Jedro

Ker meritve hrupa pomenijo izvajanje spremljanja stanja okolja (monitoringa), bi lahko inšpektor za okolje tožniku odredil takšen ukrep le v primeru konstantnega in samostojnega opravljanja njegove dejavnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1585/96-8 z dne 9.7.1998 (1. točka izreka) spremeni, tako da se glasi: "Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije, Ljubljana, št. 35603/036/96 z dne 18.9.1996".

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.9.1996 (1. točka izreka). Hkrati je odločilo, da se zavrne tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka). Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo inšpektorja za okolje Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 14.6.1996, s katero je ta odredil tožniku, da mora v roku 60 dni po prejemu odločbe opraviti meritve hrupa iz vira, rezultate meritev pa mora dostaviti pristojni inšpekciji v roku 8 dni po prejemu. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. Med drugim navaja, da tožnik v garaži - delavnici občasno opravlja lesno dejavnost (izdeluje škatle za kruh, ribežne za hren). Za to dejavnost pa še niso bile opravljene meritve hrupa, ki ga povzročajo stroji: krožna žaga, rezkar in skobelni stroj, ki jih tožnik uporablja pri izdelavi navedenih izdelkov. Po presoji sodišča je za rešitev tega spora zlasti pomemben odgovor na vprašanje, ali je bil v spornem primeru okoljevarstveni inšpektor pristojen tožniku odrediti meritve hrupa ali ne. Iz določb 70. člena (1. točka 1. odstavka) in 96. člena (1., 2. in 4. odstavek) Zakona o varstvu okolja (ZVO) izhaja, da okoljevarstveni inšpektor lahko povzročitelju emisij, oziroma tistemu, ki povzroča iz posameznega vira oddajanje energije kot so : hrup, vibracije, sevanje, toplota, svetloba (5.1. odstavek 5. člena ZVO), vsak čas odredi, da sam ali po drugih osebah tekoče opazuje, nadzoruje in opravlja sistematične meritve posameznih parametrov zaradi odkrivanja sprememb v okolju z vidika teh parametrov. Sodišče ugotavlja, da se tožena stranka, kot tudi prvostopenjski upravni organ, pri odreditvi ukrepov sklicujeta na napačno materialno podlago (36. člen ZVO). To je namreč mogoče uporabiti za odreditev sanacije šele potem, ko je ugotovljena prekomerna obremenitev okolja. Vendar to ni taka napaka, ki bi lahko vplivala na odločitev o stvari. Na to odločitev pa tudi ne morejo vplivati ugovori tožnika, da ne opravlja nobene pridobitne dejavnosti in da ni bil nikoli nosilec nobene gospodarske dejavnosti ne v formalnem ne v dejanskem smislu, pač pa je v okviru svojega ljubiteljskega znanja in ročnih spretnosti izdelal le kak izdelek domače obrti. Zahtevo tožeče stranke za povračilo stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS.

Tožnik v pritožbi navaja, da gre v konkretni zadevi za zmotno uporabo materialnega predpisa. Sklicevanje na določbe 5., 70., in 96. člena ZVO je v konkretnem primeru nepravilno in neutemeljeno. Že upoštevanje dikcije 1. odstavka 70. člena ZVO daje podlago, da pod dejavnostjo ni mišljena uporaba kosilnic, škropilnic, žag in drugih naprav z motorji na notranje izgorevanje, vrtalnih in brusilnih strojev, kladiv in žag zaradi izvajanja vrtnih in hišnih opravil. Pri teh opravilih, ki ne pomenijo opravljanje neke dejavnosti, ni možna uporaba pojma obratovanje in na tej podlagi tudi ni možno naložiti obveznosti zagotavljanja obratovalnega monitoringa, saj se vrtna in hišna opravila ne opravljajo sistematično in v enakih časovnih periodih pa tudi ne redno in trajno (kar vse je osnova za obratovalni monitoring). Tudi iz določbe 100. člena ZVO je razvidno, da je kršitev določbe 70. člena ZVO sankcionirana kot prekršek le za primer, če pride do kršitve te določbe s strani podjetja, druge pravne osebe ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, in torej ne gre za primer, ko določena dela občasno opravlja občan ali fizična oseba. Glede na to zakonsko določbo je možen le zaključek, da zakonodajalec ureja nadzor in ukrepe v zvezi s tem za primere, ko gre za opravljanje dejavnosti, in ne opravil, ki jih s posameznimi napravami izvajajo fizične osebe. Tudi po 16. členu Uredbe o hrupu v naravnem in življenjskem okolju (Uradni list RS, št. 45/95, Uredba) je obratovalni monitoring oziroma prve in občasne meritve ravni hrupa potrebno izvajati le v primeru, če gre za gospodarsko družbo, drugo pravno osebo ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost. Fizična oseba pa prekršek stori le, če v 19. členu navedene naprave uporablja izven predpisanega časa (23. člen uredbe). Zato okoljevarstveni inšpektor tudi na podlagi 5., 70. in 96. člena ZVO ni pristojen tožeči stranki kot fizični osebi odrediti meritev hrupa. Če bi zakonodajalec imel namen preprečevati tudi uporabo naprav za vrtna in hišna opravila, potem bi moral predpisati posamezne tipe, proizvajalce in raven hrupa, ki jo posamezna naprava za ta opravila lahko povzroča. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ker se tožnikova pritožba smiselno nanaša le na 1. točko izreka izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče obravnavalo pritožbo le v tem okviru.

V zadevi gre za ukrep inšpektorja za okolje, s katerim so bile tožniku na podlagi 36. člena ZVO naložene meritve ravni hrupa iz njegovega vira. Glede izrečenega ukrepa sta tožena stranka in sodišče prve stopnje presodila, da je zakonit, le da je po mnenju sodišča prve stopnje za ukrepanje podana druga pravna podlaga in sicer v določbah 5., 70. in 96. člena ZVO. Te določbe ZVO, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, so po presoji pritožbenega sodišča splošne narave in jih je mogoče uporabiti le ob konkretni kršitvi predpisa, katerega izvajanje inšpektor za okolje spremlja. Sodišče prve stopnje pa ne pove, katera kršitev konkretnega materialnega predpisa je bila v konkretni zadevi podlaga za izrečen inšpekcijski ukrep. Tožena stranka se sicer sklicuje na 16. člen Uredbe, po katerem je lastnik ali upravljalec vira hrupa dolžan skladno s predpisi o obratovalnem monitoringu izvajati prve in občasne meritve ravni hrupa kot posledice obremenitve območja s hrupom. Vendar po presoji pritožbenega sodišča citirane določbe Uredbe ne morejo veljati za vse primere uporabe strojev, ki povzročajo hrup, zlasti če se ti uporabljajo le občasno. Same meritve hrupa, ki so bile tožniku naložene z ukrepom, pomenijo namreč izvajanje spremljanja stanja okolja (monitoringa). Zato bi po presoji pritožbenega sodišča lahko inšpektor za okolje tožniku odredil takšne meritve hrupa že po logiki stvari le v primeru konstantnega in samostojnega opravljanja njegove dejavnosti. Takšno opravljanje obrtne dejavnosti tožnik zanika.

Drugačno dejansko stanje pa iz predloženih spisov ne izhaja.

Ker niti v določbah materialnih predpisov, ki jih navaja tožena stranka, niti v tistih, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, ni podana pravna podlaga za v konkretni zadevi izrečen inšpekcijski ukrep inšpektorja za okolje, je bil materialni zakon očitno nepravilno uporabljen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in odpravilo odločbo tožene stranke na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS.