Jedro

Drugostopenjski organ je ugotovil, da so izvršilni naslovi, na podlagi katerih se izvršba opravlja, v izreku sklepa o izvršbi pomanjkljivo navedeni, ter nato, ustrezno listinam v spisu, spremenil izrek sklepa, kar je skladno z določbami ZUP.

Davčni organ niti po določbah ZDavP-2 niti po določbah ZUP ni pristojen za to, da bi preverjal pravilnost in zakonitost izvršilnih naslovov ter ali je potrditev izvršljivosti na njih pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom št. DT 42913-18027/2010-1-CY-F019 z dne 25. 5. 2010, je DURS, Davčni urad Ljubljana kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zoper tožnika na podlagi izvršljivih plačilnih nalogov, navedenih v izreku izpodbijanega sklepa, začel davčno izvršbo dolžnega zneska taks, glob in povprečnin, k tem zneskom pa je prištel še stroške davčne izvršbe v višini 20,86 EUR tako, da skupni dolg znaša 17.245,86 EUR. Prvostopenjski organ je določil način davčne izvršbe z rubežem denarnih sredstev. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se prvostopenjski organ sklicuje na 57. člen oziroma 202. člen Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 3/07-UPB-4, 29/07 – odl. US in 58/07 – odl. US v nadaljevanju ZP-1), na podlagi katerih je predlagatelj izvršbe plačilne naloge poslal prvostopenjskemu organu v izterjavo. Po določbi 156. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in 125/08 in 110/09, v nadaljevanju ZDavP-2) davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Ker tožnik ni v določenem roku poravnal globe in stroškov postopka, je prvostopenjski organ začel davčno izvršbo z izdajo sklepa. Sklicuje se še na druge določbe ZDavP-2, zlasti na 143., 146. in 159. člen.

Zoper ta sklep je tožnik vložil pritožbo, ki ji je Ministrstvo za finance RS kot drugostopenjski organ z odločbo št. DT-499-30-507/2010-1 z dne 7. 7. 2011 delno ugodilo, tako, da je spremenilo izrek sklepa in v njem pravilno določno navedlo posamezne izvršilne naloge, izvršljivost in vsebino zneska, ki se izterjuje, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo.

V obrazložitvi svoje odločbe drugostopenjski organ ugotavlja, da so bili, kot izhaja iz upravnih spisov, s strani Ministrstva za gospodarstvo RS, Tržnega inšpektorata, OE Ljubljana (v nadaljevanju predlagatelj izvršbe) tožniku izdani plačilni nalogi, in sicer: - št. 0613-903/2007-14-11002 z dne 3. 9. 2007, pri predlagatelju izvršbe voden pod št. PN 970/2007, s katerim je bilo zaradi prekrška naloženo plačilo globe v višini 1.500,00 EUR, izvršljiv dne 21. 5. 2009, zahteva za sodno varstvo je bila z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, zavrnjena kot neutemeljena; - št. 0613-2138/2007-13-11002 z dne 29. 1. 2008, pri predlagatelju voden pod št. PN 72/2008, s katerim je bila izrečena globa v višini 1.500,00 EUR, izvršljiv dne 24. 4. 2009, zahteva za sodno varstvo je bila z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, zavrnjena kot neutemeljena; - odločba št. 0613-903/2007-26-11002 z dne 29. 5. 2008, pri predlagatelju izvršbe vodena pod št. ODL 490/2008, s katero je bila tožniku zaradi prekrška izrečena globa v višini 12.500,00 EUR in povprečnina (stroški postopka) v višini 150,00 EUR, izvršljiva dne 6. 4. 2009, pritožba je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani zavrnjena kot neutemeljena; - odločba o prekršku št. 0613-573/2008-112-10705 (odločba št. 241/2009) z dne 23. 4. 2009, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo globe v znesku 1.500,00 EUR, izvršljiva dne 20. 6. 2009; - plačilni nalog za plačilo sodne takse št. 021-4/2009-13-21028 z dne 28. 12. 2009, izvršljiv dne 10. 2. 2010, pri predlagatelju voden pod št. 021-4/2009-12, s katerim je bil tožnik pozvan k plačilu sodne takse zaradi zavrnitve zahteve za sodno varstvo v znesku 25,00 EUR; - plačilni nalog št. 021-8/2009-6-21028 z dne 28. 12. 2009, izvršljiv dne 10. 2. 2010, pri predlagatelju voden pod št. 021-8/2009-5, s katerim je bil tožnik pozvan k plačilu sodne takse zaradi zavrnitve zahteve za izločitev, v znesku 50,00 EUR.

