Jedro

Ker je tožnik zahteval vračilo predmetov, katerih lastnik je, v delu pa njihovo denarno protivrednost, je bilo na njem dokazno breme, da dokaže, da je lastnik stvari ter da so stvari, katerih vrnitev zahteva v naravi, v posesti tožene stranke in da jih ta protipravno zadržuje.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper sklep se zavrže. III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 787,00 EUR za odgovor na pritožbo v 15 dneh, od izteka paricijskega roka z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na vračilo stvari, ki so navedene v I. točki izreka, in plačilo 15.010,00 EUR s pripadki ter tožeči stranki naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v višini 1.323,95 EUR (II. točka izreka). Predlog tožene stranke za povrnitev separatnih stroškov je zavrnilo.

2. Sodbo in sklep izpodbija tožeča stranka po odvetniku iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sodišče o tožbenem zahtevku na plačilo 15.010,00 EUR ni odločilo, obrazložitev sklepa o zavrnitvi separatnih stroškov pa ni sklepčna. Dokazi niso ocenjeni skladno z določili Zakona o pravdnem postopku. Sodišče bi moralo izvesti vse dokaze, ker je tožnik obrazložil, zakaj jih je predlagal po prvem naroku za glavno obravnavo. Sodba se opira na listino, ki je sodnem spisu ni, in sicer na sodbo opr. št. I K 24804/2013 z dne 3. 6. 2014. 3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena. Pritožba zoper sklep ni dovoljena.

5. Zahtevek tožene stranke za priznanje separatnih stroškov je zavrnjen, zato tožeča stranka v tem delu ne izkazuje interesa za pritožbo in jo je potrebno zavreči (1. točka 365. člena ZPP).

6. Pavšalna pritožbena navedba, da naj bi sodba imela pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, ni utemeljena. Tudi izrek je razumljiv in ni v nasprotju z razlogi sodbe. Iz izreka odločbe sledi, da je sodišče tožbeni zahtevek na plačilo 15.010,00 EUR zavrnilo.

7. Dejstvo, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za goljufijo v škodo tožene stranke in ji dolguje iz tega naslova 19.850,00 EUR, nikoli ni bilo prerekano in zato ni predmet dokazovanja (214. člen ZPP).

8. Ker je tožnik zahteval vračilo predmetov, katerih lastnik je, v delu pa njihovo denarno protivrednost, je bilo na njem dokazno breme, da dokaže, da je lastnik stvari ter da so stvari, katerih vrnitev zahteva v naravi, v posesti tožene stranke in da jih ta protipravno zadržuje ter katere predmete je toženec protipravno zadržala, a v času, ko sodišče odloča o tožbi, toženka z njimi ne more več razpolagati in je zato dolžna plačati njihovo denarno protivrednost. 9. Čeprav je tožnik, zaslišan na glavni obravnavi, izpovedal, da sta bila s toženo zunajzakonska partnerja in da sta se zaradi ljubosumja tožene stranke razšla, mu sodišče prve stopnje ni verjelo. Prav tako mu ni verjelo, da je toženka zadržala karkoli, z izjemo fotokamere. Pritožnik razen svoje izpovedbe za svoje trditve ni ponudil nobenega listinskega dokaza, čeprav se je nanje med zaslišanjem ves čas skliceval. Priči G. in M., ki ju je predlagal za zaslišanje, nista bili povsem prepričani, ali sta tožnikovo opremo videli pri toženi stranki. Nasprotno je tožena stranka vztrajno prerekala navedbe tožnika. Njeno izpoved sta potrdili priči Z. in J. 10. V smislu določila 8. člena ZPP je razpravljajoče sodišče tisto, ki po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, odloči, katera dejstva šteje za dokazana. V tem pogledu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o sporu, in po presoji pritožbenega sodišča ravnalo v skladu z načelom proste presoje dokazov. V sodbi je obširno pojasnilo, da zahtevek tožnika ni utemeljen, ker ni dokazal, da bi predmete, katerih vrnitev zahteva (oziroma njihovo denarno protivrednost), razen fotokamere, pripeljal v poslovni prostor tožene stranke, niti da bi slednja fotokamero zadrževala brez pravne podlage. Ne gre spregledati, da tožnik razen lastnega zaslišanja in neprepričljive izpovedbe M. ter G., v nasprotju s toženko, ki je v zvezi z lastništvom opreme predložila tudi listinsko dokumentacijo (potrdilo o delnem plačilu opreme za panakarmo), ni ponudil nobenega prepričljivega dokaza. Glede na vse navedeno, s presojo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju sklicuje na dokazno oceno, ki jo je naredilo sodišče prve stopnje.

11. Ker tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo, in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

12. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama in je dolžna povrniti toženi stranki stroške za odgovor na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).