Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila dogovorjena odkupna pravica, saj se je toženec zavezal, da bo tožniku pod dogovorjeni pogoji (za znesek 1.050,00 EUR) na tožnikovo zahtevo prodal predmetno vozilo (peti odstavek 38. člena SPZ2).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati 3.739,12 EUR, in sicer 3.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2016 dalje in 139,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2016. Sklenilo je, da je tožnik dolžan tožencu povrniti 940,76 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se zoper izpodbijano sodbo pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev, podredno spremembo izpodbijane sodbe. Kot bistveno navaja, da je bila trditvena podlaga glede razveze petih kupoprodajnih pogodb dokazana s predložitvijo pogodb, ki so utemeljevale protipravno ravnanje toženca. Sodišče je nedopustno enačilo vseh pet pogodb, saj prva pogodba ne more biti enaka preostalim štirim pogodbam. Sodišče bi se moralo do navedenega opredeliti. V primeru, če je veljavna prva pogodba, so brezpredmetne ostale pogodbe. Meni, da ne more biti govora o nesklepčnosti tožbe. Sodišče se je brez pravne podlage ukvarjalo z dejansko (ne)vrednostjo vozila. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj je sodišče verjelo tožencu, da so na vozilu obstajale različne tehnične pomanjkljivosti. Sodišče se ni ukvarjalo z razliko med vrednostjo 2.745,00 EUR in tožnikovo trditvijo o vrednosti vozila. Sodišče je prezrlo tožnikove trditve, da je tožnik (toženec – op. pritožbenega sodišča) ravnal protipravno že s tem, ko je pogodbe sklepal kot fizična oseba, pristavil pa je pečat zastavljalnice, ter s tem, ko je od tožnika vsak mesec prejel 250,00 EUR in ni izdal potrdila o prejemu gotovine. Sodišče bi zato moralo ugotoviti obseg oškodovanja oziroma višino odškodnine. Prav tako je sodišče prezrlo tožnikovo trditev, da ni nobenega razloga, da bi toženec podaljševal odkupno pravico, ne da bi vsak mesec prejel 250,00 EUR. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča, da bi moral plačilo dokazati s pisnim dokazom, saj je ves čas postopka trdil, da ni prejel nobene ustrezne listine. Če bi se sodišče ukvarjalo z vprašanjem vrednosti vozila, potem ne bi moglo zavrniti obstoja elementov oderuštva. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj je verjelo tožencu, da ni prejel 250,00 EUR ter da je bilo vozilo v tako slabem stanju, da se tožencu ni dalo ukvarjati s popravilom. Toženec je namreč nasprotno trdil, da je skupaj z bratom popravil vozilo, do česar se sodišče ni opredelilo. Uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP,1 posledično je sodišče zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru tožnik od toženca zahteva plačilo 3.739,21 EUR, in sicer 3.600,00 EUR predstavlja vrednost vozila, 139,12 EUR pa materialne stroške za kilometrino. Pogodbeni stranki sta 12. 4. 2016 sklenili prodajno pogodbo za vozilo z dogovorjeno predkupno pravico do 12. 5. 2016 za 1.050,00 EUR. Nato so bile sklenjene še tri pogodbe v mesečnem časovnem zaporedju tako, da se je podaljševala dogovorjena predkupna pravica. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila dogovorjena odkupna pravica, saj se je toženec zavezal, da bo tožniku pod dogovorjeni pogoji (za znesek 1.050,00 EUR) na tožnikovo zahtevo prodal predmetno vozilo (peti odstavek 38. člena SPZ2). Tožnik je v postopku trdil, da je avto kupil le za 50,00 EUR, čeprav je bila dogovorjena kupnina 800,00 EUR, saj je tožencu za namen podaljšanja odkupne pravice trikrat izročil znesek 250,00 EUR. Posledično naj bi bilo podano očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev, pogodba naj bi bila tudi oderuška, prav tako pa naj bi toženec ravnal protipravno. Sodišče je tožbeni zahtevek presojalo na vseh navedenih podlagah, zato je neodločilna tudi sicer pavšalna pritožbena navedba, da je bila tožba sklepčna.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bila trditvena podlaga glede razveze vseh pogodb izkazana s predložitvijo pogodb. Pravilen je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni postavil tožbenega zahtevka na razveljavitev pogodb. Glede na to, da je tožnik v postopku na prvi stopnji sam zatrjeval, da je vse pogodbe treba obravnavati celovito kot eno pogodbo, je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da pogodb ni dopustno enačiti. Prav tako je sodišče pravilno povzelo vsebino vseh sklenjenih pogodb. Pravilno je tudi zaključilo, da sta bili dve pogodbi sklenjeni na isti dan zaradi potreb prenosa oziroma prepisa vozila na A. Tožnik navedenega dejanskega zaključka sodišča neposredno ne izpodbija, ampak navaja le, da ne moreta veljati obe pogodbi, kar pa predstavlja tudi nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do navedenega ni opredelilo.

7. Glede na tožnikove trditve v postopku na prvi stopnji, da mu je nastala škoda v posledici večvrednosti vozila in da je podano očitno nesorazmerje, je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje brez pravne podlage ugotavljalo dejansko vrednost vozila. Drži sicer pritožbeno izpostavljanje, da je toženec zatrjeval, da je vrednost vozila, ugotovljena po Eurotaxglass, 2.310,00 EUR3, vendar navedena vrednost predstavlja vozilo brez ugotovljenih napak. Sodišče je namreč sledilo toženčevi izpovedbi, da je bilo vozilo v zelo slabem stanju in da ni prestalo tehničnega pregleda, zato je neodločilna pritožbena navedba, da se sodišče ni opredelilo do razlike med zatrjevanima vrednostma vozila s strani pravdnih strank. Ne drži tudi pritožbena navedba, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je sledilo toženčevi izpovedbi, da je imelo vozilo različne tehnične pomanjkljivosti, saj navedeno izhaja iz 20. in 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Posledično je neutemeljena pritožbena navedba, da glede na vrednost vozila sodišče ne bi smelo zavrniti obstoja (objektivnega) elementa oderuštva. Poleg tega tožnik ne izpodbija zaključka sodišča, da ni podan subjektivni element oderuške pogodbe, zato so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem neodločilne.

8. Sodišče je na podlagi jasne in prepričljive dokazne ocene zaključilo, da je toženec brezplačno podaljševal odkupno pravico z namenom, da mu ne bi bilo treba popravljati vozila, saj je želel vozilo prodati nazaj za višji znesek, kot je bilo to dogovorjeno s prodajno pogodbo. Navedeno izhaja iz 25. in 26. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je sledilo izpovedbi toženca v tem delu. Dvoma v naveden dokazni zaključek ne vzbudi pritožbena navedba, da je toženec trdil, da je skupaj z bratom popravil vozilo, saj je toženec navedel, da je vozilo popravil šele, ko ga tožnik ni odkupil. Posledično je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je sodišče prezrlo tožnikovo trditev, da ni nobenega razloga, da bi toženec podaljševal odkupno pravico, ne da bi vsak mesec prejel 250,00 EUR. Sodišče navedeni trditvi toženca namreč ni sledilo, saj poleg tega, da tožnik ni predložil potrdil o plačilu, tudi njegova izpovedba v zvezi s tem ni bila prepričljiva,4 prav tako pa iz prodajnih pogodb ne izhaja, da bi bilo dogovorjeno plačilo 250,00 EUR za podaljšanje odkupne pravice.

9. Posledično ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje prezrlo tožnikove trditve, da je toženec ravnal protipravno že s tem, ker ni izdal potrdila o prejemu 250,00 EUR, ter ker je pogodbe sklepal kot fizična oseba, pristavil pa je pečat zastavljalnice. Poleg tega tožnik v postopku na prvi stopnji ni konkretno zatrjeval navedenih očitkov kot pravno relevantna vzroka zatrjevane škode. Tožnik je namreč kljub opravljenemu materialno procesnemu vodstvu s strani sodišča zgolj pavšalno trdil, da je toženec zagotovo ravnal protipravno.

10. Tožnik neutemeljeno pavšalno uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne pojasni oziroma ne konkretizira nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

11. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 73/07, s kasnejšimi spremembami. 2 Stvarnopravni zakonik, Ur. list RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20. 3 Oziroma 2.754,00 EUR, kot to izhaja iz priloge B2. 4 Tožnik je izpovedal, da je plačeval 200,00 EUR in ne 250,00 EUR, kot je to trdil, prav tako pa je izpovedal, da je verjetno dobil kakšno potrdilo o plačilu (list. št. 55).