Jedro

Lizingodajalčev odstop od (lizing) pogodbe ima za posledico zapadlost vseh obrokov (torej tudi tistih bodočih, še ne-zapadlih), s čimer je slednjemu tudi znan obseg škode, nastal zaradi neizpolnitve (kršitve) pogodbe s strani nasprotne pogodbene stranke (lizingojemalca). Posledično pa prične teči tudi zastaranje njegove terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženca sama nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 20. 4. 2021 sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 107151/2017 z dne 21. 11. 2017 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka, tožbeni zahtevek pa v celoti zavrnilo.

2. Zoper sodbo se zaradi napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi. Ne strinja se z naziranjem sodišča prve stopnje glede začetka teka zastaralnega roka. Poudarja, da se lahko pogodbeni stranki v skladu z načelom avtonomnega urejanja pogodbenih razmerjih sami dogovorita za posledice odstopa od pogodbe. Takšen dogovor je dopusten, če ni v nasprotju s kogentnimi predpisi. V konkretnem primeru ni v nasprotju z nobenim kogentnim predpisom, da terjatev zapade v plačilo šele po izdelavi končnega obračuna. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj naj bi bila pogodba o finančnem lizingu zaradi kombinacije posojilne in prodajne pogodbe drugačna od posojilne pogodbe. Če bi se postavili na stališče, da zastaralni rok začne teči po odstopu od pogodbe in pred prodajo predmeta lizinga, bi lahko prišlo do situacije, ko bi lizingodajalec teoretično prejel celoten terjani znesek plačil iz lizing pogodbe, predmeta lizinga pa ne bi prodal, ker za to ne bi imel pravnega interesa. Lastninske pravice na lizingojemalca tudi ne bi mogel prenesti, ker za to ne bi bilo podlage. V konkretnem primeru pa to niti ne bi bilo mogoče, saj lizingojemalec ne obstaja več. Iz tega naj bi bilo moč zaključiti, da je s tem, ko začne zastaralni rok teči šele po prodaji predmeta lizinga v skladu s pogodbo, tudi dolžnik dejansko bolj zaščiten, saj ga pred tem upnik oziroma lizingodajalec sploh ne more terjati. Zato ne drži očitek sodišča, da pomeni takšno naziranje negotovost za toženca, ker, da se lahko predmet lizinga proda takoj ali pa šele čez nekaj let, dolžnika pa v vmesnem času bremenijo zamudne obresti od celotnega zneska že znana terjatve.

3. Toženca sta v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sklicujoč se na relevantno sodno prakso1 izpostavilo v njej sprejeto stališče, da ima lizingodajalčev odstop od (lizing) pogodbe za posledico zapadlost vseh obrokov (torej tudi tistih bodočih, še ne-zapadlih), s čimer je slednjemu tudi znan obseg škode, nastal zaradi neizpolnitve (kršitve) pogodbe s strani nasprotne pogodbene stranke (lizingojemalca). Posledično pa prične teči tudi zastaranje njegove terjatve. Vse to velja tudi za konkretni primer, v katerem je zastaralni rok (upoštevaje tretji odstavek 352. člena v zvezi s 349. in 1034. členom OZ2) znašal tri leta.

6. Da ji je bil v trenutku odstopa od Pogodbe o finančnem lizingu nepremičnine št. 000 z dne 26. 4. 20073 (v nadaljevanju pogodba o lizingu), to je dne 6. 2. 2012, znan obseg škode zaradi lizingojemalčeve neizpolnitve pogodbe, dokazuje samo tožničino ravnanje, ki je (kot je to upravičeno izpostavilo sodišče prve stopnje) istega dne pripravila obračun terjatve (priloga A11),4 dne 12. 6. 2012 pa nepremičnino tudi prevzela v posest (priloga A12). Pritožničino poudarjanje, da okoliščina, kdaj je vložila izvršilni predlog (tožbo) nima nobene zveze z vprašanjem zapadlosti njene terjatve (presojo posledic odstopa od pogodbe) in začetkom teka zastaralnega roka, je zmotno. Prav ta okoliščina namreč dokazuje, da se je lahko in očitno tudi je (utemeljeno) zavedala, da je terjatev zapadla („nastala“),5 saj (ji) je bila njena višina (to je obseg škode) znana. Njeno sklicevanje na avtonomijo strank pri urejanju pogodbenih razmerij oziroma poudarjanje, da naj bi se stranki lizing pogodbe dogovorili, da terjatev zapade v plačilo šele po izdelavi končnega poročila, je neprepričljivo, saj iz 27. in 28 člena pogodbe o lizingu (na katera se je sklicevala že v postopku na prvi stopnji) ne izhaja (noben) dogovor o drugačni zapadlosti njene terjatve (oziroma o zapadlosti, ki bi bila v nasprotju s stališčem sodne prakse, ki ga je izpostavilo sodišče prve stopnje), ampak zgolj s prodajo predmeta lizinga (prejemom plačila zanj) povezan „končni finančni obračun pogodbe“. Ta predvidena prodaja je (bila) relevantna le z vidika zmanjševanja (že nastale/zapadle) terjatve6 oziroma povezana z njeno dolžnostjo zmanjšanja nastale škode, povzročene s strani druge pogodbene stranke7 (četrti odstavek 243. člena OZ). Pritožbeno izpostavljanje mešane narave pogodbe o finančnem lizingu (razlik napram posojilni pogodbi) in poudarjanje, da lizingodajalec nima interesa za prodajo predmeta lizinga v primeru, da zastaralni rok teče od odstopa od pogodbe, je posplošeno (hipotetično), hkrati pa neodločilno za presojo obravnavanega vprašanja.8 Enako velja tudi za pritožničino trditev (podano v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o negotovosti dolžnika v takšnem primeru9) o večji dolžnikovi zaščitenosti v primeru, če bi zastaralni rok začel teči šele po prodaji predmeta lizinga.

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP10).

8. Toženca sama nosita svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni ta v ničemer prispeval k odločitvi o njej (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Glej npr. VSRS III Ips 83/2016 z dne 28. 11. 2017, VSL I Cp 40/2016 z dne 17. 5. 2016 in I Cp 1419/2019 z dne 20. 11. 2019 ter VSC Cpg 29/2017 z dne 15. 3. 2017. 2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 3 Priloga A1. 4 Na katerega se je sklicevala v dopolnitvi tožbe z dne 11. 4. 2018. 5 Da jo lahko sodno uveljavlja. 6 Glej 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 Ki jo je (očitno) upoštevala, nato pa tekom postopka svojo tožbo delno umaknila (glej tožničino vlogo z dne 18. 6. 2018). 8 Pri čemer pritožnica ne upošteva (predhodno izpostavljene) splošne obveznosti, ki jo OZ (v četrtem odstavku 243. člena) nalaga pogodbi zvesti stranki glede zmanjševanja škode, na kar se lahko sklicuje nasprotna stranka (npr. lizingojemalec) in zahteva zmanjšanje odškodnine. V ta okvir (relevanten za konkretni primer) sodi tudi dolžnost upoštevanja/vnovčenja (prodaje) predmeta lizinga (s strani lizingodajalca). 9 Ob navajanju, da naj bi v skladu z vsebino pogodbe o lizingu (katere njene konkretne določbe ima točno v mislih, pritožnica ne navede) dolžnika ne glede na zastaralni rok bremenile zamudne obresti od vsega, kar dolguje, ne upošteva, da lahko kasnejša zapadlost glavne terjatve pomeni, da bi zaradi njenega kasnejšega uveljavljanja te lahko tekle dalj časa. 10 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.