Jedro

S sprejemom nakazila nastane med prejemnikom in nakazancem dolžniško razmerje, ki je neodvisno od razmerja med nakazovalcem in nakazancem. Zato je lahko za vložitev tožbe zaradi neplačila terjatve aktivno legitimiran tudi nakazanec oziroma tisti, ki mu je bila terjatev cedirana.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zato izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 133.885,00 SIT, ker je ocenilo, da tožeča stranka za zahtevek ni aktivno legitimirana. Ugotovilo je, da banka C. (ki je cedirala terjatev tožeči stranki) dala tožencu posojilo v imenu in za račun K., sama pa je pri sklepanju pogodbe nastopala le kot njen zastopnik, zaradi česar bi bila le K. aktivno legitimirana za vložitev tožbe zaradi plačila nepravočasno poravnanih mesečnih anuitet. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je iz 1. člena posojilne pogodbe res razvidno, da je banka C. na podlagi pogodbe o pooblastilu sklenila pogodbo s tožencem v imenu in za račun družbe K., vendar je potrebno to razmerje presojati skozi 1020. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa, da z nakazilom pooblašča ena oseba drugo osebo - nakazanca, da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi - prejemniku nakazila, tega pa pooblašča, da v svojem in imenu sprejme to izpolnitev. Za pravilno odločitev v zadevi je potrebno oceniti celotno vsebino razmerja med strankami, predvsem to, da je banka sklenila samostojno posojilno pogodbo s tožencem, ki sta jo podpisala le onadva in je zato tudi nastalo med njima samostojno dolžniško razmerje v smislu 1022. člena ZOR. Banka C. ni toženi stranki izplačala posojilo samo po nalogu družbe K., ampak je razmerje uredila s posebno posojilno pogodbo z dne 5.7.1993. Na račun novonastalega dvostranskega razmerja je toženec v korist banke C. (in ne v korist K.) podpisal odstopno izjavo, na podlagi katere je K. mesečne anuitete po administrativni prepovedi nakazovala na žiro račun banke C. Po prenehanju toženčevega delovnega razmerja pri K. je slednja vrnila administrativno prepoved banki C., kar dokazuje, da je šlo za samostojno dolžniško razmerje s tožencem. Ker toženec svojega dolga po posojilni pogodbi ni redno odplačeval, je banka C. na podlagi zavarovanja s cesijo z dne 1.9.1997 na tožečo stranko prenesla do takrat zapadlo terjatev po posojilni pogodbi do tožene stranke. Pritožba je utemeljena. V obravnavani zadevi so predmet izterjave že zapadle mesečne anuitete, ki jih je bil dolžan plačati toženec do 29.8.1997 kot posojilojemalec banki C. po posojilni pogodbi z dne 5.7.1993. Ker zapadlih anuitet toženec ni plačal, posojilo pa je bilo zavarovano pri tožeči stranki zavarovalnici T., je slednja banki C. plačala (ob upoštevanju naknadnega toženčevega plačila z dne 23.12.1997), vtoževani znesek, ki ga terja od toženca s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Pritožba tožeče stranke utemeljeno opozarja, da prvostopenjsko sodišče posojilne pogodbe z dne 5.7.1993 ni ocenjevalo po vsebini, temveč jo je okvalificiralo zgolj na podlagi zapisa v 1. členu pogodbe, kot da gre za posojilo na podlagi pooblastila K. in da naj bi banka pri sklenitvi posla nastopala zgolj kot zastopnik K. Iz posojilne pogodbe pa dejansko izhaja, da se je toženec s pogodbo zavezal posojilo vračati banki in v ta namen podpisal upravno izplačilno prepoved, za primer nerednega odtegovanja mesečnih obrokov od osebnega dohodka pa sta se stranki v 3. odst. 10. člena izrecno dogovorili, da bo morebitno nenakazano mesečno anuiteto, toženec plačal (banki) sam. Prvostopenjsko sodišče bi zato moralo, kot utemeljeno opozarja pritožba, razmerje presoditi skozi določila Zakona o obligacijskih razmerjih o nakazilu (1020. člen in nasl. ZOR), pri čemer 1. odst. 1022. člena ZOR izrecno določa, da s sprejemom nakazila nastane med prejemnikom in nakazancem dolžniško razmerje. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je v konkretnem primeru za vložitev tožbe zaradi plačila zapadlih neplačanih mesečnih anuitet lahko aktivno legitimirana le K., je zato preuranjen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355. člena Zakona o pravdnem postopku).