Jedro

Priznanje azila temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil matično državo, njegova subjektivna ogroženost pa se lahko ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju v povezavi z objektivnimi okoliščinami v matični državi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 45/2006 - odl. US RS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 17.7.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. alinee 1. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB2, Uradni list RS, št. 51/2006 in 37/2006 - sklep US RS) zavrnila prošnji tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji in na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da morata zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka odločila o prošnji tožnikov za pridobitev azila v Republiki Sloveniji trikrat in v vseh treh primerih je bil sprožen upravni spor. V ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi Upravnega sodišča RS, št. U 696/2006-6 z dne 29.3.2006, je tožena stranka v odločbi, ki je predmet tega upravnega spora, sledila napotkom sodišča in ponovno presojala razloge za priznanje azila, kot jih je navedla prva tožnica v prošnji za azil in na zaslišanjih z dne 21.2.2006 in 17.7.2006. Sodišče prve stopnje se strinja s toženo stranko, ki je ugotovila, da razlogi in okoliščine, ki jih je prva tožnica navedla v prošnji za azil in na zaslišanju kot razloge za zapustitev izvorne države, ne pomenijo preganjanja v smislu ZAzil, kakršno se je kot pravni standard uveljavilo v upravno sodni praksi. Glede na sedanjo situacijo v BiH se sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da so Romi v BiH, kot tudi drugod po svetu diskriminirani, vendar pa iz opisa dogodkov, ki jih je tožnica navedla, ni mogoče sklepati, da dejanja dosegajo takšno stopnjo diskriminacije, ki bi jo bilo lahko opredeliti kot preganjanje v smislu Ženevske konvencije, pri tem se je tožena stranka oprla tudi na Priročnik UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca.

Na podlagi navedb prve tožnice pa je tožena stranka pravilno sklepala, da tožnica zaradi svojega romskega porekla ni bila fizično napadena, pač pa je šlo v konkretnem primeru, ki ga tožnica navaja, za premoženjski delikt, pri katerem je posredovala tudi policija, ki je prišla na kraj dogodka. Po presoji sodišča je utemeljeno tudi sklepanje tožene stranke, da tožnica ni bila diskriminirana, ko je iskala zdravniško pomoč zase in svojo hčerko, saj ji je bila ta zagotovljena v izvorni državi. Pritrjuje toženi stranki, da je politična situacija v BiH v sedanjih razmerah takšna, da država zagotavlja svojim državljanom, tudi romske narodnosti, dovolj zaščite in ustrezne varnostne razmere, zaradi česar po mnenju sodišča tožnikom ne grozi nobena od oblik resne škode, ki bi jo lahko utrpela v smislu 3. odstavka 1. člena ZAzil ob povratku v izvorno državo. Navaja še razloge, zakaj je v tem primeru odločalo na seji in ni opravilo glavne obravnave.

Tožeči stranki s pritožbo izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje zaradi vseh razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Po njunem mnenju izpodbijana sodba ni pravilna. Ponovita tožbene navedbe: da so prvo tožnico v četrtem mesecu nosečnosti napadli neznanci, jo pretepli in na koncu oropali; prva tožnica meni, da ni šlo za rop ampak so njo in njenega še ne rojenega otroka napadli zato, ker je Romkinja; hčerka je nato dobila poškodbo možganov in epilepsijo in je zaradi tega pri starosti dveh mesecev umrla; povsod so jo zmerjali, nanjo in sina pljuvali in otroka tudi pogosto tepli in zaničevali; zaradi stalnega nadlegovanja in strahu za svoje življenje, je bila prisiljena zapustiti izvorno državo; izvorne države ni zapustila zaradi ekonomskih razlogov, saj so doma dobro živeli. Vsa ta dejstva po njenem mnenju nakazujejo na neurejenost politične situacije v BiH in na nezaščito Romov v BiH. Sodišče prve stopnje je kršilo načelo zaslišanja, ker ju ni zaslišalo in je treba že zaradi tega razloga izpodbijano sodbo razveljaviti. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Pravilno je stališče tožene stranke, kateremu sledi v izpodbijani sodbi tudi sodišče prve stopnje, da razlogov, ki jih navajata tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji (pritožbeno sodišče jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno), ni mogoče šteti med razloge v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil, na podlagi katerih bi jim bilo mogoče priznati pravico do azila v Republiki Sloveniji. Republika Slovenija po navedeni določbi priznava pravico do azila le tistim tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Ženevska konvencija, Uradni list RS-MP,št. 9/92), to je pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.

