Jedro

Sodba s katero je bila razvezana izročilna pogodba je postala pravnomočna 05.01.2001 in zato zahtevek postavljen v tožbi 18.03.2001 (in ne šele 10.10.2002 kakor trdi pritožba), ni postavljen prepozno (371. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec ta drevesa prodal in ni niti trdil, da bi jih vgradil na posestvu tožnice, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil neupravičeno obogaten (210. člen ZOR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da je dolžan tožnici plačati 2,739.802,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.07.2002 do plačila,

7.380,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

10.02.2003 do plačila in 38.361,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.02.2003 do plačila. Naložilo mu je še, da mora tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 514.158,70 SIT.

Zoper obsodilni del sodbe vlaga pritožbo toženec.

Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku izvedlo obširen dokazni postopek in na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja: Glede zahtevka 220.000,00 SIT za posekane bore toženec uveljavlja zastaranje in sam navaja, da se ni spustil v obravnavanje tega zahtevka, istočasno pa trdi, da je dejansko stanje v zvezi s tem zahtevkom ostalo nerazjasnjeno. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka, dokler izročilna pogodba ni bila pravnomočno razvezana, ni vedela za škodo, ki ji je nastala zaradi posekanih in prodanih borov. Sodba s katero je bila razvezana izročilna pogodba je postala pravnomočna 05.01.2001 in zato zahtevek postavljen v tožbi 18.03.2001 (in ne šele

10.10.2002 kakor trdi pritožba), ni postavljen prepozno (371. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec ta drevesa prodal in ni niti trdil, da bi jih vgradil na posestvu tožnice, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil neupravičeno obogaten (210. člen ZOR).

Priča je izpovedala, da je toženec tožnici izročil ključe posestva 09.10.2002, letnica v obrazložitvi sodbe je zapisana sicer napačno, kar pa na pravilno odločitev sodišča prve stopnje ob nespornem dejstvu, da je toženec ključe izročil šele oktobra 2002, ne more imeti vpliva.

Tako se izkaže izračun izvedenca, ki je obračunal najemnine tudi za prvo polovico leta 2002 za pravilnega.

Tožeča stranka od vsega začetka uveljavlja poleg zahtevka za izročitev nepremičnine, ki je bil tekom tega pravdnega postopka izpolnjen, tožba pa zato umaknjena, tudi plačilo iz naslova neupravičene obogatitve.

Posamezne postavke je tožnica tekom pravde res spremenila, vendar pa so bile vse te spremembe potrebne za dokončno ureditev razmerij med pravdnima strankama (prvi odstavek 185. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko jih je dopustilo in obravnavalo.

Neutemeljena je pritožbena graja, da je sodišče zaslišalo le priče, ki jih je predlagala tožnica in na njihovo izpovedbo oprlo svojo odločitev. Toženec tekom celega postopka namreč ni predlagal zaslišanja niti ene priče, zato sedaj sodišču ne more očitati, da je zaslišalo le priče, ki jih je predlagala tožnica (7. člen ZPP). Tudi zmotno zapisan priimek ene od prič na odločitev sodišča ni mogel imeti vpliva.

Toženec je tožnici povzročil škodo s tem, ko je preoral parc. št., ki ni bila zajeta z izročilno pogodbo. Zgolj dejstvo, da se v ostalem tožbeni zahtevek nanaša na neupravičeno obogatitev v zvezi z izročilno pogodbo na odgovornost toženca za povzročitev škode, ne more imeti vpliva.

Pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. in prvem odstavku 165. člena ZPP.

Določila ZOR so bila uporabljena v skladu z določbo

1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ.