Jedro

Neupošteven je pritožbeni ugovor tožeče stranke, da bi bilo treba v obravnavanem primeru upoštevati tudi čas njenega prebivanja v Republiki Sloveniji v letih 1950-1961, saj se ZDRS uporablja šele od 25.6.1991, ko je začel veljati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1297/2002-8 z dne 11.9.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 7.6.2002 (pravilno 31.5.2002). S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94 - ZDRS).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbo 1. odstavka 10. člena ZDRS. Meni, da morajo biti po navedeni določbi vsi našteti pogoji izpolnjeni kumulativno, kar pomeni, da v primeru, če kateri izmed v zakonu določenih pogojev ni izpolnjen, pristojni organ osebe ne more sprejeti v državljanstvo Republike Slovenije.

Po oceni sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja, ki je določen v 3. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS (da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje). Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da je tožnica prišla kot begunka v Slovenijo dne 7.6.1993 ter da ima v Republiki Sloveniji priznano začasno zatočišče od 20.10.1993 dalje. Glede na to, da je vlogo za pridobitev državljanstva po 10. členu ZDRS vložila dne 26.6.2000 in je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala 31.5.2002, po mnenju sodišča prve stopnje še ne izpolnjuje pogoja 10-letnega prebivanja v Republiki Sloveniji. Neutemeljen je njen tožbeni ugovor, da bi bilo treba v obravnavanem primeru upoštevati tudi čas prebivanja v Republiki Sloveniji v letih 1950-1961. Tožena stranka je po mnenju sodišča prve stopnje pravilno upoštevala 2. odstavek 8. člena Zakona o začasnem zatočišču (ZZZat), ki je veljal v času njenega odločanja, v katerem je določeno, da se čas, v katerem se v Republiki Sloveniji osebam daje začasno zatočišče, ne šteje za bivanje, ki je potrebno za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca po Zakonu o tujcih in tudi ne za prebivanje, predpisano za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je dne 25.8.2002 začel veljati Zakona o dopolnitvah Zakona o začasnem zatočišču (ZZZat-A), na katerega opozarja tudi tožnica v tožbi. Navedeni zakon v 7. členu določa, da za osebe, ki prosijo za sprejem v državljanstvo, ne velja omejitev iz 2. odstavka 8. člena ZZZat glede predpisane dolžine bivanja v Republiki Sloveniji (da se čas začasnega zatočišča ne šteje v to dobo), vendar je zato pogoj, da pred tem pridobijo dovoljenje za stalno prebivanje po ZZZat-A. Po mnenju sodišča prve stopnje so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori, da se po 3. točki 10. člena ZDRS upošteva kot čas dejanskega življenja v Republiki Sloveniji vsako prebivanje, tudi, če je to ilegalno. Po mnenju sodišča prve stopnje pojem dejanskega življenja, ki mora temeljiti na zakoniti podlagi, pomeni, da oseba v Republiki Sloveniji opravlja večino svojih življenjskih funkcij, da tu dejansko živi, ima prijavljeno prebivališče in ne prihaja v Slovenijo le občasno.

Ker je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo s tožbo izpodbijane odločbe pravilen, da je ta odločba pravilna in da temelji na zakonu, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnica v pritožbi ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Dejstvo, da je osebam z začasnim zatočiščem bilo onemogočeno urejanje trajnejših statusov prebivanja v Sloveniji, trenutno pa je to možno le za tiste, ki pridobijo dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi novele Zakona o začasnem zatočišču (Uradni list RS, št. 67/2002), pomeni, da je velika skupina prebivalcev Slovenije prizadeta. Meni, da je razlikovanje, ki ga je uvedel zakonodajalec, nedopustno za demokratične družbe, saj izključuje skupino prebivalcev, ki legalno prebivajo v Sloveniji in so že integrirani v svoje novo okolje.

Tovrstno razlikovanje ni stvarno in razumno upravičeno niti v javnem interesu, saj naj bi sprejem v državljanstvo bil omogočen prosilcem, ki so že dovolj integrirani v slovensko okolje, zato so določeni pogoji dejanskega prebivanja, kot jih določa ZDRS in ne pogoj zakonitega prebivanja. Bila je diskriminirana v razmerju do oseb, ki ilegalno prebivajo v Sloveniji in so lahko sprejete v državljanstvo Republike Slovenije, sama pa je med desetletnim obdobjem legalnega prebivanja v Republiki Sloveniji vzpostavila trajnejše in bolj pristne vezi z novim okoljem ter se integrirala v slovensko družbo. Prav tako bi moralo tudi za osebe, ki so si uspele urediti drug status, prej pa so imele status začasnega zatočišča, na podlagi analogije veljati, da se obdobje, ko so imele začasno zatočišče, šteje v dobo prebivanja, potrebno za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje in za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Namen zakonodajalca je pri sprejemu novele Zakona o začasnem zatočišču bil omogočiti nadaljnjo integracijo oseb, ki so že dlje časa na ozemlju Republike Slovenije. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi njeni pritožbi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Predlaga tudi, da jo pritožbeno sodišče oprosti plačila stroškov upravnega spora.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravilna in zakonita.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ki pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja, ki je določen v 3. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS (da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje). Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da je tožnica prišla kot begunka v Slovenijo dne 7.6.1993 ter da ima v Republiki Sloveniji priznano začasno zatočišče od 20.10.1993 dalje. Glede na to, da je vlogo za pridobitev državljanstva po 10. členu ZDRS vložila dne 26.6.2000 in je tožena stranka s tožbo izpodbijano odločbo izdala 31.5.2002, tudi po mnenju pritožbenega sodišča še ne izpolnjuje pogoja 10-letnega prebivanja v Republiki Sloveniji na dan izdaje s tožbo izpodbijane odločbe.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor, ki ga tožnica ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da bi bilo treba v obravnavanem primeru upoštevati tudi čas njenega prebivanja v Republiki Sloveniji v letih 1950-1961, saj se ZDRS uporablja šele od 25.6.1991, ko je začel veljati.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničine tožbene navedbe, ki jih tožnica ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ki se nanašajo na upoštevanje 2. odstavka 8. člena ZZZat, na začetek veljavnosti in uporabe ZZZat-A (7. člen) in na ilegalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po mnenju pritožbenega sodišča je v zvezi z zavrnitvijo teh tožbenih ugovorov sodišče prve stopnje dalo pravilne razloge, ki temeljijo na zakonu, in jih pritožbeno sodišče ne ponavlja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na določbo 1. odstavka 169. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99), da o oprostitvi plačila stroškov postopka odloči sodišče prve stopnje na predlog stranke, in v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS, pritožbeno sodišče ni upoštevalo tožničinega predloga, da pritožbeno sodišče odloči o oprostitvi stroškov upravnega spora.