Jedro

Ker tožnica pa v postopku pred sodiščem prve (in druge) stopnje zakonskih zamudnih obresti nikoli ni opredelila kot glavnico (jih kapitalizirala) je za odločitev o vrednosti spornega predmeta upoštevati samo vrednost glavnega zahtevka.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na denarni zahtevek tožnice D. E. D. in stroške postopka zavrže, v ostalem pa zavrne. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, ugodilo tožbenemu zahtevku D. E. D. na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 5.6.1992 in z dne 2. in 3.7.1992, o razporeditvi tožnice za nedoločen čas v novo ustanovljeno podjetje V. T. d.o.o. M.. V posledici te odločitve je naložilo toženi stranki, da tožnici D. E. D. za čas od 1.1.1993 do 24.6.1993 izplača pripadajočo plačo v skupni višini 267.538,00 SIT neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih zneskov, za čas od 25.6.1993 do 21.11.1993 ji izplačati razliko med zneskom pripadajoče plače v skupni višini 231.011,70 SIT neto in prejetim izplačilom denarnega nadomestila Republiškega zavoda za zaposlovanje v spornem času z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečnih prikrajšanj do plačila in iz naslova regresa za letni dopust za leto 1993 izplačati 59.951,00 SIT neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1993 dalje do dneva plačila. Toženo stranko je zavezalo tudi k plačilu stroškov postopka tožnici D. E. D. v znesku 104.422,00 SIT. Tožbene zahtevke ostalih tožnikov je zavrnilo kot neutemeljene.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka v njenem ugoditvenem delu vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega in procesnega prava, s predlogom, da revizijsko sodišče izpodbijani del sodbe ustrezno spremeni. V obrazložitvi navaja, da je sodišče druge stopnje za presojo zadeve zmotno uporabilo določila 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97), ki so pričele veljati po nastanku spornega razmerja. Če bi sodišče pravilno uporabilo 15. in 19. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ki je bil osnova za tožničino razporeditev, bi moralo tožničin tožbeni zahtevek na razveljavitev izpodbijanih sklepov tožene stranke zavrniti. Sodišče pri izračunu denarne terjatve tožnice ni upoštevalo nadomestil, ki jih je prejemala od Zavoda za zaposlovanje, kar pomeni zmotno uporabo določb obligacijskih predpisov o neupravičeni obogatitvi in s tem nepravilno uporabo materialnega prava. Dosojeni znesek, ki ga mora tožena stranka plačati tožnici, znaša z obrestmi vred preko 5,000.000,00 tolarjev in predstavlja tudi vrednost spornega predmeta.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga, da se revizija zavrže, oziroma podredno zavrne kot neutemeljena.

Revizija v delu, ki se nanaša na ugoditveni del denarne terjatve tožnice, ni dovoljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da je revizija izredno pravno srestvo, ki se vloži zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi so pooblastila sodišča in strank omejena in v zakonu natančno določena. Smiselna uporaba drugih določb ZPP je dovoljena le v obsegu, ki ga ZPP za posamezno izredno pravno sredstvo posebej predvideva.

Po določbi 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 14/94 in 20/98 - ZDSS) je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija, če ta zakon ne določa drugače. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena v primerih, ko jo dopušča zakon o pravdnem postopku (2. odstavek). Po 2. odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT. ZPP se uporablja za vse zadeve, v katerih je bila prvostopenjska odločba izdana po uveljavitvi tega zakona. Zakon je začel veljati 14.7.1999, sodba prve stopnje v tej zadevi pa je bila izdana 6.12.2000. V obravnavanem primeru gre za premoženjskopravni spor, v katerem se tožbeni zahtevek tožeče stranke D. E. D. nanaša na denarno terjatev iz naslova izplačane plače v znesku 267.538,00 SIT neto, razliko med zneskom pripadajoče plače v višini 231.011,70 in prejetim izplačilom denarnega nadomestila Republiškega zavoda za zaposlovanje v spornem času (višina ni določena) in na izplačilo regresa za letni dopust za leto 1993 v višini 59.951,00 SIT neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1993 dalje do plačila. To pomeni, da denarna terjatev tožnice ne presega z zakonom določenega zneska, zato za vsebinsko obravnavo vložene revizije ni izpolnjena v 2. odstavku 367. člena ZPP predpisana procesna predpostavka.

Tožena stranka je v reviziji sicer kot vrednost spornega predmeta določila znesek 5,383.593,50 SIT, kar naj bi predstavljalo izračun zakonitih zamudnih obresti od prisojene denarne terjatve. Po izrecnem določilu 1. odstavka 39. člena ZPP se za odločitev o pravici do revizije vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se po 2. odstavku omenjenega določila ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Tožnica pa v postopku pred sodiščem prve (in druge) stopnje zakonskih zamudnih obresti nikoli ni opredelila kot glavnico (jih kapitalizirala). Zato je za odločitev o vrednosti spornega predmeta v obravnavani zadevi upoštevati samo vrednost glavnega zahtevka, ki ga je tožnica uveljavljala do konca postopka.

Revizijsko sodišče je na podlagi 377. člena ZPP zato revizijo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo.

Revizija v delu, ki se nanaša na presojo zakonitosti razporeditvene odločbe, ni utemeljena.

Tožena stranka uveljavlja kot procesno kršitev pomanjkanje razlogov v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih. Ker je takšno zatrjevanje revizije neopredeljeno in nekonkretizirano, ga revizijsko sodišče ni upoštevalo.

Zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni revizijski razlog (3. odstavek 370. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče vezano na tisto dejansko stanje, ki je bilo podlaga odločitvi sodišča druge stopnje. Zato ni mogoče upoštevati revizijskih navedb o prenehanju delovnega razmerja tožnici po lastni volji in njene zaposlitve v solastnem podjetju itd..

Pritožbeno sodišče se je res po nepotrebnem sklicevalo na določbe 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97), saj predstavlja osnovo za pravilno uporabo materialnega prava 15. in 19. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR). Na tej zakonski podlagi je tožena stranka z družbo V. T. d.o.o. sklenila sporazum o prevzemu delavcev. Po 1. členu tega sporazuma je bilo dogovorjeno, da zaradi organizacijskih sprememb tožene stranke, presežkov delavcev in potreb delovnega procesa v družbi V. T. preide iz podjetja T. v družbo V. T. d.o.o. skupaj 15 delavcev v novoustanovljeno družbo V. T. d.o.o..

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je tožena stranka ukinila svojo dejavnost vzdrževanja in jo prenesla v novo družbo, skupaj z vsemi delavci iz oddelka vzdrževanje, razen tožnice, ki je opravljala delo samostojnega referenta oskrbe v oddelku oskrba.

Ukinitev dejavnosti vzdrževanja je torej pomenila razlog za prevzem 15 delavcev kot ga opredeljuje 1. člen omenjenega sporazuma. Razloga za razporeditev tožnice pa tožena stranka ni dokazala, saj zanjo ni izpeljala postopka določanja trajno presežnih delavcev, da bi se tožnico lahko štelo kot presežno delavko, niti ni izkazala organizacijskih sprememb ali potreb delovnega procesa v družbi V. T.. Ker za razporeditev tožnice ni obstajala zakonska podlaga, je bila odločitev obeh sodišč materialnopravno pravilna. Za presojo zakonitosti razporeditvenega sklepa tožene stranke je odločilnega pomena, da je obstajal v zakonu in pogodbi o prevzemu predpisan razlog za dopustnost razporeditve.

Sodišči prve in druge stopnje sta tako o sporu pravilno odločili, zato revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Revizijsko sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno. Hkrati je sklenilo, da tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka, saj odgovor vsebuje zgolj povzetek njenih dosedanjih navedb.