Jedro

Tožnik v tem sporu od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine zaradi nepravočasnega priznanja pravice do starostne pokojnine, ki mu je nastala zato, ker mu tožena stranka ni pravočasno izdala ustreznega potrdila, ki služi za priznanje delovne dobe. V konkretnem primeru ni izkazan element protipravnosti, ki bi ob obstoju ostalih elementov škodne odgovornosti lahko bremenil toženo stranko za plačilo odškodnine. Pogoji za upokojitev niso podani z izdajo potrdila, temveč z nastopom okoliščin, ki jih določa ZPIZ, delavec - zavarovanec pa se lahko upokoji, ko pri pristojnem zavodu poda ustrezno vlogo. Tožnik pred vtoževanim obdobjem ni vložil zahteve za uveljavitev starostne pokojnine, zato pokojnine v tem času niti ni mogel prejemati.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sklep o popravi sodbe ter odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi spremenita tako, da se znesek 1.458,10 EUR zviša na znesek 1.867,30 EUR.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožbi tožnika zavrnejo in se v nespremenjenem delu potrdita sodba sodišča prve stopnje ter sklep o popravi sodbe.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 70,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

Tožnik in tožena stranka sama krijeta vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 10.055,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnimi iz prvega odstavka izreka sodbe. Zavrnilo je tudi zahtevek na povračilo stroškov postopka. S popravnim sklepom z dne 24. 6. 2013 je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.458,10 EUR.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožujeta obe stranki.

Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je bila tožena stranka kot delodajalec že v letih 2000 in 2001 dolžna voditi ustrezne kadrovske evidence. Delavec je lahko v delovnem razmerju, tudi če dela dejansko ne opravlja. Če delodajalec ni vedel, na katerem delovnem mestu je tožnik zaposlen, gre za očitno malomarnost delodajalca. Prevzem delovne knjižice ne spreminja vsebine kadrovskih evidenc. Delodajalec ni zahteval predložitve delovne knjižice ne pri izdaji prvega potrdila, niti pri izdaji drugega na podlagi sodbe. Tožnik je s sodbo opr. št. Pd 75/2007 dokazal, da mu pripada zavarovalna doba s povečanjem od 1. 7. 2000 do 11. 1. 2001. To pa ne pomeni, da mu je taka pravica nastala šele s pravnomočnostjo sodbe, pač pa, da je sodišče ugotovilo obstoj pravice, ki mu je pripadala že v letih 2000 in 2001. Za pravilno odločitev v tem postopku je zato nepomembno, zakaj sta delavki A.A. in B.B. izdali potrdili, kakršni pač sta. Tožnik ni dolžan dokazati, da je napako storil točno določen delavec, pač pa da je do napake prišlo pri toženi stranki, ki je vodila sporne evidence in podatke. Tožena stranka pa bi morala dokazati, da za škodo ni kriva, ker nihče izmed zaposlenih ni naredil napake. Če bi tožnik prej imel potrdilo, ki mu ga je tožena stranka izdala šele na podlagi sodbe, bi se lahko prej upokojil in bi prejel večje dohodke, kot jih je. Višina škode je izkazana, vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in škodo tudi. Nepravilno vodenje evidenc predstavlja ravnanje v nasprotju s predpisi, kar pomeni, da je tako ravnanje protipravno. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik se pritožuje tudi zoper popravni sklep z dne 24. 6. 2013 iz smiselno istih razlogov, kot zoper sodbo. Obenem pripominja, da je popravni sklep namenjen odpravi tistih napak, ki nastanejo pri pisni izdelavi izdane sodbe in ne vsebinskim napakam sodišča. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni popravljalo kakšne napake, ki bi jo zagrešilo pri izdaji sodbe, niti ni popravljalo izreka o stroških postopka, ker sodišče v sodbi o stroških postopka sploh ni odločilo. Odpravi takšne situacije je namenjen dopolnilni sklep in ne popravni sklep, zato je postopanje sodišča prve stopnje napačno in predstavlja kršitev pravil postopka. Sodišče tudi ni pravilno uporabilo Zakona o odvetniški tarifi pri odmeri nagrade toženi stranki. Sodišče prve stopnje je toženi stranki dvakrat priznalo storitev po tarifi 6002 v znesku 20,00 EUR, in sicer za postopek pred pritožbo in postopek s pritožbo. Odvetnik je upravičen samo do ene nagrade po tarifni številki 6002. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi zoper sklep o priznanju stroškov ugodi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo ter zoper sklep o popravi sodbe z dne 24. 6. 2013 iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da toženi stranki poleg že priznanih stroškov, prizna tudi stroške za narok v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da tožena stranka ni upravičena do nagrade za ponovljen postopek. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka pritožbene navedbe. Vztraja, da niso podani elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke za škodo in da tožnik obstoja škode ni dokazal. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne v delu, kjer je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika ter odmerilo stroške postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožbi tožnika nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je o sporni zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 759/2012 z dne 27. 9. 2012 pritožbama ugodilo, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in popravni sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval odškodnino iz naslova prikrajšanja v zvezi z izplačilom starostne pokojnine, ker mu je tožena stranka šele 29. 9. 2008 izdala potrdilo, da je do 11. 1. 2001 delal na delovnem mestu, na katerem se zavarovalna doba šteje s povečanjem, namesto da bi mu potrdilo izdala že 8. 4. 2003. Zaradi prepozno izdanega potrdila je lahko podal zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine šele 8. 10. 2008 namesto 18. 7. 2007, nastalo škodo v razliki med denarnim nadomestilom oziroma plačo ter starostno pokojnino pa vtožuje v tem sporu.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v skladu z napotili pritožbenega sodišča ugotovilo, da tožena stranka ni ravnala protipravno, zato ni podana njena odškodninska odgovornost. Zato je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo kot neutemeljen.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene navedbe pa dodaja: Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v 184. členu določa, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Podani morajo biti vsi štirje elementi odškodninske odgovornosti: protipravnost, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda povzročitelja. Delodajalec je odškodninsko odgovoren delavcu, če utrpi škodo, povezano z delom zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja. Delodajalčeva odgovornost se presoja po krivdnem načelu za vse oblike krivde, med ostalim tudi za navadno malomarnost in po načelu vzročnosti (objektivne odgovornosti). Delodajalec je tako odgovoren za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo opredeljuje 132. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji).