Ker tožnik zneskov iz navedenih nalogov ni poravnal v predpisanem roku in višini, je predlagatelj izvršbe pri prvostopenjskemu organu vložil zahtevo za izterjavo, na podlagi katere je bil izdan izpodbijani sklep o davčni izvršbi. K navedenim zneskom dolga so obračunani še stroški davčne izvršbe.

Drugostopenjski organ navaja, da so bili plačilni nalogi v zvezi s plačilom globe zaradi prekrška izdani na podlagi 57. člena ZP-1, po katerem, se v primeru, če kršitelj ne plača globe v predpisanem roku in v znesku, določenem v plačilnem nalogu in ne vloži zahteve za sodno varstvo, pošlje plačilni nalog v izvršitev organu, ki je pristojen za izterjavo davkov, da globo prisilno izterja brez predhodnega pisnega opomina. Enako ravna prekrškovni organ, če kršitelj ne plača globe in stroškov po pravnomočnosti sklepa oziroma sodbe o zavrženju ali zavrnitvi zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog. Sklicuje se še na 202. člena ZP-1, po katerem globo, odvzem premoženjske koristi s plačilom denarnega zneska in plačilo stroškov postopka (povprečnino), izrečenih z odločbo o prekršku prekrškovnega organa in stroškov postopka izrečenih s sodbo oziroma sklepom sodišča, če je zahteva za sodno varstvo zavrnjena ali zavržena, izvrši pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, na predlog prekrškovnega organa, ki je izdal odločbo o prekršku. Sklicuje se še na Zakon o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, v nadaljevanju ZST-1), ki v 35. členu v povezavi s 34. členom določa, da se v primeru, če taksni zavezanec, ne plača takse v predpisanem roku, oziroma če ne zaprosi za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks po drugem zakonu, ali če ne vloži ugovora po 1. odstavku 34. člena tega zakona, potrdi izvršljivost plačilnega naloga in se ga v nadaljnjem roku 15 dni pošlje davčnemu uradu, na območju katerega ima taksni zavezanec stalno prebivališče ali sedež, naj takso izterja.

Na podlagi 1. odstavka 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ davčno izvršbo, če obveznost ni plačana v predpisanem roku, po 2. odstavku istega člena pa začne davčni organ davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Drugostopenjski organ še pojasni, kaj mora, skladno s 151. členom ZDavP-2 vsebovati izrek sklepa. V obravnavanem primeru je prvostopenjski organ pričel postopek izvršbe z izdajo sklepa, ki, kot določa 146. člen ZDavP-2, temelji na veljavnem izvršilnem naslovu - plačilnem nalogu, na katerem je potrdilo o izvršljivosti. Poudari, da sklep vsebuje elemente iz 151. člena ZDavP-2, pri navedbi izvršilnih naslovov, na podlagi katerih se izvršba opravlja, pa so pomanjkljivo navedeni izvršilni naslovi. Ker pa se vsi navedeni izvršilni naslovi, opremljeni s potrdilom o izvršljivosti nahajajo v upravnih spisih, je drugostopenjski organ v tem delu sam spremenil izrek sklepa. Ker je iz podatkov spisa razvidno, da je predlagatelj izvršbe vse plačilne naloge in odločbe opremil s potrdilom o izvršljivosti, kot je to določeno v 146. členu ZDavP-2 za začetek izvršbe, s tem predstavljajo veljavne izvršilne naslove. Potrdilo o izvršljivosti je namreč potrdilo v smislu 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2 in nasl., v nadaljevanju ZUP), ki se na podlagi 3. odstavka 2. člena ZDavP-2 uporablja v vprašanjih postopka, ki v tem zakonu niso urejena, zato se ta okoliščina v skladu s 1. odstavkom 169. člena ZUP šteje za dokazano. Nato drugostopenjski organ pojasni, da davčni organ niti po določbah ZDavP-2 niti po določbah ZUP ni pristojen za to, da bi preverjal pravilnost in zakonitost izdanih izvršilnih naslovov v postopku o prekršku in posledično, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti na njih pravilna, saj je to v pristojnosti predlagatelja izvršbe. Navedbe, ki se nanašajo na veljavnost izvršilnih naslovov, lahko tožnik uveljavlja samo pri predlagatelju izvršbe. V postopku je predlagatelj izvršbe predložil vse izvršilne naslove, opremljene s potrdilom o izvršljivosti in tudi ni umaknil zahteve za izvršbo v skladu s 155. členom ZDavP-2, na podlagi katere bi lahko prvostopenjski organ ustavil postopek davčne izvršbe. Dodaja še, da je sklep preizkusil v mejah pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti v smislu 2. odstavka 247. člena ZUP in ugotovil, da je sicer sklep pravilen in skladen z zakoni, pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

