Jedro

Za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve je odločilno, da je toženec tisti, ki sam uporablja garsonjero in da je toženec tisti, ki je tožnici onemogočil uporabo garsonjere na tak način, kot ga je ta uporabljala do izselitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 11.346,13 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti 701,16 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Postopek glede izpraznitve stanovanja je ustavilo.

2. Zoper obsodilni del sodbe je vložila pritožbo tožena stranka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP, in predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je: - zmotno je ugotovljeno, da je bilo toženčevo nasilje vzrok, da se je tožnica izselila iz skupne garsonjere; - ni izkazano, da bi toženec po maju 2007 nad tožnico konstantno izvajal kakšno nasilje ali ji preprečeval uporabo stanovanja; - tožnica je imela od skupnega stanovanja vse ključe, občasno pa ga je tudi uporabljala, čeprav samo za 10 minut; - bistveno je, v kakšnem razmerju sta pravdni stranki živeli po maju 2007; - po mnenju toženca tožnica garsonjere ni uporabljala po njeni osebni odločitvi; - ni jasno, v čem je toženec obogaten. Ob oceni koristi ni upoštevano, da toženec stanovanje uporablja le občasno in da ga občasno uporablja tudi tožnica; - določilo 190. člena OZ ne more biti podlaga za ocenjevanje zahtevka tožnice; - sodišče ni opravilo ogleda garsonjere, da bi ugotovilo, ali ima tožnica v njej svoje stvari; - razlogi o povračilu stroškov so nejasni; - zmotno je odločeno o ugovoru zastaranja; - posledično je zmotno odločeno o pravdnih stroških.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo: - da sta pravdni stranki solastnika garsonjere št. 21 v izmeri 37,75 m2 s kletjo 1,90 m2, …, in sicer tožnica do 13/20-tin, toženec pa do 7/20-tin; - da je toženec garsonjero uporabljal sam v času od 28. 5. 2007 do 30. 11. 2012 (66 mesecev); - da se je tožnica iz garsonjere izselila 28. 5. 2007 zaradi verbalnega in fizičnega nasilja toženca, ki ji je na tak način preprečil nadaljnjo uporabo stanovanja; - da tožnica od 28. 5. 2007 daje garsonjere ne uporablja za stanovanje. V stanovanje sicer vstopi vsake dva ali tri mesece, se v njem zadrži 10 minut, da pobere pošto; - da ima tožnica v garsonjeri le tiste stvari, ki jih je pustila ob izselitvi iz nje; - da tožnica garsonjere ni prenehala uporabljati prostovoljno, ampak zaradi nevzdržnih razmer, ki jih je povzročil toženec; - ugotovilo višino tržne najemnine za obdobje od 1. 6. 2007 do 30. 11. 2012 (za 66 mesecev); - da je tožnica v obdobju od 1. 6. 2007 do 30. 11. 2012 plačala v rezervni sklad in za stroške uporabe garsonjere skupno 2.961,51 EUR oziroma za stroške, ki bi jih moral kriti toženec 1.036,52 EUR (7/20); - da je toženec tožnici dolžan plačati iz naslova uporabnine 10.309,61 EUR in iz naslova povračila plačanih stroškov za uporabo stanovanja pa v znesku 1.036,52 EUR, skupaj 11.346,13 EUR.

5. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovitve, da se je tožnica iz garsonjere 28. 5. 2007 izselila iz razloga toženčevega verbalnega in fizičnega nasilja, s čimer je toženec tožnici onemogočil uporabo solastne garsonjere v skladu z njenim solastniškim deležem. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da ji je dolžan povrniti korist, ki jo je ta imel s tem, da je garsonjero v obdobju od 28. 5. 2007 do 30. 11. 2012 uporabljal sam, in sicer na podlagi 190. člena v povezavi s 198. členom Obligacijskega zakonika – OZ.

Toženec se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da po 28. 5. 2007 zoper tožnico ni bil nasilen, ker je pomembno zgolj to, da se je tožnica 28. 5. 2007 iz garsonjere izselila zaradi toženčevega verbalnega in fizičnega nasilja.

Toženec izpovedi tožnice, da z njim ne želi biti v stanovanju, zmotno pripisuje pomen, da ima tožnica drug vzrok za neuporabo stanovanja. Tožnica je bila v svoji izpovedi povsem jasna, da se je iz garsonjere izselila, ker jo je toženec v noči od 27. na 28. 5. 2007 pretepel. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tožničino prihajanje v garsonjero vsake dva do tri mesece, pri čemer v garsonjero pride samo po pošto in se v njej zadrži do 10 minut, ni opredeliti kot njeno normalno uporabo garsonjere za stanovanje. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovi, da so v stanovanju še samo tiste njene stvari, ki jih ni vzela ob izselitvi. Sodišče prve stopnje takšno ugotovitev opre na izpoved toženca. Za ugotovitev tega dejstva ogled stanovanja ni bil potreben.

Da ima tožnica še ključe od stanovanja, ni odločilno. Za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve je odločilno, da je toženec tisti, ki sam uporablja garsonjero in da je toženec tisti, ki je tožnici onemogočil uporabo garsonjere na tak način, kot ga je ta uporabljala do 28. 5. 2007. Glede obogatitve oziroma prikrajšanja pa ni odločilno, da toženec uporablja garsonjero samo takrat, ko ni na službeni poti. Pomembno je, da garsonjero uporablja sam v celoti in da je tožnico izključil iz uporabe.

Toženec je obogaten s tem, ko sam uporablja celotno garsonjero, tudi tisti del, katerega solastnica je tožnica. Za tožničin del nima pravnega naslova. Tožnica je oškodovana, ker zaradi toženčevega ravnanja garsonjere ne more uporabljati v skladu z njenim solastniškim deležem. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da je kriterij za prikrajšanje oziroma obogatitev v takšnih primerih tržna najemnina, ki jo je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo izvedenca gradbene stroke. Sodišče prve stopnje je izračun obogatitve in prikrajšanja natančno pojasnilo na strani 8 in 9 izpodbijane sodbe. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da v sodbi glede višine ni odločilnih razlogov.

Zmotno je stališče pritožbe, da določilo 190. člena OZ ni pravilna materialnopravna podlaga za prisojo tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve.

Pritožba neutemeljeno izpodbija prisojeno povrnitev stroškov obratovanja garsonjere, ki so nastali zaradi njene uporabe, in ki jih je plačala tožnica. Toženec garsonjero uporablja izključno sam, zato je tudi dolžan kriti vse stroške, nastale v zvezi z njegovo uporabo stanovanja. Tožnica s tožbo zahteva samo 13/20-tin plačanih stroškov. Izpovedala je, da jih je plačala zato, da bi se izognila prisilni izterjavi teh stroškov.

Ugovor zastaranja je sodišče prve stopnje pravilno rešilo. Terjatev iz naslova neopravičene obogatitve zastara v petih letih (346. člen OZ). Pravilna je ugotovitev, da je zastaralni rok začel teči 5. 11. 2007 (datum pravnomočne razveze med pravdnima strankama), in da je terjatev, ki jo je tožnica zahtevala po razširjenem tožbenem zahtevku zastarala le za čas od 5. 11. 2007 do vključno 30. 11. 2007, v obsegu kot ni bila že zahtevana s tožbo dne 15. 11. 2008. Zmotno je stališče pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo zaradi delno ugotovljenega zastaranja zavrniti tudi tisti del tožbenega zahtevka, ki še ni zastaral. 6. V pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbo je bilo zato zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP). Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).