Jedro

Tožnik je s toženo stranko prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenil za delo na delovnem mestu vodja proizvodnje. Nato pa sta stranki sklenili še pet pogodb o zaposlitvi za določen čas zaradi povečanega obsega dela za opravljanje dela na istem delovnem mestu in nazadnje še pogodbo o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu direktor proizvodnje. Tožnik ni bil vodilni delavec, saj ni imel pooblastila za sklepanje pravnih poslov niti za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve, zato ni bil podan zakonit razlog za sklenitev prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Prav tako tudi pri ostalih pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih za določen čas niso obstajali zakoniti razlogi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je imel tožnik že zaradi nezakonito sklenjene prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki mu je prenehala na nezakonit način, zaradi česar je pravilno ugodilo njegovemu zahtevku v zvezi s transformacijo pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odločilo, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu „vodja proizvodnje“ za polni delovni čas ter da mu 31. 12. 2013 delovno razmerje ni zakonito prenehalo, temveč še traja (I. točka izreka). Odločilo je, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu od 1. 1. 2014 priznati vse pravice iz delovnega razmerja in mu za čas do vrnitve na delo obračunati nadomestilo plače v višini osnovne plače 1.466,73 EUR bruto, mu na navedeno osnovno bruto plačo obračunati dodatek za delovno dobo ter mu po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati neto znesek nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za predhodni mesec dalje do plačila (II. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna regresa za letni dopust za leto 2012 v znesku 763,00 EUR bruto ter za leto 2013 v znesku 545,56 EUR bruto, od navedenih zneskov odvede davke in tožniku izplača neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 oziroma 2. 7. 2013 dalje do plačila. V presežku (glede obračuna regresa za letni dopust za leto 2013 v znesku 238,10 EUR bruto, odvoda davkov in izplačila neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila ter odvoda prispevkov od bruto zneskov regresov za letni dopust za leti 2012 in 2013) je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Dalje je toženi stranki naložilo, naj tožniku obračuna razliko v plači za maj 2012 v znesku 1.880,67 EUR bruto, za januar 2012 v znesku 833,49 EUR bruto, za februar 2012 v znesku 753,15 EUR bruto ter za marec 2012 v znesku 863,61 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.725,51 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede narave nalog in pooblastil tožnika, ki jih je imel kot vodilni delavec, ki je delal na delovnem mestu „vodja proizvodnje“. Zatrjuje napačno uporabo materialnega prava pri ocenjevanju pomena pogodb o zaposlitvi in njihovih posledic oziroma veljavnosti nekaterih določb pogodb. Meni, da je sodišče prve stopnje dalo napačen pomen določbam 10. alineje 26. člena, 6. alineje 54. člena, 56. in 74. členu ZDR-1 ob odločanju o vprašanju zakonitosti sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Zatrjuje tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih po njenem mnenju nejasni in med seboj v nasprotju ter obstaja o njih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med vsebino pogodb o zaposlitvi, na katere se obrazložitev sodbe sklicuje. Navaja, da tožnik zavaja, da je imel s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas že od 3. 1. 2012, ko je sklenil prvo pogodbo. Trdi, da je nedvomno izkazala, da je tožnik prejel pogodbo za nedoločen čas, enako kot vsi ostali vodilni delavci zaradi napake kadrovske službe, pravilno jim je bila namreč kasneje v podpis izročena pogodba, sklenjena za določen čas, vsi delavci razen tožnika pa so napačne pogodbe vrnili. Trdi, da je bila tudi prva pogodba sklenjena za določen čas. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejstva tudi glede sklepanja nadaljnjih pogodb o zaposlitvi in nasprotuje stališču, da so vse pogodbe o zaposlitvi nezakonite, ker v njih ni bil zapisan zakoniti razlog za sklenitev pogodbe za določen čas, temveč le zapis o povečanem obsegu dela. Pove, da je v postopku izkazovala, da je pri tožniku šlo za sklepanje pogodb za določen čas na podlagi 5. in 6. alineje 54. člena ZDR-1, saj je bil kot vodja proizvodnje vodilni delavec in je imel pooblastila, navedena v prvem odstavku 74. člena ZDR-1. Sodišču prve stopnje očita napačen pristop k ugotavljanju pooblastil iz navedene zakonske določbe, saj je priče spraševalo, ali je imel tožnik pooblastila za sklepanje pravnih poslov in za samostojne kadrovske odločitve, česar ni imel, po prepričanju tožene stranke pa je imel kot vodja proizvodnje pooblastila za organizacijske odločitve v proizvodnji, o katerih tudi govori citirani člen. Navaja, da je bil tožnik vsekakor najvišji odločevalec v proizvodnih halah, v celoti je vodil delovni proces, odločal o uporabi materialov in proizvodnih strojev, podrejeni pa so mu bili vsi delavci v proizvodnji. Sklicuje se na opis delovnega mesta „vodja proizvodnje“ in akte tožene stranke. Glede na to so bili po njenem mnenju podani zakoniti pogoji za sklenitev pogodbe za določen čas, ne zaradi začasno povečanega dela, temveč ker je šlo za vodstvena dela, za katere je bilo pri toženi stranki izrecno predvideno, da je njihovo trajanje vezano na mandat direktorja, kar so določale tudi vse sklenjene pogodbe že v svojem prvem členu. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo tudi s tem, ko je svojo odločitev vezalo na ugotovitev, da je že prva pogodba o zaposlitvi konvalidirala v pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas, ter da naj bi bil tožnik glede na to pogodbo še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki. Trdi, da kljub tej odločitvi in odločitvi, da so bile ostale pogodbe nezakonite, sodišče nasprotujočih si ugotovitev ne pojasni zadovoljivo, kar predstavlja bistveno kršitev ZPP, saj je sodišče denarne zahtevke odmerilo po določbah kasnejših pogodb o plačah. Sodišče prve stopnje po mnenju tožene stranke tudi ni pravilno upoštevalo določb 16. in 200. člena ZDR-1, po katerih bi moral tožnik izpodbijati le zadnjo od sklenjenih pogodb o zaposlitvi, pa še to le do preteka 30 dni od sklenitve te pogodbe, to je do 31. 7. 2013. Navaja, da tožnik glede predhodnih pogodb o zaposlitvi ni ravnal po določbi 16. člena ZDR-1, prav tako pa ni upošteval določbe 200. člena ZDR-1 in ni ob sklenitvi pogodb o zaposlitvi od delodajalca zahteval odprave kršitev, tako je tožbo vložil pravočasno le, če se upošteva iztek zadnje pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je glede ostalih pogodb tožnikova tožba zamujena in bi jo bilo treba zavreči. Sklicuje se na tožnikovo izpoved, da pred sklepanjem pogodb niso obstajali razlogi sile, zvijače in grožnje, zaradi katerih bi lahko bila njegova volja obremenjena z napako. Trdi, da so glede na navedeno tudi denarni zahtevki tožnika neosnovani po temelju in po višini, saj zneski plače nadomestil plač ter prispevkov in davkov temeljijo na pogodbah, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so nezakonite. Navaja, da je tožbeni zahtevek utemeljen le v 2. alineji 3. točke izreka sodbe za dosojeni regres za leto 2013 v znesku 545,56 EUR bruto. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v izpodbijanem delu, razen glede navedenega regresa za letni dopust za leto 2013 s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti niso nejasni, niti med seboj v nasprotju, tako da je bilo sodbo mogoče preizkusiti.

5. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka bi namreč v pritožbi morala določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker zgolj pavšalno navaja, da obstaja nasprotje med tem, kar je navedeno v pogodbah o zaposlitvi s tožnikom, in razlogi sodbe, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč.

6. Tretji odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, 21/13 – ZDR‑1) določa, da lahko ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem.

7. V predmetni zadevi je tožnik uveljavljal transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje na podlagi več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas prenehalo 31. 12. 2013, tako da je 28. 1. 2014 vložena tožba pravočasno vložena znotraj 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. 8. V pritožbi tožena stranka ponavlja, da tožnik pri uveljavljanju sodnega varstva ni upošteval določbe 200. člena ZPP in bi bilo treba njegovo tožbo zavreči vsaj glede presoje zakonitosti vseh pogodb o zaposlitvi razen zadnje. V zvezi s tem je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se v primeru več zaporednih sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas, od katerih prva ali katera vmesna ni zakonito sklenjena za določen čas, šteje, da je sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Delavec, za katerega se šteje, da ima pri delodajalcu sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, z istim delodajalcem ne more zakonito skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če mu pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas predhodno ne preneha na enega od zakonitih načinov, naštetih v zakonu (prim. sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 311/2007 z dne 22. 9. 2008). Šele ko delodajalec prekine delavčevo zaposlitev (sklicujoč se na potek pogodbe za določen čas), dejansko poseže v obstoj pogodbe o zaposlitvi, ki je po delavčevem mnenju prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato šele takrat prične teči 30-dnevni rok za neposredno sodno varstvo v smislu določb tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 104/2012 z dne 20. 11. 2012). V predmetni zadevi je tako tožnik tožbo vložil pravočasno.

9. Pritožbeno zavzemanje, da bi moral tožnik v roku 30 dni od sklenitve vsake od pogodb o zaposlitvi za določen čas zahtevati njeno razveljavitev, tako nima podlage v zakonu, niti v sodni praksi, zato je bilo treba pritožbene navedbe v tej smeri zavrniti. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moral tožnik ravnati skladno z določbo 16. člena ZDR-1, ki se nanaša na uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi. Kot izhaja iz tožbenega zahtevka, tožnik ne uveljavlja izpodbojnosti pogodb o zaposlitvi, sklenjenih s toženo stranko, temveč njihovo transformacijo iz pogodb, sklenjenih za določen čas, v pogodbe, sklenjene za nedoločen čas. Pravna podlaga za take zahtevke pa je 56. člen ZDR-1 v povezavi s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 in ne 16. člen ZDR-1, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka.

10. Sodišče prve stopnje je tožnikovo pravočasno tožbo za transformacijo sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbe, sklenjene za nedoločen čas, pravilno obravnavalo po vsebini. Ugotovilo je, da je tožnik 28. 12. 2011 s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 3. 1. 2012 do 31. 3. 2012 za delo na delovnem mestu vodja proizvodnje. Dalje je ugotovilo, da sta nato stranki sklenili še pet pogodb o zaposlitvi za določen čas zaradi povečanega obsega dela od 1. 4. 2012 do 1. 5. 2013 za opravljanje dela na istem delovnem mestu, za obdobje od 1. 5. 2013 do 1. 7. 2013 pa pogodbo o zaposlitvi z dne 6. 5. 2013 na delovnem mestu direktor proizvodnje. Po ugotoviti sodišča prve stopnje sta zadnjo pogodbo o zaposlitvi sklenila tožnik in tožena stranka za čas od 1. 7. 2013 do 31. 12. 2013 za delovno mesto vodja proizvodnje, prav tako zaradi začasno povečanega obsega dela. V zvezi z zatrjevanim razlogom za sklenitev prve pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni bil vodilni delavec, saj ni imel pooblastila za sklepanje pravnih poslov niti za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve.

11. ZDR-1 v prvem odstavku 74. člena določa, da lahko vodilni delavec, ki vodi poslovno področje ali organizacijsko enoto pri delodajalcu in ima pooblastila za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve, izjemoma sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas, če je že zaposlen pri delodajalcu na drugih delih za nedoločen čas ali če gre za vodilnega delavca, ki je na vodilno delo imenovan v skladu z zakonom ali z aktom o ustanovitvi.

12. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje dalo napačen pomen nekaterim določbam ZDR-1, ni utemeljena. Določba 10. alineje 26. člena ZDR-1 o izjemah od obveznosti objave v predmetni zadevi ni bila pravna podlaga za odločitev, določbi 6. alineje 54. člena in 74. člen ZDR-1 pa je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik ni bil vodilni delavec, ne pomeni napačne uporabe materialnega prava. Iz pritožbe izhaja, da tožnik nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju glede narave nalog in pooblastil tožnika, ki naj bi bil po prepričanju tožene stranke vodilni delavec.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik pri toženi stranki ni bil vodilni delavec v smislu citirane določbe 74. člena ZDR-1, za to pa je navedlo ustrezne razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Tožena stranka v pritožbi sicer ponavlja, da je bil tožnik najvišji odločevalec v proizvodnih halah, da je v celoti vodil delovni proces, odločal o uporabi materialov in proizvodnih strojev ter da so mu bili podrejeni vsi delavci v proizvodnji, vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedbe dokazov ugotovilo, da je bil tožnik vodja proizvodnje le na operativni ravni, pri čemer tudi na tej ravni ni sprejemal samostojnih odločitev. Za neutemeljeno se tako izkaže pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni raziskovalo, ali je lahko tožnik sprejemal samostojne organizacijske odločitve. V zvezi s tem je zaslišalo nekdanjega direktorja tožene stranke A.A., katerega izpovedi je kot prepričljivi sledilo. Tožena stranka v pritožbi smiselno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved nekdanjega direktorja tožene stranke, ki je bil tožniku nadrejen, ter na izpoved priče B.B.. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

14. Protispisna je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje sledilo tožnikovi trditvi o tem, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 28. 11. 2011 že sklenjena za nedoločen čas, ker je bil tak osnutek pogodbe prvotno predložen tožniku v podpis. Sodišče prve stopnje je tudi glede te pogodbe o zaposlitvi ugotavljalo zakonitost navedenega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in ugotovilo, da zakonit razlog ni bil podan ter da se zato šteje ta pogodba za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

15. Čeprav je imel že zaradi nezakonito sklenjene prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas tožnik s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, je sodišče prve stopnje dalje ugotavljalo, ali je obstajal zakonit razlog za sklenitev nadaljnjih pogodb o zaposlitvi za določen čas (za obdobje od 1. 4. 2012 do 31. 12. 2013). Pravilno je ugotovilo, da tudi razlog, ki je naveden v njih, to je začasno povečan obseg dela (3. alineja prvega odstavka 54. člena ZDR-1 oziroma 52. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR), ni bil podan. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem delom obrazložitve ni podana, saj ni nikakršnega nasprotja med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni bil podan razlog za zakonito sklepanje prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas (vodilni delavec), in ugotovitvijo, da tudi pri ostalih pogodbah o zaposlitvi ni bil podan tak razlog (začasno povečan obseg dela). Ne drži, da bi sodišče prve stopnje štelo, da so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas v nasprotju z zakonom, ker v njih ni bil zapisan zakoniti razlog za to, saj je izvajalo dokaze v zvezi s trditvijo o obstoju povečanega obsega dela pri toženi stranki in ugotovilo, da tega razloga tožena stranka ni dokazala.

16. Glede na navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel tožnik pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki mu je prenehala na nezakonit način, zaradi česar je pravilno ugodilo njegovemu zahtevku v zvezi s transformacijo pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo (I. in II. točka izreka izpodbijane sodbe).

17. Neutemeljena pa je pritožba tudi glede denarnih zahtevkov tožnika, ki mu jih je sodišče prve stopnje prisodilo v III. in IV. točki izreka sodbe. Ne drži, da bi sodišče prve stopnje prisodilo tožniku denarne zahtevke na podlagi neveljavnih pogodb o zaposlitvi. Tožnikovo razlogovanje, da so zaradi ugotovitve, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 28. 11. 2011 sklenjena za nedoločen čas, neveljavne kasneje sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni pravilno. Pri transformaciji pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas se na podlagi sodbe sodišča za spremenjenega zgolj določilo pogodbe o trajanju pogodbe o zaposlitvi, ne vpliva pa to na veljavnost kasneje sklenjenih dogovorov delavca in delodajalca (aneksov k pogodbi o zaposlitvi ali nadaljnjih pogodb o zaposlitvi) v zvezi z drugimi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presojalo zahtevek tožnika za plačilo razlik v plači za obdobje od maja 2012 do marca 2012 po pogodbi o zaposlitvi, ki je veljala v tem obdobju, v povezavi s plačilnimi listami za navedene mesece. Odločitvi sodišča prve stopnje glede prisojenega regresa za letni dopust za leto 2013 tožena stranka v pritožbi izrecno ne nasprotuje, glede odločitve o regresu za letni dopust za leto 2012 pa konkretnih trditev ne navaja. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus tega dela odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

18. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

20. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.