Jedro

Kljub zastaranju odškodninske terjatve zaradi posekanih smrek je tožeča stranka upravičena do povrnitve neupravičeno pridobljene koristi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bil toženec dolžan tožnici vrniti 12 smrek, kar predstavlja 24,01 m3. Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici plačati 92.383,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.4.1994 dalje do plačila in ji povrniti 41.147,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.5.1994 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je prvo sodišče zavrnilo. Ugotovilo je, da ima v zgoraj opisanem obsegu tožnica pravico do vrnitve koristi, ki jo je toženec pridobil s tem, da je posekal smreke na njenem svetu oziroma na svetu njenega pravnega prednika.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da je toženec že v odgovoru na tožbo povedal, da je les posekal na tistem delu gozdne parcele, ki ga je smatral za svojega in ki mu je pripadal po katastrski mapi. Tako je toženec ves čas zatrjeval. Pri takem stanju je zahtevek tožeče stranke lahko le odškodninski. Tak zahtevek je zastaran. Zato, da bi šlo za neupravičeno pridobitev, v spisu ni podatkov. Po mapnem stanju je vse drevje pripadalo njemu. Dejstvo, da je toženec v mejnem sporu del sveta izgubil, ne opravičuje tožnika, da zahteva plačilo dreves iz naslova povrnitve koristi, če pa si je toženec sporno zemljišče lastil. Bil je v dobri veri, da seka na svojem svetu. Ne more se trditi, da je toženec z lesom obogaten, sicer pa tožnica tudi takega zahtevka ni postavila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje in k tem razlogom glede na pritožbene trditve še dodaja: Četudi bi toženec tedaj, ko je les posekal, res bil v dobri veri, da seka na svojem, to še ne pomeni, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen in da ni dolžan vrniti bodisi stvari bodisi koristi. Samega lesa ni priposestvoval iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Potem, ko je bilo ugotovljeno, da je les posekan na svetu tožeče stranke oziroma njenega pravdnega prednika, pa za vprašanje vračila lesa oziroma koristi dobra vera ni več pomembna. Ko gre za povrnitev neupravičeno pridobljenega, je namreč pravna podlaga za vrnitev člen 210 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki o morebitni dobrovernosti ne govori. V zvezi s tem je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi treba uporabiti določbo 209. člena ZOR, potem ko je bilo ugotovljeno, da je odškodninski zahtevek zastaral. V zvezi z vprašanjem, ali mora toženec povrniti tožnici tisto, kar je pridobil z dejanjem, s katerim je bila povzročena škoda, ni pomembno to, da si je toženec lastil zemljišče. Bistveno je, da smreke niso bile njegove (čeprav si jih je lastil); s tem, ko je smreke prisvojil, pa je pridobil korist. To korist mora tožnici vrniti, ker je odškodninski zahtevek zastaral (člen 209 v zvezi s členom 210 ZOR). Tožnica je postavila zahtevek za vrnitev denarnega zneska, sodišče prve stopnje pa je pravno naravo tega zneska pravilno določilo.

Po vsem povedanem je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (člen 368 Zakona o pravdnem postopku).