Jedro

Pogodbena kazen olajšuje položaj pogodbi zvesti stranki, saj ji ni treba dokazati vseh elementov odškodninske odgovornosti nasprotne stranke, vendar zahtevkov za plačilo odškodnine in za plačilo pogodbene kazni v obsegu, v katerem se prekrivata, ni mogoče kumulirati, lahko pa višina pogodbene kazni presega višino ugotovljene škode.

Zaradi olajšanja dokaznega bremena pogodbi zvesti stranki ni treba dokazati višine škode, je pa to lahko pomembno merilo za ugotavljanje (ne)sorazmernosti višine pogodbene kazni.

Narava poslovanja z vrednostnimi papirji je zaradi stalnega nihanja cen v določeni meri tvegana, vendar ne toliko, da bi višina pogodbene kazni presegala 100% dejanske škode, ki jo je utrpela pogodbi zvesta stranka.

Izrek

1.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni: v 1. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek, ki presega znesek

44.440,00 SIT, zavrne, glede teka obresti pa tako, da te tečejo od

12.03.1997 dalje do plačila; v 2. točki izreka tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

2.V preostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (tj. v 1. točki izreka glede zneska 44.440,00 SIT) potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 13.02.2004, opr.

št. V P 72/97-21, ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne 100.880,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.09.1996 dalje do plačila ter pravdne stroške v višini 48.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper izdano sodbo je toženec vložil pritožbo, v kateri navaja, da tožeča stranka ni z ničemer dokazala, da je že 12.09.1996 oddala nalog za preknjižbo. Navaja, da je pogodbo s tožečo stranko podpisal v dobri veri, da je lastnik delnic, kar dokazuje k pogodbi pripeto dokazilo o lastništvu, ki ga je izdal izdajatelj, in ga tožeča stranka mora imeti. Opozorila tožeče stranke o protipravnosti svojega ravnanja ni nikoli prejel, tožeča stranka pa nasprotnega ni dokazala.

Nadalje navaja, da je oporekal višini pogodbene kazni, trditev pa je utemeljil s tem, da cena delnic lahko pade za največ 100 odstotkov, nikakor pa ne za 300, kolikor znaša pogodbena kazen. Tudi trgovanje z delnicami ne more predstavljati posla, ki bi upravičevalo tako visoko pogodbeno kazen. Sodišče prve stopnje se do teh njegovih navedb sploh ni opredelilo. Glede zastaranja pa navaja, da zastaralni roki ne veljajo za upnika, temveč za sodišče. Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, sodba, izdana v takem postopku, pa se v skladu z Zakonom o pravdnem postopku (Ur.

list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena), razen, če je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (2. odstavek 458. člena).

Za odločitev v tej so pomembna naslednja, pred sodiščem prve stopnje ugotovljena pravno-relevantna dejstva: - tožeča stranka in toženec sta 12.09.1996 sklenila pogodbo o prodaji delnic - pravic, s katero je toženec prodal tožeči stranki vse pravice, ki izhajajo iz imetništva 26 delnic oznake G družbe s tremi srci d.d. po ceni 970,00 SIT za delnico, skupaj torej 25.220,00 SIT; - od tega zneska so bili odbiti stroški v pavšalno določenem znesku 3.000,00 SIT; - toženec je iz naslova prodaje navedenih delnic prejel 22.220,00 SIT;

- tožeča stranka z nalogom za preknjižbo delnic, ki ga je podpisal toženec, ni uspela, ker so bile iste delnice s strani toženca že prodane oziroma so bile že preknjižene na drugega kupca, tako da v trenutku, ko je tožeča stranka zahtevala preknjižbo, te delnice niso bile več zavedene na ime toženca; izdajatelj delnic je tožeči stranki sporočil, da je toženec s pogodbo o cesiji terjatev na izročitev delnic z dne 04.09.1996 s temi delnicami razpolagal ter 16.10.1996 dal nalog za preknjižbo teh delnic na družbo Intara d.o.o.; tožeča stranka je toženca opozorila na protipravnost in kaznivost njegovega ravnanja z dopisom z dne 12.12.1996 ter ga pozvala, da prejeti znesek kupnine, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in pogodbeno kaznijo, nakaže na njen račun, vendar se toženec ni odzval. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje uporabilo materialne določbe 125. in 132. ter 270. in 274. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v nadaljevanju ZOR) in v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer (delno) nepravilno uporabilo materialno pravo, vendar je ugotovilo vsa pravno-relevantna dejstva, kar je v skladu s 4. točko

358. člena ZPP narekovalo spremembo prvostopenjske sodbe, razlogi pa bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

V skladu z določbo 2. odstavka 232. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. list RS, št. 30/93, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZGD) velja pri imenskih delnicah za delničarja v razmerjih do družbe tisti, ki je kot delničar vpisan v delniško družbo. Ker je bil v obravnavi zadevi nalog za preknjižbo delnic na družbo I d.o.o. izvršen (šele) 16.10.1996, je toženec kot imetnik imenskih delnic 12.09.1996 s tožečo stranko (še) lahko veljavno sklenil pogodbo o prodaji teh delnic. Če bi namreč toženec prodal delnice po trenutku, ko bi bile te že preknjižene na I d.o.o., tedaj pogodba o predaji delnic sploh ne bi bila veljavno sklenjena.

Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je v Pogodbi o prodaji delnic - pravic (priloga A2, v nadaljevanju pogodba) pravočasna izpolnitev obveznosti njena bistvena sestavina (t.i. fiksni posel), zato je taka pogodba, v primeru, da je dolžnik (tj. toženec) ne izpolni pravočasno, razdrta po samem zakonu (1. odstavek 125. člena ZOR).

Sodišče prve stopnje je tem navedbam tožeče stranke sledilo in presodilo, da je sklenjena pogodba razdrta, zato je tožeča stranka upravičena do vrnitve tistega, kar je dala (2. odstavek 132. člena ZOR). Ta odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno zmotna. Iz pogodbe namreč ne izhaja, da bi pogodbeni stranki tožencu (tj. prodajalcu) določili kakršenkoli rok za izpolnitev njegove obveznosti, zato ni podlage za uporabo 125. člena ZOR. Čim pa je tako, sklenjena pogodba ni razdrta po samem zakonu (tožeča stranka pa ni niti zatrjevala, da bi pogodbo razdrla v skladu s 126. členom ZOR), zato tudi ni mogoče uporabiti določbe 132. člena ZOR, ki govori o učinkih razdrte pogodbe. Tožbeni zahtevek glede zneska 25.220,00 SIT, ki ga je tožeča stranka zahtevala zaradi razdrtja pogodbe je zato neutemeljen, zato ga je bilo treba zavrniti.

Na tem mestu pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz pogodbe izhaja, da sta se stranki sicer dogovorili, da so delnice vredne skupaj

25.220,00 SIT (prvi odstavek II. točke pogodbe), da pa je pavšalne stroške v višini 3.000,00 SIT dolžan plačati prodajalec, tj. toženec (drugi odstavek II. točke pogodbe). Na podlagi tretjega odstavka II.

točke pogodbe je tako kupec (tj. tožeča stranka) plačal, kar izhaja tudi iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, (le) 22.220,00 SIT.

Tožbeni zahtevek glede zneska, ki presega navedeni znesek kupnine, bi bil torej ne glede na zgornje navedbe neutemeljen.

V pogodbi se je toženec zavezal (III. točka), da z delnicami oziroma pravicami, ki izhajajo iz imetništva teh delnic, ni pred sklenitvijo te pogodbe na kakršenkoli način razpolagal, tako da ne obstajajo pravice tretjih, ki bi izključevale, omejevale ali obremenjevale pravice, ki so predmet te pogodbe, niti ne bo po sklenitvi te pogodbe v ničemer oviral ali omejeval uresničevanja pravic, ki jih je pridobil kupec. V primeru, če se po sklenitvi pogodbe ugotovi, da je prodajalec ravnal v nasprotju z navedenimi obveznostmi, se je toženec zavezal plačati pogodbeno kazen v višini trikratnega zneska kupnine iz II. točke pogodbe (IV. točka pogodbe).

Pogodbena kazen je civilna sankcija za kršitev obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezala opraviti pogodbena stranka, za katero se dogovorita stranki pogodbe, ki je pravni temelj te izpolnitve obveznosti. Pogodbena kazen ima dvojni pomen; je instrument utrditve obveznosti, ker pogodbeno stranko sili k izpolnitvi obveznosti, upniku pa tudi olajšuje položaj v primeru kršitve pogodbene obveznosti dolžnika, saj mu ni treba dokazati vseh elementov odškodninske odgovornosti dolžnika. Da bi upnik pridobil pravico do pogodbene kazni, mora dokazati, da gre za kršitev obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega stanja in da vzrok izvira iz sfere dolžnika, ki bi moral izpolniti obveznost. V obravnavani zadevi sta se pogodbeni (sedaj pravdni) stranki dogovorili za pogodbeno kazen v primeru, če dolžnik svoje obveznosti ne bi izpolnil, tj. za t.i. pogodbeno kazen za primer neizpolnitve.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta izpolnjeni obe predpostavki za pridobitev pravice do pogodbene kazni. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da (ne)pravočasno reagiranje tožeče stranke ne izključuje protipravnosti ravnanja toženca. Toženec sicer tudi v pritožbi (ponovno) navaja, da je bila preknjižba delnic na dan sklenitve pogodbe in vse do 16.10.1996 možna, kar pa ga po oceni pritožbenega sodišča toženca ne more razbremeniti odgovornosti za nastalo stanje. Z izdajo naloga za preknjižbo, s katerim se je družba Intara d.o.o. dne 16.10.1996 vpisala kot delničar, je toženec namreč prekršil obveznosti iz III. točke pogodbe in preknjižba delnic na tožečo stranko ni bila (več) možna, zato je tožeča stranka upravičena do pogodbene kazni.

Pogodbena kazen se od poslovne odškodninske odgovornosti razlikuje po tem, da škoda ni predpostavka za nastanek (in uveljavitev) pravice do pogodbene kazni, vendar pa imata obe navedeni civilni sankciji skupno funkcijo: tudi namen pogodbene kazni je namreč pogodbi zvesti stranki omogočiti, da doseže povrnitev škode, ki ji je zaradi ravnanja nasprotne stranke nastala, le da ji je, kot že rečeno, dokazni položaj olajšan. Zahtevka za plačilo pogodbene kazni zato ni mogoče kumulirati z zahtevkom za plačilo odškodnine v obsegu, v katerem se prekrivata, če pa je obseg škode večji, tedaj lahko stranka zahteva razliko med zneskom pogodbene kazni in višino dejanske škode (275. člen ZOR).

V obravnavani zadevi tožeča stranka ni trdila, da bi obseg škode presegal znesek dogovorjene pogodbene kazni (trikratno vrednost kupnine iz II. točke pogodbe), prav tako pa ni postavila ustreznih trditev (teh glede na že večkrat omenjeno olajšano dokazno breme niti ni bila dolžna postaviti) o dejanski višini škode, čeprav iz njenih trditev smiselno izhaja, da je oškodovana za znesek plačane kupnine.

Višina škode je namreč pomembno merilo za presojo (ne)sorazmernosti višine pogodbene kazni (glej Komentar OZ, Plavšak, N., in drugi, 2. knjiga, str. 238).

Toženec je med postopkom postavil trditev, da je dogovorjena pogodbena kazen previsoka in nesorazmerna, saj kljub nihanju cene delnic, le-ta ne more zanihati za več kot za 100 odstotkov, zato bi bila primerna pogodbena kazen v višini 100% dogovorjene kupnine. S to trditvijo je uveljavljal pravico iz 274. člena ZOR in zahteval od sodišča, naj pogodbeno kazen zmanjša. Sodišče prve stopnje je njegovo trditev (po oceni prvostopenjskega sodišča nepravilno) ocenilo kot pavšalno, kljub temu pa dodalo, da je pri odmeri pogodbene kazni treba upoštevati naravo poslovanja z vrednostnimi papirji, saj gre za posle, ki so zaradi stalnega nihanja cen v določeni meri za kupca tvegani. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje takemu razlogovanju, vendar ocenjuje, da je znesek, ki presega 100% zvečanje pogodbene kazni od dejanske nastale škode (ta je glede na navedbe tožeče stranke in pogodbena določila 22.220,00 SIT), nesorazmeren in ni v skladu s sodno prakso. Ker gre za uporabo materialnega prava, je pritožbeno sodišče razsodilo, da je tožbeni zahtevek, ki presega znesek 44.440,00 SIT (tj. o vtoževanih 75.660,00 SIT iz naslova pogodbene kazni), neutemeljen.

Toženčeva navedba iz pritožbe, da opozorila o protipravnosti svojega ravnanja s strani tožeče stranke ni nikoli prejel, je utemeljena v zvezi s tekom zamudnih obresti. V skladu z določbo 2. odstavka 324. člena ZOR pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj svojo obveznost izpolni. Ker v predmetni zadevi tožeča stranka ni dokazala (dokazno breme o pogoju iz 2. odstavka 324. člena je na njej), je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremeniti tako, da obresti tečejo od dne vložitve tožbe dalje, ko je toženec nedvomno prišel v zamudo.

Toženčeva navedba iz pritožbe glede zastaranja terjatve pa je neutemeljena, saj je, kot je pravilno zapisalo že prvostopenjsko sodišče, zastaralni rok v skladu s 371. členom ZOR 5 let, ta pa od dne, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, pa do dne vložitve tožbe še ni potekel. Zgolj v pojasnilo tožencu pa pritožbeno sodišče še dodaja: zastaralni roku v pravdnem postopku je rok, v katerem mora upravičenec (konkretno tožeča stranka) zahtevati izpolnitev obveznosti, sicer pravica do sodnega varstva preneha, ne velja pa ta rok (kot je tožencu morda znano iz kazenskega postopka) kot rok, v katerem bi moralo sodišče o zahtevku upravičenca odločiti, ker bi sicer prenehala možnost razsojanja.

Po obrazloženem se izkaže, da je bilo treba pritožbi toženca delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek, ki presega znesek 44.440,00 SIT, zavrne, pri čemer obresti od tega zneska tečejo od od 12.03.1997 dalje do plačila, v stroškovnem delu pa posledično tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP). V preostalem je bilo treba toženčevo pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP v nespremenjenem delu potrditi.