaščena odločati. Tožnik ni zatrjeval, da je šlo za obljubo dejanja tretjega s strani A. A. 4. Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno ter tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

7. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženki. Ta je tožnika in še tri delavce napotila na delo v B. d. o. o. (v nadaljevanju: B.). Po prenehanju poslovnega sodelovanja z B. je toženka trem delavcem (tožnik, D. D., E. E.) odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in jim izplačala odpravnino iz 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Tožbeni zahtevek se nanaša na plačilo t. i. dodatne odpravnine, ki jo je B. ob prekinitvi poslovnega sodelovanja namenila toženkinim delavcem, ki so delali v B. 8. Pritožba navaja, da bi sodišče moralo odločitev konkretneje obrazložiti in da dokazila, na katera se je oprlo, ne dosegajo pravnega standarda prepričanja. S tem uveljavlja bistveno kršitev postopka iz 8. člena ZPP, ki pa ni podana. Prvostopenjsko sodišče je posamezne dokaze ocenilo pravilno. Odločilna dejstva je ustrezno obrazložilo in upoštevaje uspeh celotnega dokaznega postopka tvorijo prepričljivo dokazno oceno.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva: med toženko in B. je obstajal dogovor o t. i. dodatni odpravnini (tri bruto plače), ki jo je bila toženka zaradi prenehanja sodelovanja z B. poleg zakonsko določene odpravnine dolžna izplačati zaposlenim, ki jih je napotila na delo v B.; zaradi prenehanja poslovnega sodelovanja je B. plačala toženki odškodnino; en del te odškodnine ji je izplačala zaradi navedenih dodatnih odpravnin, ki so bile izračunane upoštevajoč posamezne delavce in njihove plače; te odpravnine bi toženka morala izplačati tožniku in ostalim delavcem, ki jih je napotila na delo v B. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi dejanskimi razlogi, na katere so oprte navedene ugotovitve, in jih po nepotrebnem ne ponavlja.

10. Po mnenju pritožbe z izpovedbami odpuščenih delavcev ni mogoče utemeljevati obstoja pravice do dodatne odpravnine, ker so se v zvezi s tem sklicevali le na ustne pogovore, ne pa na pisno pogodbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da za ustanovitev navedene pravice ni predpisana pisna oblika, zato jo je mogoče ustanoviti tudi v ustni obliki.

11. Pritožba navaja, da na podlagi izpovedi A. A. ni bilo mogoče zaključiti, da je obstajal dogovor o dodatnih odpravninah, saj je na eni strani trdil, da takšen dogovor s toženko ni bil sklenjen, na drugi strani pa, da je bil del izplačane odškodnine namenjen dodatnim odpravninam. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izpovedi A. A. ne izhaja nobena okoliščina, ki bi nasprotovala zaključku sodišča o obstoju dogovora o dodatnih odpravninah. Kot je izpovedal, je bilo že pred tem, ko je on postal direktor B., med toženko in tedanjo lastnico B. dogovorjeno, da se toženkine delavce obravnava enako kot delavce B. glede odpravnine, ki obsega tri bruto plače (za vsakega). Ta dogovor je bil realiziran v času, ko je bil A. A. direktor B. in je prišlo do prenehanja poslovnega sodelovanja med toženko in B. Kot je pojasnil, so bile v pogodbi o prekinitvi poslovnega sodelovanja specificirane tudi odpravnine, ki so bile namenjene toženkinim delavcem, B. pa je toženki izplačala zahtevano odškodnino (toženka je v odškodninskem zahtevku navedla, da hoče iz tega naslova znesek treh bruto plač). Vsebina izpovedi A. A. tako dokazuje, da je bil seznanjen s ključnimi okoliščinami glede dogovora o dodatnih odpravninah, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da ni poznal podrobnosti. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da dokazni zaključek o obstoju dogovora o dodatni odpravnini utemeljujejo tudi drugi izvedeni dokazi (zlasti izpovedi ostalih prič in tožnika, sms korespondenca ...).

12. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da sodišče prve stopnje zaključka o sklenjenem dogovoru med B. in toženko ne bi smelo opreti na izpoved C. C., ker o tem ni bila pooblaščena odločati. Okoliščina, da ta priča (zaposlena v B. kot office manager) ni bila pristojna za sklepanje dogovora, po presoji pritožbenega sodišča ni ovira za to, da ne bi bilo dopustno upoštevati njene izpovedbe o dejstvih, ki so ji bila poznana: da B. vedno enako obravnava tako svoje zaposlene kot tiste, ki so napoteni k njej na delo; da je s strani vodstva B. slišala, da bo tožniku in ostalim izplačana odpravnina; slišala je, da je to odpravnino F. F. prejel ... Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ovrednotilo, da te izpovedbe potrjujejo zaključek o obstoju dogovora o dodatni odpravnini. Pravilno je ocenilo, da tudi sms korespondenca, v kateri je C. C. pri delavcih toženke poizvedovala, ali so dobili odpravnino oziroma poskušala tudi sama poizvedovati, kdaj bo ta izplačana, potrjuje, da je priča vedela za te odpravnine.

13. Pravilna je presoja, da znesek, ki ga je F. F. prejel od toženke, potrjuje dogovor o dodatni odpravnini. To velja še zlasti ob dejstvu, da zakonske obveznosti izplačila odpravnine do njega toženka ni imela, saj mu ob prekinitvi sodelovanja z B. (edinemu) ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

14. Kot je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo, do odpravnine, ki jo je B. izplačala toženki, ni bila upravičena toženka, temveč je glede na dogovor z B. šlo za pravico toženkinih delavcev, ki so delali v B. Iz ugotovljenih okoliščin tako izhaja, da je bila z dogovorom med B. in toženko ustanovljena pravica (dodatna odpravnina) v korist tožnika, katero ta utemeljeno vtožuje v tem sporu (prvi odstavek 126. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

15. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik v zvezi z vtoževano terjatvijo ni zatrjeval obljube dejanja tretjega, ki bi mu jo dal direktor B. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v sporu niso bila ugotovljena dejstva, ki bi utemeljevala presojo z vidika 130. člena OZ, ki ureja ta pravni institut. Tudi odločilni pravni razlogi izpodbijane sodbe ne temeljijo na tej določbi, zato je nasprotno pritožbeno sklicevanje zmotno.

16. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Toženka v pritožbenem postopku ni uspela, zato krije sama svoje stroške tega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Upoštevajoč Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) mu pripada 375 točk za odgovor na pritožbo, materialni stroški v višini 7,5 točk, skupaj 382,5 točk, kar glede na vrednost točke (0,60 EUR) znaša 229,50 EUR. Pripada mu tudi 22 % DDV v znesku 50,49 EUR. Znesek vseh priznanih stroškov znaša 280,00 EUR. V primeru zamude s plačilom mu toženka dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka paricijskega roka, dalje do plačila.