Jedro

V celoti neutemeljena je pritožbena navedba, da pavšalna obrazložitve ne predstavlja ustrezno obrazložene sodne odločbe po 22. členu Ustave RS, kar mora biti, kot trdi zagovornik, izpolnjeno tudi za tovrstne sklepe. Zagovornik ob tem prezre, da v skladu z uveljavljeno ustavnosodno prakso, sodišče obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila očitano kaznivo dejanje, posebej ugotavlja v zvezi z odločitvijo o priporu, ko še ni izdan pravnomočen sklep o uvedbi preiskave oziroma takrat, kadar utemeljen sum ni utemeljen s pravnomočno obtožnico. V ostalih primerih pa sodišče utemeljen sum ponovno presoja le, če ugotovi obstoj novih dejstev in okoliščin, ki so za obstoj utemeljenega suma pomembne, izven tega pa sodišče utemeljen sum le preizkuša. Tako je ravnalo tudi prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu, zato mu pritožba neutemeljeno očita neobrazloženost. Dejstvo, da obt. A. A. na predobravnavnem naroku dne 18.3.2024 krivde za očitana kazniva dejanja ni priznal, ne predstavlja takšne okoliščine, zaradi katere bi, kot zmotno meni zagovornik, moralo sodišče ponovno presojati vse okoliščine utemeljenega suma.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju ugotovil, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti, tj. po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper oba obtožena še vedno podan.

2. Zoper sklep se pritožujeta zagovornika obeh obtoženih, B. B. in A. A. Zagovornik obtožene B. B. se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev 22. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in obtoženo izpusti na prostost. Zagovornik obtoženega A. A. se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obtoženega odpravi ali nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi navedbe pritožb niso postavile pod vprašaj. V nasprotju z zagovornikoma namreč drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo obstoj vseh razlogov za pripor - da je torej izkazan utemeljen sum storitve obtožencema očitanih kaznivih dejanj, njuna ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Iz obrazložitve izpodbijane odločitve izhajajo vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni, skladni in celoviti, zato pritožbi neutemeljeno očitata obremenjenost sklepa sodišča prve stopnje s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Zaključek o obstoju utemeljenega suma je sodišče prve stopnje stopnje utemeljilo s sklicevanjem na pravnomočno obtožnico ter vseh dokazov, na katerih le ta temelji. Niti iz pritožbenih trditev, niti iz razlogov izpodbijanega sklepa oziroma podatkov spisa ne izhaja, da bi po pravnomočnosti obtožnice nastale nove okoliščine, ki bi lahko kakorkoli vplivale na zaključek o obstoju utemeljenega suma. Po pravnomočnosti obtožnice je bil dne 18.3.2024 opravljen predobravnavni narok za obtoženega A. A., medtem ko je za obtoženo B. B. predobravnavni narok razpisan za dne 23.4.2024. Zato je povsem neutemeljena pritožbena navedba zagovornika obt. B. B., da je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker iz obrazložitve sklepa ne izhaja kdaj je obtožnica postala pravnomočna in tako ni mogoče ugotoviti ali je bilo to pred izdajo izpodbijane odločitve. Podatek glede pravnomočnosti obtožnice je razviden iz sodnega spisa, predobravnavnega naroka pa sodišče ne bi moglo opraviti na podlagi nepravnomočne obtožnice. Ne le to, pritožbeno sodišče je zakonitost pripora po pravnomočnosti obtožnice že presojalo s sklepom I Kp 44635/2023 z dne 22.2.2024, ko je zavrnilo pritožbi obeh zagovornikov.

6. Prav tako v celoti neutemeljena je pritožbena navedba, da pavšalna obrazložitve ne predstavlja ustrezno obrazložene sodne odločbe po 22. členu Ustave RS, kar mora biti, kot trdi zagovornik, izpolnjeno tudi za tovrstne sklepe. Zagovornik ob tem prezre, da v skladu z uveljavljeno ustavnosodno prakso, sodišče obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila očitano kaznivo dejanje, posebej ugotavlja v zvezi z odločitvijo o priporu, ko še ni izdan pravnomočen sklep o uvedbi preiskave oziroma takrat, kadar utemeljen sum ni utemeljen s pravnomočno obtožnico. V ostalih primerih pa sodišče utemeljen sum ponovno presoja le, če ugotovi obstoj novih dejstev in okoliščin, ki so za obstoj utemeljenega suma pomembne, izven tega pa sodišče utemeljen sum le preizkuša. Tako je ravnalo tudi prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu, zato mu pritožba neutemeljeno očita neobrazloženost. Dejstvo, da obt. A. A. na predobravnavnem naroku dne 18.3.2024 krivde za očitana kazniva dejanja ni priznal, ne predstavlja takšne okoliščine, zaradi katere bi, kot zmotno meni zagovornik, moralo sodišče ponovno presojati vse okoliščine utemeljenega suma.

7. Pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bosta obtoženca v primeru izpustitve na prostost nadaljevala s svojo kriminalno dejavnostjo, v celoti soglaša. Objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine izvršenih kaznivih dejanj, ki naj bi jih obtoženca izvršila v sostorilstvu, izkazujejo, da očitana kazniva dejanja predstavljajo huda kazniva dejanja zoper življenje in telo ter zoper zakonsko zvezo, družino in otroke. Obtožena naj bi na škodo mladoletnega otroka izvršila kaznivo dejanje povzročitev smrti iz malomarnosti po 118. členu KZ-1, za katero je predpisana kazen od 6 mesecev do 5 let zapora, kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje po prvem odstavku 192. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen zapora do 3 let, kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe po drugem odstavku 192. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen zapora do 5 let. Obravnavana kazniva dejanja predstavljajo huda kazniva dejanja iz področja kaznivih dejanj zoper življenje in telo ter zoper zakonsko zvezo in otroke. Z navedenimi kaznivimi dejanji naj bi oba obtožena hudo kršila ustavno varovane pravice, določene v 56. členu Ustave RS, iz katerega izhaja, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Obtožena B. B. naj bi navedene dolžnosti do svojega mladoletnega otroka C. C., ki je bil povsem odvisen od nje, pa tudi od soobtoženca, s katerim je živela v družinski skupnosti, že tudi pred kritičnim dogodkom, dalj časa opuščala, kar je posledično privedlo do njegove smrti. Slednji naj bi kljub temu, da je bil star komaj dve leti, že prišel v stik s prepovedanimi drogami in jih zaužil. Vse navedeno po pravilnih zaključkih sodišča prve stopnje izkazuje resno in konkretno nevarnost, da bi lahko v stik s prepovedanimi drogami prišli tudi drugi mladoletni otroci obtožene, kar bi posledično lahko predstavljalo nevarnost za njihovo zdravje in življenje. Ne gre spregledati podatkov, da je bila na neprimernost svojih ravnanj obtožena predhodno večkrat opozorjena, vendar je to naj nebi odvrnilo od neprimernih ravnanj zlasti v odnosu do najmanjšega od svojih otrok.

8. Obtoženima se očita tudi storitev kaznivega dejanja neupravičene proizvodnja in prometa s prepovedanimi drogami po drugem odstavku 186. člena KZ-1, ki izhaja iz področja varovanja človekovega zdravja in za katero je predpisana kazen od 3 do 15 let zapora. Na ravni utemeljenega suma je bilo namreč s pravnomočno obtožnico ugotovljeno, da sta obtoženca skupaj izvrševala kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami. Nenazadnje je bilo na ravni utemeljenega suma ugotovljeno, da je obtoženka prepovedane droge prodajala celo lastnemu sinu.

