Jedro

Do doživljenjske mesečne rente je tožnik po določbi 79. člena ZVojI upravičen od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Na datum ne more vplivati čas vložitve prve zahteve, glede katere je bil postopek odločanja pravnomočno končan, niti v tistem postopku morebitno storjene kršitve, ki so imele za posledico nezakonito odločitev, saj je te mogoče uveljavljati le v pravnih sredstvih zoper odločbo po določbah ZUP in v nadaljevanju s tožbo v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil tožniku s prvostopenjsko odločbo priznan status žrtve vojnega nasilja – begunca (pregnanca) za čas begunstva od 16. 4. 1942 do 15. 5. 1945 in mu bila med drugim priznana pravica do doživljenske mesečne rente, ki znaša od 1. 2. 2009 do 30. 6. 2009 44,40 EUR mesečno, od 1. 7. 2009 dalje pa 45,62 EUR mesečno in se uskladi dvakrat letno glede na rast življenjskih potrebščin v predhodnem polletju. Iz obrazložitve te odločbe je razvidno, da je nemška vojska 16. 4. 1942 vasi Kriva Rijeka ubila tožnikovo mater, požgala njegov dom in da za čas potem ni bilo mogoče ugotoviti (potrditi) vseh krajev, v katerih je tožnik prebival s sestro Ano. Dokazano pa je, da sta leta 1944 prišla v Maline pri Semiču in da tožnik od takrat ves čas živi v Republiki Sloveniji. Upravni organ zato meni, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – begunca (pregnanca) iz 4. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN). Organ je pri odločanju o njegovem zahtevku za priznanje pravice do doživljenske mesečne rente na podlagi 16. člena ZZVN upošteval obdobje, ki ga je preživel v begunstvu (37 mesecev). Pravica do navedene rente mu pripada po 79. členu Zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI) v zvezi s 24. členom ZZVN, in sicer od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve – ta je bila vložena 10. 1. 2009 – , torej od 1. 2. 2009 dalje. Navaja še, da revizija odločbe o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja po 3. odstavku 22. člena ZZVN zadrži izvršitev odločbe.

Upravni organ druge stopnje je ob odločanju o reviziji in tožnikovi pritožbi prvostopenjsko odločbo spremenil v 2. odstavku izreka, tako da je tožniku priznal status žrtve vojnega nasilja za čas begunstva od 16. 4. 1942 do 15. 5. 1945, v preostalem delu pa je prvostopenjsko odločbo pustil v veljavi. V obrazložitvi navaja, da je bil prvi postopek, voden na podlagi tožnikove zahteve z dne 21. 8. 2000, pravnomočno zaključen s prvostopenjsko odločbo z dne 13. 11. 2000. Zato je neutemeljeno tožnikovo stališče, da mu status žrtve vojnega nasilja pripada od te vloge dalje. Poleg tega pritožbeni organ poudarja, da je v letu 2000 zahteval priznanje statusa po ubiti materi, medtem ko nova zahteva z dne 10. 1. 2009 temelji na drugi dejanski in pravni podlagi, to je na priznanju statusa zaradi begunstva, ko je po uboju matere pobegnil pred vojnim nasiljem, bil prisilno izseljen in po povratku na rojstno območje v letu 1944 kot vojna sirota preseljen v Maline. Sklicevanje na prvo zahtevo zato ne more vplivati na odločitev v tem upravnem postopku in je bilo pravilno odločeno, da mu glede na 79. člen ZVojI, ki se uporablja na podlagi 24. člena ZZVN, pravica do rente pripada od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. V nadaljevanju pritožbeni organ, ki je z isto odločbo odločil tudi v revizijskem postopku, ugotovlja, da je na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega na prvi stopnji, dana podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po 6. v zvezi s 1. odstavkom 2. člena ZZVN in ne po 4. odstavku istega člena, kot je to odločil prvostopenjski upravni organ. Ker je bilo nasilno dejanje okupatorja izvršeno izven ozemlja Republike Slovenije, zaradi česar pride v poštev uporaba 6. odstavka 2. člena ZZVN, je tožniku mogoče priznati ta status na podlagi 1. odstavka 2. člena ZZVN. Določba 6. odstavka 2. člena namreč taksativno določa, da je do statusa žrtve vojnega nasilja upravičena oseba, ki ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje iz 1., 3. in 5. odstavka tega člena povzročen na ozemlju Furlanije – Julijske krajine oziroma na ozemlju Koroške (Republika Avstrija) in oseba, ki je imela od prenehanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ne glede na to, na katerem ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno.