Priznanje azila na navedeni pravni podlagi temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil matično državo, njegova subjektivna ogroženost pa se lahko ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju v povezavi z objektivnimi okoliščinami v matični državi. Prva tožnica v postopku za priznanje azila v Republiki Sloveniji tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazala preganjanja v izvorni državi v smislu pravnega standarda, ki se je uveljavil v upravnosodni praksi oziroma v smislu Direktive Sveta EU, št. 2004/83/EC z dne 20.4.2004 (Direktiva), saj ob splošnem zatrjevanju, da so jo neznanci preganjali (zaničevali, ji govorili, da je Romkinja, jo zmerjali, nanjo in na otroka pljuvali, sina pa večkrat tepli tako otroci kot odrasli) in ob tem, da si zoper takšno zatrjevano preganjanje ni poiskala zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi, ne more z uspehom uveljavljati mednarodne zaščite. Ta nastopi šele, če zoper preganjanje s starani nedržavnih subjektov državni subjekti v izvorni državi preganjanim ne nudijo ustrezne zaščite. V upravnopravni praksi se je namreč za pojem preganjanja uveljavil pravni standard, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic, zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer obstaja nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene, pa ga ne preprečijo. Subjekti preganjanja ali povzročanja resne škode so lahko država, stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja države, nedržavni subjekti, če je mogoče to dokazati, da država in oblasti, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem in resno škodo. Prva tožnica pri podaji prošnje za azil in na zaslišanju ni zatrjevala, da je o zatrjevanem preganjanju obvestila policijo oziroma da je poiskala zaščito pristojnih oblasti v izvorni državi, posamična verbalna nadlegovanja pa tudi ne morejo pomeniti preganjanja v smislu navedenega uveljavljenega pravnega standarda. Glede zatrjevanega konkretnega primera (da so prvo tožnico fizično napadli neznani moški, jo oropali in jo potisnili na tla), pa je po tožničinih lastnih navedbah policija prišla na kraj dogodka in zadevo evidentirala. Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, ki je sledilo presoji tožene stranke, da se je navedeni napad na tožnico zgodil zaradi ropa torbice in ne zaradi njene romske pripadnosti in da so neutemeljene tožničine navedbe, da ji policija ni hotela pomagati.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev tožene stranke in prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru temelji na celoviti presoji navedb prvo tožnice ter okoliščin in dejstev, ki jih je navedla tožnica ob podaji prošnje in na zaslišanju v upravnem postopku, v povezavi z objektivno situacijo v BiH, tožnica pa je bila tudi seznanjena s poročili mednarodnih organizacij (podrobno so navedene v odločbi tožene stranke) o situaciji v BiH in še posebej v občini T., iz katere tožnika prihajata, v objektivnost katerih pa tudi pritožbeno sodišče ne dvomi. Zato pritožbeno sodišče meni, da je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno, iz njega napravljen pravilen sklep in na to stanje pravilno uporabljeno materialno pravo. Kršena tudi niso bila pravila postopka, saj je bila tožnikom, dana možnost aktivne udeležbe v postopku.

Po presoji pritožbenega sodišča okoliščina, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi odločilo na seji kljub zahtevani glavni obravnavi, tudi ob upoštevanju ustavne zahteve za enako varstvo pravic, ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Po določbah 4. odstavka 72. člena ZUS je bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu zaradi neopravljene glavne obravnave podana le takrat, kadar je to vplivalo ali bi moglo vplivati na odločitev. To pa v tem primeru ni bilo. Kot izhaja iz sodnega spisa, tožnica v tožbi, in sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel nobenih okoliščin ali dejstev oziroma ni predlagal nobenih drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče na glavni obravnavi izvedlo in bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, niti ni navedel v čem bi se njeno zaslišanje na obravnavi razlikovalo od njene izjave v prošnji za azil oziroma na zaslišanju v upravnem postopku, zato je prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča tudi utemeljeno odločilo na seji senata (2. odstavek 50. člena ZUS), kar pa ni vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku, zato pritožbenega razloga, ki se nanaša na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v obravnavanem primeru ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.