15. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavnih pritožb, ki ju je vložil A. A. iz Ž. sam ter po pooblaščencu B. B., odvetniku v Z., na seji senata 23. februarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 366/2004 z dne 27. 1. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1231/2004 z dne 14. 10. 2004 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III K 42/2004 z dne 1. 7. 2004 se ne sprejmeta.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 133. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) ter kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen dveh let zapora. Vrhovno sodišče je pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.

2.Pritožnik je zoper izpodbijane odločbe vložil dve ustavni pritožbi, sam in po pooblaščencu. V ustavnih pritožbah pritožnik opisuje svoje videnje dogodka. Zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitve14., 22., 23. in 29. člena Ustave. Navaja, da je sodišče napačno presodilo izvedene dokaze in preveč kritično ocenilo zagovor pritožnika ter nekritično verjelo obema oškodovancema ter lastniku lokala, ki so se dogovorili in uskladili izpovedbe. Kršitev 23. člena Ustave utemeljuje z navedbo, da je isti senat, ki je odločal o glavni stvari, izdal tudi sklep o zavrnitvi pritožbe o podaljšanju pripora, zaradi česar naj bi odločal pristransko. Kršitev tretje alineje 29. člena Ustave pa naj bi bila podana, ker sodišče ni izvedlo dveh predlaganih dokazov, to je pregled prstnih odtisov na dozi solzilnega razpršila in postavitev izvedenca balistika. Pritožnik zatrjuje, da je sodišče oba dokazna predloga zavrnilo brez obrazložitve. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

B.

3.Pritožnik obe ustavni pritožbi, ki ju je vložil zoper iste odločbe sodišč, utemeljuje z enakimi argumenti. Glede na navedeno je Ustavno sodišče o obeh zadevah odločilo z enim sklepom.

4.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava.

5.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do nepristranskega sojenja. Ustava v prvem odstavku 23. člena vsakomur zagotavlja, da o obtožbah proti njemu odloča nepristransko sodišče. V 39. členu Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) so določene okoliščine, ki lahko povzročajo sodnikovo pristranskost in zaradi katerih ta ne more opravljati sodniške dolžnosti v konkretni zadevi. V 1. do 5. točki 39. člena ZKP so taksativno in konkretno navedene tiste okoliščine, zaradi katerih sodnik zaradi neizpodbojne domneve ne more sodelovati pri sojenju. Okoliščine, ki jih navaja pritožnik, da sta razpravljajoči sodnici sodelovali tudi pri odločanju o podaljšanju pripora, v okvir teh okoliščin ne sodijo. Da sta se sodnici v postopku pri odločanju o podaljšanju pripora seznanili z dokazi, ki se morajo po določbah ZKP izločiti iz spisa (4.a) točka 39. člena ZKP), pa pritožnik niti ne zatrjuje. Zato za kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena ustave očitno ne gre.

6.Pritožnik z zatrjevanjem, da sodišče ni ne izvedlo ne obrazložilo zavrnitve predlaganih dokazov, utemeljuje kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave. Po tej določbi je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanja dokazov v njegovo korist. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

7.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o obstoju pritožnikove krivde utemeljilo s številnimi dokazi. Izčrpno se je ukvarjalo tudi z vprašanjem oddaljenosti in kota streljanja ter se pri tem oprlo na izdelana izvedenska mnenja in ugotovitve obeh izvedencev, pretehtalo pa je tudi izpovedbe prič ter zagovor pritožnika. Prvostopenjsko sodišče je z gotovostjo ugotovilo tako razdaljo med oškodovancem in pritožnikom kot tudi njuna položaja v trenutku streljanja. Prav tako je nedvoumno ugotovilo, da je imel solzilni razpršilec v rokah oškodovanec J. K. Res je, da sodišče prve stopnje v svoji sodbi ni obrazložilo, zakaj predlagana dokaza ni izvedlo, vendar je to napako sodišča prve stopnje odpravilo Višje sodišče. V obrazložitvi sodbe je pojasnilo, zakaj izvedba predlaganih dokazov za odločitev sodišča ni bila bistvena. Tako je glede predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca balistične stroke ugotovilo, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno že na podlagi strokovnega mnenja ing. G. P., ki je izključil možnost, da bi bil strel izstreljen na razdalji večji od enega metra in pol. Neizvedba dokaza s pregledom prstnih odtisov pa po oceni Višjega sodišča ne pomeni nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje preverilo pritožnikov zagovor z izvedbo več drugih dokazov. Prav tako se je do tega vprašanja izčrpno opredelilo tudi Vrhovno sodišče, ki je pojasnilo, da je sodišče prve stopnje posredno v obrazložitvi sodbe izrazilo stališče o nepotrebnosti predlaganih dokazov. Zahtevam, ki v zvezi s pravnimi jamstvi v kazenskem postopku za sodišče izhajajo iz tretje alineje 29. člena Ustave, je bilo s tem zadoščeno.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Janez Čebulj in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer