Jedro

V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da (ob upoštevanju prej omenjene pravne podlage) glede regresne tožbe zavarovalnice zadostuje, da slednja v njej trdi in ponudi dokaze, da je bila zavarovalna pogodba kršena in kako ter da je izplačala odškodnino in koliko (tožba s takšnimi trditvami je sklepčna).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v 1. točki izreka tako, da se znesek 1.583,70 EUR nadomesti z zneskom 950,22 EUR, - v 2. točki izreka tako, da se ta pravilno glasi: „Tožnica je dolžna toženčeve stroške postopka na prvi stopnji v višini 567,95 EUR v 15-ih dneh povrniti v korist proračuna RS (nakazati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Krškem), toženec pa je dolžan tožnici v 15-ih dneh povrniti stroške v višini 145,9 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po nastopu zamude do plačila.“

II. V preostalem se pritožba zavrne, sodba sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi v 15-ih dneh povrniti 112,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 23. 3. 2021: - odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči v 8-ih dneh plačati 1.583,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2019 dalje do plačila (1. točka izreka), - odločilo, da trpi vsaka stranka svoje pravdne stroške (2. točka izreka), - v presežku glede več zahtevane glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi že od dne 14. 12. 2018 dalje in že odmerjenih izvršilnih stroškov zahtevek zavrnilo (3. točka izreka).

2. Zoper 1. in 2. točko izreka sodbe se pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da tožeči stranki prisodi nižjo odškodnino, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (s stroškovno posledico). Sodišče se ni opredelilo do njegovih trditev, da vozila pred seboj ni prehiteval, nadalje kako ga vozilo Mercedes presenetilo, koliko ima prevoženih km ter kako je ravnal v konkretnem primeru. Zato naj bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Nadalje sodišče ni upoštevalo, da tudi izvedenec ni mogel nedvoumno opredeliti točnega mesta trka, ter ni sledilo navedbam slednjega, da sta vozili v trenutku naleta tvorili zelo majhen naletni kot. Iz izpovedbe izvedenca na naroku dne 23. 3. 2021 (ki jo pritožba izpostavlja) jasno izhaja, da je za predmetno nesrečo v celoti odgovoren voznik Mercedesa, ki je vozil preblizu. Tožeča stranka, na kateri je bilo v zvezi s tem dokazno breme, ni z ničemer dokazala, da je toženec (kot mu to očita) kraj nesreče zapustil ter da drugemu udeležencu ni dal svojih osebnih podatkov ter podatkov zavarovanju svojega vozila. Prav tako sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi ji to uspelo dokazati. Pritožnik nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o nepomembnosti razhajanja udeležencev nesreče glede obveščanja policije. Razhajanje kaže na to, da je vozniku Mercedesa dal svoje podatke in podatke o zavarovanju. V nadaljevanju poudarja, da izhaja neverodostojnost (neprepričljivost) B. B. izpovedbe iz nepotrjenih navedb slednjega oziroma izpovedbe policistke A. A. ki je sodišče v delih, ki niso skladni s B. B. izpovedbo, ni upoštevalo. Docela neživljenjsko naj bi bilo, da bi toženec vozilo ustavil po trčenju, nato pa svojih podatkov ne bi dal in bi s kraja dogodka odpeljal, prav tako da bi si nekdo zapomnil registrsko številko v času trčenja, saj gre za nepričakovan, nepredvidljiv dogodek, ob katerem na takšno številko nismo pozorni. B. B. naj bi njegovo pomoč odklonil, saj je toženec posumil, da je prej omenjeni tega dne vozil pod vplivom alkohola, kasneje pa toženčevo naivnost izkoristil in šel na policijo, kjer je navajal lažne podatke.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Zavarovalnica ima na podlagi 7. točke 3. odst. 7. člena ZOZP1 v zvezi z 2. odst. istega člena kot tudi 8. točke 1. odst. 3. člena v zvezi s 3. odst. istega člena (za to zadevo relevantnih) Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (01-AOD-01/13; v nadaljevanju splošni pogoji) pravico od zavarovanca, ki je svoje pravice iz zavarovanja, ker je po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, izgubil, uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški. Zavarovanec pa lahko upoštevaje 2. odst. 3. člena prej omenjenih splošnih pogojev dokaže, da ni kriv za obstoj okoliščin iz 8. točke 1. odst. istega člena. V sodni praksi2 je uveljavljeno stališče, da (ob upoštevanju prej omenjene pravne podlage) glede regresne tožbe zavarovalnice zadostuje, da slednja v njej trdi in ponudi dokaze, da je bila zavarovalna pogodba kršena in kako ter da je izplačala odškodnino in koliko (tožba s takšnimi trditvami je sklepčna). Zadostne trditve v tem oziru, in sicer, da je toženec zapustil kraj nesreče, ne da bi drugemu njenemu udeležencu (B. B.) posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, je tožnica podala (že v dopolnitvi tožbe) in zanje ponudila dokaze, izvedba katerih je njene trditve potrdila (B. B. je namreč s svojo izpovedbo to jasno potrdil). Toženec je imel možnost v zvezi z vloženo (regresno) tožbo dokazovati, da ni ravnal v nasprotju s pogodbo (v konkretnem primeru, da ni zapustil kraja nesreče, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju)3 oziroma da ni kriv za obstoj okoliščin iz 8. točke 1. odst. 3. člena prej omenjenih splošnih pogojev, zaradi katerih tožnica od njega zahteva povračilo izplačanega. Toženec je v postopku na prvi stopnji zgolj posplošeno zatrjeval, da s kraja nesreče ni pobegnil in da svojih zavarovalnih pravic ni izgubil, pri čemer nikoli ni jasno zatrjeval, da je vozniku v nesreči soudeleženega vozila B. B. dal osebne podatke ter podatke o zavarovanju (kar je bil upoštevaje določbe ZOZP in splošnih pogojev dolžan storiti). To je začel jasno zatrjevati šele v tej pritožbi, kar pa je ne le neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP4), ampak tudi sicer nedokazano. Kot je bilo predhodno poudarjeno, je iz izpovedbe B. B. (na izpovedbo katerega se v zvezi z obravnavanimi vprašanji v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sklicuje tudi sodišče prve stopnje) jasno razvidno, da mu toženec teh podatkov ni dal. Slednji temu neprepričljivo nasprotuje s posplošeno (neobrazloženo) trditvijo, da naj bi razhajanje izpovedb udeležencev prometne nezgode glede ne-obveščanja policije (torej okoliščine, glede katere je že sodišče prve stopnje pravilno poudarilo/obrazložilo, zakaj je za odločitev v predmetni zadevi nebistvena) dokazovalo, da je izpolnil svojo pogodbeno (zakonsko) dolžnost. Prepričljivosti (verodostojnosti) B. B. izpovedbe glede (za odločitev ključne) okoliščine (toženčevega ne-posredovanja podatkov) ne uspe izpodbiti niti pritožbeno izpostavljanje (domnevnih) razlik med izpovedbo slednjega in policistke A. A. o tem, ali je imelo njegovo vozilo (Mercedes) praske tudi na levi strani vozila (tudi to je za odločitev v tej zadevi povsem nebistveno).5 Ni moč slediti niti pritožbenemu poudarjanju, češ da je „docela neživljenjsko“, da toženec ne bi dal svojih podatkov, saj da je po trčenju ustavil vozilo. Ta okoliščina (sama zase) prav gotovo ne dokazuje dolžnega posredovanja podatkov, česar ne spremeni niti posplošeno (hipotetično) pritožbeno sklicevanje na argument „ne-življenjskosti“. Enako velja tudi za izpostavljanje nebistvene, neustrezno obrazložene pa tudi sicer neizkazane okoliščine, zaradi katere naj bi B. B. po zatrjevanju pritožnika odklonil njegovo pomoč in nato izkoriščujoč njegovo naivnost (šele) po dogodku odšel na policijo;6 prav tako za hipotetično (posplošeno) pritožbeno poudarjanje, da je »docela neživljenjsko«, da naj bi si nekdo (konkretno B. B.) zapomnil registrsko številko v času trčenja, saj da na to ob takem nepričakovanem (nepredvidljivem) dogodku nismo pozorni. Ker je registrska številka pomembna pri uveljavljanju njihovih pravic do povračila škode, so udeleženi vozniki po nezgodi, v kateri je nastala »zgolj« materialna škoda (kot v konkretnem primeru), na te podatke (njihovo pridobitev) običajno še kako pozorni. Gre tudi sicer za posplošene (hipotetične), nedokazane in posledično neprepričljive trditve (ki v nasprotju s tem, kar očitno meni pritožnik, ne dokazujejo njegovega postopanja v skladu s pogodbo/zakonom), zaradi česar ni moč slediti niti pritožbenemu očitku, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP, zaradi katere bi bilo potrebno sodbo v izpodbijanem delu spremeniti oziroma razveljaviti.

6. Delno utemeljena pa je pritožba zoper zaključke sodišča prve stopnje o deležu odgovornosti obeh v prometno nezgodo udeleženih vozil/voznikov (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Omenjeno sodišče je v zvezi s tem (na podlagi presoje/ocene izvedenih dokazov) sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje,7 a je nato le-tega materialno pravno nepravilno ovrednotilo (drugi odstavek 154. člena OZ8). Tako je v zvezi s tožencem (ob upoštevanju vsebine izvedenih dokazov) poudarilo, da ni bil pozoren na dogajanje za seboj (češ da se vozilo Mercedes ni moglo pojaviti kar od nekje)9 in da je začel zavijati v levo takrat, ko je s prehitevanjem začel že B. B.10 Na drugi strani je z oziroma na ugotovitve postavljenega izvedenca (za raziskavo prometnih nesreč C. C.) glede voznika Mercedesa B. B. navedlo, da je bil slednji nepreviden, češ da je nesrečo povzročil, ker je vozil na prekratki varnostni razdalji11 (5 metrov) za tožencem oziroma da je na prekratki razdalji prehiteval. Izpostavilo je tudi izvedenčevo ugotovitev, da bi B. B. pri večji (oziroma ustrezni) varnostni razdalji trčenje lahko preprečil, saj bi na vsako spremembo pred seboj vozečega toženca lahko pravočasno reagiral z zaviranjem in umikanjem na svoj vozni pas. Prav tej ugotovitvi je dalo po mnenju pritožbenega sodišča premajhen (materialno-pravni) pomen. Ta kaže namreč na to, da je imel B. B., in sicer ne le zato, ker je prvi pričel s prehitevanjem,12 ampak predvsem ker je vozil za tožencem, s tem (ob pravilni vožnji/ustrezni varnostni razdalji) večjo možnost nadzora nad dogajanjem (manevriranja) ter posledično preprečitve nesreče (od toženca), zaradi česar se mora njegovo neupoštevanje prometnih pravil (premajhna/neprimerna varnostna razdalja)13 odraziti tudi pri oceni deleža odgovornosti za nezgodo. Pritožbeno sodišče (na podlagi drugega odstavka 154. člena OZ) ocenjuje, da znaša toženčeva odgovornost 30, B. B. odgovornost pa 70%. Toženec je zato dolžan tožnici zaradi izgube zavarovalnega kritja poravnati „le“ 30% izplačane odškodnine (3.167,41 EUR) oziroma znesek 950,22 EUR. V skladu z navedenim je bilo potrebno pritožbi tožene stranke delno ugoditi in (na podlagi pete alineje 358. člena ZPP) izpodbijano sodbo ustrezno (kot je to razvidno iz izreka te odločbe) spremeniti. V preostalem je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

7. Delna sprememba izpodbijane sodbe je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP terjala tudi novo odločitev o stroških postopka. Toženec je glede na spremembo izpodbijane sodbe v pravdi uspel 70 %, tožnica pa 30%. V spisu se nahaja odločba Okrožnega sodišča v Krškem (Bpp 71/2019 z dne 15. 2. 2019) o dodelitvi brezplačne pravne pomoči tožencu, iz katere je razvidno, da je bila ta slednjemu odobrena tako glede oprostitve plačila stroškov postopka kot tudi za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v (morebitnem) pravdnem postopku, za izvajanje le te pomoči pa določena odvetnica D. D. iz K. Omenjena okoliščina ima dve posledici na stroškovno odločitev. V skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu14 je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči upravičen do povračila polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Upoštevaje tretji odstavek 46. člena ZBPP15 pa mora nasprotna stranka stroške namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna RS.

8. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo na naroku dne 23. 3. 2021 priglašenih potnih stroškov, saj ti niso dovolj jasno opredeljeni;16 prav tako ne v dopolnitvi tožbe priglašenih materialnih stroškov, ki niso izkazani. Priznalo ji je plačano sodno takso v višini 166,00 EUR (l. št. 46) in polovico (z njene strani založenega) zneska izvedencu izplačane nagrade v višini 320,3 EUR, torej skupaj 486,3 EUR. Upoštevaje tožničin 30% pravdni uspeh ji je dolžan toženec povrniti znesek 145,9 EUR.

9. Tožencu pritožbeno sodišče ni priznalo (glej njegov stroškovnik z dne 23. 3. 2021 na l. št. 133) nagrade priglašene za pregled listin in svetovanje stranki (tar. št. 39 Odvetniško tarifo/OT17), saj je ni konkretno obrazložil (češ da bi šlo za točno določena oziroma konkretna dejanja, ki niso bila hkrati potrebna že za sestavo odgovora na tožbo in izvedbo kasnejših odvetniških opravil). Prav tako mu ni priznalo povračila sodne takse, saj ni pojasnjeno (razvidno), kaj konkretno (kakšno takso točno) naj bi plačal. V preostalem pa so priglašeni stroški utemeljeni. Tako mu gre povračilo nagrade za sestavo odgovora na tožbo v višini 300 točk (tar. št. 19/1 OT), nagrade za zastopanje na petih narokih za glavno obravnavo, kar znaša 900 točk (tar. št. 20 OT), nagrada iz naslova urnine v višini 20 točk (6. člen OT), nagrade za čas potovanja na naroke v (skupni) višini 160 točk (četrti odstavek 6. člena OT), kar skupaj s povračilom materialnih stroškov v višini 23,8 točk (12. člen OT), ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,6 EUR), povračilom odvetnikovih potnih stroškov (5 x 17,76 EUR) v višini 88,8 EUR in 22% DDV skupaj znaša 1.135,9 EUR. Toženka je dolžna (kot je bilo pojasnjeno v 7. točki obrazložitve te sodbe) polovico tega zneska (ki znaša 567,95 EUR) povrniti v korist proračuna RS.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154. in 155. členu v zvezi s 165. členom ZPP. Glede na delni uspeh (40%) s pritožbo je toženec upravičen do povračila 40 % svojih pritožbenih stroškov. Te je pritožbeno sodišče odmerilo upoštevaje njegov (konkretizirano podan) stroškovnik in OT ter mu priznalo 375 točk oziroma 225 EUR nagrade za pritožbo (tar. št. 21/1 OT), 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV, kar (ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke) skupno znaša 280,00 EUR. Tožencu (upoštevaje tar. št. 39 OT) ni bilo moč priznati stroškov konference s stranko, saj v konkretnem primeru ne gre za samostojno storitev (vsaj izkazano to ni), zaradi česar so ti stroški že zajeti v nagradi za pritožbeni postopek (sestavo pritožbe). Upoštevaje toženčev uspeh s pritožbo mu je dolžna tožnica povrniti 112,00 EUR pritožbenih stroškov.