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Ravnanje tožene stranke ne predstavlja krivdnega ravnanja in prekršitve tiste skrbnosti tožene stranke ali njenih delavcev, ki se zahteva pri delu v danih okoliščinah. Protipravnost ravnanja tožene stranke je tožnik utemeljeval s trditvami, da tožena stranka kljub dejstvu, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju do 11. 1. 2001, ni izdala potrdila za delovno dobo s povečanjem do navedenega datuma, temveč le do 30. 6. 2000 in to šele po sodbi na podlagi pripoznave Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 75/2007 z dne 3. 7. 2008. Glede protipravnosti je tožnik toženi stranki očital zgolj, da ni pravočasno izdala potrdila o delovni dobi s povečanjem. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki temelji na izpovedih prič A.A. in B.B., da v ravnanju tožene stranke ni nikakršne protipravnosti, ki bi jo lahko šteli kot element odškodninskega delikta. Pogoji za upokojitev niso podani z izdajo potrdila, temveč z nastopom okoliščin, ki jih določa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji), delavec - zavarovanec pa se lahko upokoji, ko pri pristojnem zavodu poda ustrezno vlogo. Tožnik pred 9. 10. 2008 ni vložil zahteve za uveljavitev starostne pokojnine, zato pokojnine v času od 1. 8. 2007 niti ni mogel prejemati. Zato so neutemeljene (in deloma tudi prepozne) pritožbene navedbe, da je vodenje napačnih ali nepopolnih evidenc protipravno.

Tožnik neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sodišče prve stopnje sicer ni postopalo pravilno, ko je odločitev o stroških postopka, ki je izpadla iz izreka sodbe, popravilo s popravnim sklepom, namesto z dopolnilnim sklepom (v skladu s predlogom tožene stranke za izdajo dopolnilne sodbe), navedeno postopanje sodišča prve stopnje pa ni vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Ob preizkusu pravilnosti odmere stroškov postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili stroški postopka odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji), razen v delu, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno priznalo pavšalni znesek za plačilo poštnih storitev po tarifni številki 6002 za postopek pred pritožbo in za ponovljen postopek (v skladu z določbo 19. člena ZOdvT).

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je s sklepom o popravi sodbe odločilo, da se sodbi v izreku doda 2. odstavek, po katerem je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.458,10 EUR. Toženi stranki je priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100, nagrado za narok po tar. št. 3102, nagrado za postopek s pritožbo po tar. št. 3210, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 za postopek pred pritožbo, za postopek s pritožbo in za ponovljen postopek, ni pa ji priznalo nagrade za narok v ponovljenem postopku.

ZOdvT v drugem odstavku 14. člena določa, da odvetnik lahko prejme nagrade v isti zadevi le enkrat. V sodnem postopku lahko prejme nagrade na vsaki stopnji. Če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, predstavlja postopke pred tem sodiščem novo stopnjo (19. člen ZOdvT). Glede na takšno pravno ureditev predstavlja vrnjena zadeva na sodišče prve stopnje novo stopnjo tako, da odvetnik lahko v skladu s 14. členom ZOdvT prejme nagrado še za narok v ponovljenem postopku.

V konkretnem primeru to pomeni, da je tožena stranka upravičena še do dodatnih potrebnih stroškov za ponovljen postopek na prvi stopnji po tar. št. 3102 v višini 409,20 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo ter sklep o popravi sodbe glede stroškov postopka v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP spremenilo tako, da se je znesek stroškov postopka v višini 1.458,10 EUR zvišal na znesek 1.867,30 EUR.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP upravičena do stroškov pritožbe in sicer po tar. št. 3220 v višini 50,00 EUR in 20,00 EUR pavšalnega zneska po tar. št. 6002, skupaj 70,00 EUR.

Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovori na pritožbo tožene stranke in tožnika pa niso prispevali k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krijeta sami (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).