Tožnik je v tem upravnem sporu najprej vložil tožbo zaradi molka drugostopenjskega upravnega organa. V njej je navedel, da je zoper odločbo Upravne enote Črnomelj z dne 3. 9. 2009 vložil pritožbo, o kateri ni bilo odločeno v roku 60 dni, na njegovo zahtevo z dne 22. 1. 2010 pa niti v nadaljnjih sedmih dneh. Zato je predlagal, da sodišče toženki naloži, da o njegovi pritožbi, vloženi 14. 9. 2009, odloči v sedemdnevnem roku.

Sodišče je nato 8. 3. 2010 prejelo razširjeno tožbo, v kateri tožnik pojasnjuje, da je drugostopenjski upravni organ po vložitvi tožbe zaradi molka izdal odločbo z dne 24. 2. 2010, s katero ni ugodil njegovi pritožbi, ampak je prvostopenjsko odločbo celo spremenil, tako da je tožniku podeljeno pravico odvzel, čeprav zadeva v tem delu sploh ni bila predmet pritožbe. Zato je prvostopenjska odločba glede podeljenega statusa žrtve vojnega nasilja – begunca (pregnanca) postala pravnomočna. Meni, da pritožbeni organ ni mogel na svojo pobudo spremeniti izreka prvostopenjske odločbe. Ker gre za prekoračitev pritožbe, je podana bistvena kršitev določb postopka. Nepravilna je tudi odločitev, da se tožniku prizna renta šele od 1. 2. 2009 dalje. Ne drži namreč, da tožnikovi vlogi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ki ju je vložil 21. 8. 2000 in 10. 1. 2009, temeljita na drugi dejanski podlagi. Dejanska podlaga v obeh zahtevkih je popolnoma identična. Predlaga, da sodišče drugostopenjsko odločbo z dne 24. 2. 2010 odpravi, odločbo prve stopnje pa spremeni tako, da se mu pravica do doživljenske mesečne rente prizna od 21. 8. 2000 dalje. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na (razširjeno) tožbo navaja, da je z drugostopenjsko odločbo z dne 24. 2. 2010 odločila tako o tožnikovi pritožbi kot o reviziji zoper odločbo prvostopenjskega organa. V tem primeru je imela pooblastilo za spremembo odločbe v 102. členu ZVojI. Pojasnjuje, da je do spremembe prvostopenjske odločbe prišlo zaradi pravilne uporabe materialnega predpisa, saj lahko tožnik upoštevajoč 6. odstavek 2. člena ZZVN, na katerega se je tožnik skliceval tudi v pritožbi, pridobi status žrtve vojnega nasilja – begunca le na podlagi 1. odstavka istega člena ZZVN in ne tudi po 4. odstavku tega člena, kot je predpis nepravilno uporabil upravni organ prve stopnje. Toženka nadalje zavrača tožbene trditve, da je dejanska podlaga v tožnikovih zahtevkih z dne 21. 8. 2000 in obravnavanem z dne 10. 1. 2009 identična. Če bi to bilo res in ob tem, da se pravna podlaga ni spremenila, bi moral upravni organ na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tožnikov zahtevek zavreči, ker je bilo o njem že pravnomočno odločeno. Ker pa je ugotovil, da prvi zahtevek temelji na dejstvu, da je bila tožnikova mati leta 1942 ubita, medtem ko zahtevek z dne 10. 1. 2009 temelji na stanju po uboju matere, ko je bil tožnik prisiljen živeti v begunstvu, je utemeljeno odločal o tem drugem zahtevku. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je že v izreku prvostopenjske odločbe navedeno, da revizija zadrži izvršitev odločbe, v obrazložitvi pa je omenjena revizija odločbe, ki po 3. odstavku 22. člena ZZVN zadrži njeno izvršitev. Tudi v uvodu drugostopenjske odločbe je navedeno, da organ izdaja odločbo ob reviziji in na tožnikovo pritožbo.