1 Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, Uradni list RS, št. 70/94, s kasnejšimi spremembami. 2 Glej npr. VSL sklep II Cp 1011/2010 z dne 5. 5. 2010 in odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 789/2006 z dne 19. 3. 2009. 3 Glej VSL sklep II Cp 1011/2010 z dne 5. 5. 2010. 4 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 5 Kot ugotavlja sodišče prve stopnje (4. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), toženec ni ugovarjal obsegu in višini škode na vozilu B. B. Poleg tega je policistka A. A. ob zaslišanju dne 14. 1. 2020 (kar izhaja tudi iz pritožbe) omenjala »eno staro prasko« (na levi strani oziroma na sprednjem odbijaču B. B. avtomobila, potem pa dodala, da se točnega mesta ne more spomniti). 6 Toženec naj bi sumil, da naj bi bil slednji alkoholiziran (kar ni dokazano). 7 Na podlagi presoje izvedenih dokazov (izvedensko mnenje in ugotovitve policistov) je v tem okviru ugotovilo, da je s prehitevanjem začel (da je zapeljal čez sredinsko črto) tudi toženec (in s tem (posredno) negativno odgovorilo na toženčeve ugovore, da temu ni bilo tako). Da bi se toženec v postopku skliceval na to (zatrjeval), da letno prevozi po 25.000 oziroma 30.000 km, ni razvidno. Poleg tega ne gre za okoliščino, ki bi sama za sebe (kot meni pritožba) dokazovala, da je v predmetni zadevi vozil v skladu s predpisi oziroma da ni prehiteval. Zato je brez pomena tudi očitek, da se sodišče do nje ni posebej opredelilo. Na drugi strani ni (po)jasn(jen)o, kako naj bi s strani pritožbe izpostavljena okoliščina, da izvedenec ni mogel opredeliti točnega mesta trka, vplivala na pravilnost dejanskih (pravnih) zaključkov sodišča prve stopnje. 8 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 9 Skratka, da je bil nepreviden. Izpostavilo je tudi, da bi smerokaz na B. B. vozilu verjetno lahko tudi videl. Izvedenec si je v zvezi s tem (v pisnem mnenju z dne 30. 11. 2020) zgolj »postavil« vprašanje, koliko (ali) sta voznika glede na njuno bližino lahko opazila smerokaz, ki je nakazoval nameravano prehitevanje tako enega kot drugega in ni (niti ob zaslišanju dne 23. 3. 2021) navedel, da toženec ni mogel (v nobenem primeru) pravočasno opaziti levega smerokaza na vozilu Mercedes, kot to zatrjuje pritožba). 10 S čimer naj bi kršil pravilo varne vožnje iz 1. točke prvega odstavka 52. člena Zakona o pravilih cestnega prometa/ZPrCP (Uradni list RS št. 109/2010, s kasnejšimi spremembami). 11 Ki mora ne glede na vozne razmere omogočiti, da se lahko voznik, ki prehiteva, varno vrne na izhodiščni prometni pas (2. alineja drugega odstavka 44. člena ZPrCP). 12 Izvedenec je v zvezi s tem (že v pisnem mnenju) izrecno izpostavil, da je bila nevarna situacija ustvarjena s strani voznika OA Mercedes (torej B. B.). 13 Za neupoštevanje katerega opravičljiv razlog ni izkazan (ne omenja ga niti sodišče prve stopnje). 14 Uradni list RS, št. 18/93, s kasnejšimi spremembami. 15 Zakon o brezplačni pravni pomoči, Uradni list RS, št. 96/2004, s kasnejšimi spremembami. 16 Tožničina pooblaščenka (ki ni odvetnica) je povračilo priglasila za pristope na naroke na relaciji ... , kar naj bi bilo skupaj 120 km po 0,37 EUR. Ob tem, da je bilo narokov (in pristopov nanje) pet ter da je razdalja med ... in ... približno 41 km, ni jasno, ali je 120 km priglašenih za vse pristope skupaj ali za vsakega posebej. Poleg tega bi bila do povrnitve potnih stroškov upravičena v skladu s 5. členom (v zvezi z drugim odstavkom 18. člena) Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 32/13) in ne ob upoštevanju vrednosti kilometrine, do katere so upravičeni le pooblaščenci, ki so odvetniki (tretji odstavek 10. člena OT v zvezi s prvim odstavkom 18. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku). 17 Uradni list RS, št. 2/15, s kasnejšimi spremembami.