9. Subjektivne okoliščine izkazujejo predvsem brezbrižnost, in brezčutnost obtoženih do potreb in čustev drugih mladoletnih otrok, upoštevajoč dejstvo, da je obtožena mati še treh mladoletnih otrok, ki z njo še vedno prihajajo v stik in bi lahko pri njej bivali v okolju in razmerah, v katerih obtožena živita. Obtožena sta odvisnika od prepovedanih drog in brez zaposlitve. Obtožena B. B. je prejemnica denarne socialne pomoči, kriminalna dejavnost pa obema obtoženima predstavlja dodaten vir dohodka za preživetje. Vse navedeno razumno utemeljuje nevarnost, da bosta obtožena v primeru izpustitve na prostost nadaljevala s kriminalno dejavnostjo, torej obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Neprepričljiva so pritožbena navajanja zagovornika obtožene, da je znesek denarne socialne pomoči dovolj visok, da zadostuje za pokrivanje življenjskih stroškov. Podatki iz sodnega spisa in očitano kaznivo dejanje, povezano s prepovedano drogo, daje slutiti, da temu še zdaleč ni tako. Utemeljeni niso niti očitki obtoženkinega zagovornika, da nobeden od obtoženkinih treh otrok ni v varstvu in vzgoji pri njej, zato njihova ogroženost ni podana, ter opravičevanja zagovornika obtoženega B. B., glede pomanjkanja izkušenj z družinskim življenjem pri obtožencu. Prav nobenega zagotovila ni, da ne bi obtožena v primeru izpustitve na prostost prišla v stik s svojimi mladoletnimi otroci in ponovila katero od očitanih ji kaznivih dejanj. Navedena pritožbena navajanja zagovornikov obeh obtoženih glede izpodbijanih zaključkov o obstoju ponovitvene nevarnosti po oceni pritožbenega sodišča tako v ničemer ne omajejo.

Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče soglašala z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki kažejo na realno in konkretno ponovitveno nevarnost, da bosta obtoženca v primeru izpustitve na prostost nadaljevala z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj.

10. Sodišče druge stopnje prav tako ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je pripor zoper oba obtoženca neogibno potreben ter sorazmeren ukrep. Razlogi sodišča prve stopnje, ki jih zagovornika neutemeljeno grajata, so navedeni v točki 5 obrazložitve in temeljijo na teži očitane kriminalne dejavnosti, načinu izvršitve, stopnji ogrožanja pravno zavarovanih dobrin in višini predpisanih kazni. Ti razlogi so po oceni pritožbenega sodišča jasni in prepričljivi.

Sodišče prve stopnje je razumno opredelilo, da teža obravnavanih kaznivih dejanj, ki sta jih obtoženca v sostorilstvu izvršila na ravni utemeljenega suma in ki ogrožajo varnost ljudi in mladoletnih otrok, njihovo zdravje in življenje, odtehta poseg v pravico obeh obtožencev do osebne svobode, pri čemer po oceni pritožbenega sodišča ne bi bil primeren niti noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep. Obtožena bi se v primeru uporabe kakšnega drugega ukrepa lahko vrnila v dosedanje življenjsko okolje, kjer bi obstajala nevarnost, da bi s tovrstnimi kaznivimi dejanji nadaljevala. Zato je pripor zoper njiju neizogiben in sorazmeren ukrep. Da je pripor neogibno potreben ukrep zaradi varstva predvsem mladih ljudi, pa nenazadnje kaže tudi dejstvo, da je na ravni utemeljenega suma izkazano, da je obtoženka prepovedane droge prodajala celo lastnemu sinu, pri čemer pa v zvezi s tem niti ne izkazuje kakšnega kritičnega odnosa.

11. Pritožbeno zavzemanje obtoženkinega zagovornika za izrek ukrepa hišnega pripora, kljub trditvam v pritožbi, da je varnost otrok obtožene in drugih ljudi mogoče zagotoviti s hišnim priporom, v okviru katerega bi bila obtožena pod nadzorom policije, je glede na prej izpostavljene okoliščine, neutemeljeno. Enako velja tudi glede soobtoženega A. A. 12. Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornikov obeh obtožencev niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13. Če bo za obtoženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.