Iz določbe 22. člena ZZVN (Uradni list RS, št. 63/95 in naslednji) je razvidno, da je odločba o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja predmet revizije, saj upravna enota šele po opravljeni reviziji odločbe osebo vpiše v evidenco. Po 20. členu ZZVN pa se v postopku za uveljavljanje statusa in pravic po tem zakonu uporabljajo tudi določila ZVojI (Uradni list RS, št. 63/95 in naslednji), ki v 1. odstavku 102. členu določa, da ministrstvo ob reviziji lahko da k odločbi soglasje, lahko pa odločbo odpravi ali razveljavi in samo odloči o stvari ali zadevo vrne upravni enoti v ponovni postopek. Po 2. odstavku istega člena ministrstvo ob reviziji odpravi ali razveljavi odločbo prve stopnje in praviloma samo odloči o stvari v korist ali v škodo stranke, če ugotovi, da je bil na prvi stopnji napačno uporabljen predpis. Po določbi 101. člena ZVojI se o pritožbi in reviziji odloči z isto odločbo.

Glede na navedene določbe ZZVN in ZVojI je torej upravni organ druge stopnje imel podlago za spremembo prvostopenjske odločbe tudi v delu, na katerega se pritožba ni nanašala. Zato ne drži tožbena trditev, da je šlo v tem primeru za prekoračitev pritožbe, medtem ko tožnik uporabi 6. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 2. člena ZZVN kot pravne podlage za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja v tožbi niti ne oporeka. Ob tem sodišče le ugotavlja, da navedena sprememba ni v ničemer posegla v obseg tožnikovih pravic, ki mu jih je že na prvi stopnji priznal upravni organ (doživljenska mesečna renta, plačilo zdravstvenih storitev, podlaga za priznanje pokojninske dobe).

Neutemeljena pa je tudi tožnikova zahteva, da bi mu morala biti pravica do doživljenske mesečne rente priznana od 21. 8. 2000 dalje. V zadevi namreč ni sporno, da je bilo o njegovi prvi zahtevi z dne 21. 8. 2000 za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja pravnomočno odločeno z izdajo zavrnilne odločbe. Zato njegove vloge z dne 10. 1. 2009 za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče obravnavati drugače kot novo zahtevo za priznanje tega statusa. Ker gre za novo zahtevo, je po določbi 79. člena ZVojI, ki se v zadevi uporablja na podlagi 24. člena ZZVN, do doživljenske mesečne rente upravičen od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, to je od 1. 2. 2009 dalje. Na ta datum torej ne more vplivati čas vložitve prve zahteve, glede katere je bil postopek odločanja pravnomočno končan, niti v tistem postopku morebitno storjene kršitve (npr. nepravilna uporaba materialnega prava), ki so imele za posledico nezakonito odločitev, saj je te mogoče uveljavljati le v pravnih sredstvih zoper odločbo po določbah ZUP in v nadaljevanju s tožbo v upravnem sporu. Glede na navedeno določbo ZVojI tožnik svojega pravnega položaja glede obdobja priznanja doživljenske rente zato ne more izboljšati niti z vztrajanjem pri trditvi, da je dejanska podlaga obravnavane zahteve z dne 10. 1. 20009 enaka kot pri pravnomočno zavrnjeni iz leta 2000. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.