Jedro

Tožeča stranka glede protipravnosti (oziroma kršitve pogodbene obveznosti, ki ima znake protipravnega ravnanja) ni zmogla dokaznega bremena. Ni namreč uspela dokazati, da tožena stranka tožeči stranki pogodbenih obveznosti namenoma ni poravnala. Namen prisilne poravnave je odprava dalj časa trajajoče plačilne nesposobnosti oziroma prezadolženosti dolžnika, torej odprava ekonomskega stanja, zaradi katerega se nad dolžnikom lahko začne stečajni postopek. V primeru potrjene prisilne poravnave nad dolžnikom so upnikom zagotovljeni ugodnejši pogoji plačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek. Namen prisilne poravnave naj bi se torej odražal v zgodnji odpravi prezadolženosti dolžnika. Na tem mestu velja poudariti, da je upnik kot dober gospodarstvenik dolžan pretehtati rizike svojega poslovnega odnosa z dolžnikom, z vstopom v to razmerje naj bi po naravi stvari namreč prevzel tudi del tveganja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki: navadno škodo v višini 53.384,00 EUR (prej 12.792.944,00 SIT), izgubljeni dobiček v višini 19.843,76 EUR (prej 4.755.360,00 SIT) in nepremoženjsko škodo v višini 41.729,26 EUR (prej 10.000.000,00 SIT).

Zoper sodbo se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov, pritožila tožeča stranka (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom 2. odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po določilih 2. odstavek 239. člen OZ, ki ureja poslovno odškodninsko odgovornost je upnik upravičen zahtevati od dolžnika povrnitev škode, če ta ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo. Nedopustnost ravnanja odškodninsko odgovorne stranke je torej podana, če stranka pogodbe ne izpolni, če jo nepravilno izpolni ali svojo poslovno obveznost nepravočasno izpolni.

Ne glede na to, ali gre za neposlovno ali poslovno odškodninsko odgovornost, morajo biti za nastop pravne posledice - odškodninske obveznosti povzročitelja škode izpolnjene naslednje splošne predpostavke: 1) da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja povzročitelja ali iz njegove sfere (oziroma pri poslovni odškodninski obveznosti dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti, je ni izpolnil pravilno ali jo je izpolnil z zamudo); 2) da je nastala (premoženjska ali nepremoženjska) škoda; 3) da obstoja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (oziroma pri poslovni odškodninski obveznosti vzročna zveza med škodo in neizpolnitvijo, zamudno ali nepravilno izpolnitvijo obveznosti). Razlike nastopijo šele pri četrti (posebni) predpostavki odškodninskega delikta oziroma pogodbene odškodninske odgovornosti. Pri deliktni odškodninski odgovornosti se namreč povzročitelj (če ni določena objektivna odgovornost) razbremeni svoje odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (1. odstavek 131. člena OZ), pri pogodbeni odškodninski odgovornosti pa se povzročitelj škode (dolžnik) razbremeni svoje odgovornosti iz drugače opredeljenih razlogov. Dokazati mora, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ).

Trditveno in dokazno breme glede obstoja prvih (splošnih) treh predpostavk (protipravnosti, vzročne zveze in škode) je na tožeči stranki, glede četrte predpostavke pa velja domneva, da vzrok za kršitev pogodbene obveznosti izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožeča stranka glede protipravnosti (oziroma kršitve pogodbene obveznosti, ki ima znake protipravnega ravnanja) dokaznega bremena ni zmogla. Ni namreč uspela dokazati, da tožena stranka tožeči stranki pogodbenih obveznosti namenoma ni poravnala. Namen prisilne poravnave je, kot je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, odprava dalj časa trajajoče plačilne nesposobnosti oziroma prezadolženosti dolžnika, torej odprava ekonomskega stanja, zaradi katerega se nad dolžnikom lahko začne stečajni postopek. V primeru potrjene prisilne poravnave nad dolžnikom so upnikom zagotovljeni ugodnejši pogoji plačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek. Namen prisilne poravnave naj bi se torej odražal v zgodnji odpravi prezadolženosti dolžnika. Na tem mestu velja poudariti, da je upnik kot dober gospodarstvenik dolžan pretehtati rizike svojega poslovnega odnosa z dolžnikom, z vstopom v to razmerje naj bi po naravi stvari namreč prevzel tudi del tveganja.

Upoštevaje dejstvo, da je bila nad toženo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 122/2002 z dne 12. 07. 2002 začeta prisilna poravnava, kar nedvomno kaže na to, da je bila tožena stranka v tistem obdobju plačilno nesposobna oziroma prezadolžena, ter upoštevaje nekonkretizirane trditve tožeče stranke »da je bila tožeča stranka s strani tožene stranke večkrat zavedena in da je do stanja, v katerem se je znašla tožeča stranka, pripeljal niz ravnanj tožene stranke, ki so bila naklepna in nezakonita in za katere obstaja sum, da so bila storjena kot gospodarska kazniva dejanja«, se pritožbeno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je tožena stranka kakorkoli ravnala protipravno, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, pravilna.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo na navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker postopek niti izpodbijana sodba nista obremenjena z zatrjevanimi kršitvami, kakor tudi ne s kršitvami, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ob upoštevanju določila 2. odstavka 350. člena ZPP, je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.