Tožnik sklep izpodbija s tožbo, v kateri navaja, da so v prvostopenjskem sklepu navedeni izvršilni naslovi, ki ne obstajajo, saj tožnik ni nikdar prejel odločb ali plačilnih nalogov z navedenimi opravilnimi številkami, zato niso postali pravnomočni in ne morejo postati predmet izvršbe. Pove tudi, da je bil celoten znesek že odtegnjen s transakcijskega računa. Drugostopenjski organ je spremenil izrek izpodbijanega sklepa in s tem priznal, da so bili v prvotnem sklepu napačni izvršilni naslovi. Navaja, da predlagatelj izvršbe tudi ni opremil plačilnih nalogov v skladu s 146. členom ZDavP-2 s pravilnimi potrdili o izvršljivosti. Poudarja, da mora organ pri izdajanju odločb paziti na pravilno ugotovitev dejstev in na pravilno in zakonito vodenje postopka, in meni, da pritožbeni organ ne more in ne sme naknadno popravljati že izvršenega sklepa za nazaj le z izdajo odločbe o formalnem popravku. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in razveljavi (pravilo odpravi) izpodbijani sklep.

Tožena stranka je po tem, ko ji je sodišče poslalo tožbo v odgovor, zgolj sporočila, da vztraja pri razlogih iz izpodbijanih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep skupaj z drugostopenjsko odločbo pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja prvostopenjski organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih z istimi razlogi, ne da bi jih ponavljalo, zavrača tudi sodišče, v smislu določbe 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Ob tem sodišče še pripominja, da je, kot izhaja iz upravnih spisov, prvostopenjski organ, izvršbo uvedel na podlagi izvršljivih plačilnih nalogov, navedenih v izreku izpodbijanega sklepa in zoper tožnika uvedel davčno izvršbo dolžnega zneska povprečnin in glob, h katerim je prištel stroške davčne izvršbe v višini 20,86 EUR. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločbe, s katero je delno ugodil pritožbi tožnika, nato jasno in določno navedel vse plačilne naloge z opravilnimi številkami in tudi opisal njihovo vsebino ter navedel, da so vsi opremljeni s s potrdili o izvršljivosti, iz katerih je razvidno, kdaj je vsak posamezni plačilni nalog postal izvršljiv. Drugostopenjski organ se je pri tem skliceval na 57. in 202. člen ZP-1, ki določata postopanje v primerih, ko kršitelj ne plača globe v predpisanem roku in v znesku, določenem v plačilnem nalogu, in tudi, da se plačilni nalog pošlje v izvršitev organu, ki je pristojen za izterjavo davkov, da globo prisilno izterja, brez predhodnega pisnega opomina. Navaja tudi ZST-1, ki predpisuje ravnanje v primerih, ko taksni zavezanec, ne plača takse v roku (34. in 35. člen ZST).

Način ravnanja davčnega organa v primerih, ko ta na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, za katere izvršilni naslov med drugim odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti, je določen v ZDavP-2, kar sta obrazložila tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ. Čim pa je tako, je izpodbijani sklep skupaj z drugostopenjsko odločbo pravilen in zakonit. Sodišče pritrjuje tudi navedbi drugostopenjskega organa, da davčni organ niti po določbah ZDavP-2 niti po določbah ZUP ni pristojen za to, da bi preverjal pravilnost in zakonitost izdanih izvršilnih naslovov v postopku o prekršku in, ali je potrditev izvršljivosti na njih pravilna, saj je to v pristojnosti predlagatelja izvršbe.

Glede tožbenega ugovora, da pritožbeni organ ne more in ne sme naknadno popravljati že izvršenega sklepa, sodišče dodaja, da je drugostopenjski organ v obravnavani zadevi ugotovil, da so izvršilni naslovi, na podlagi katerih se izvršba opravlja, v izreku sklepa pomanjkljivo navedeni. Drugostopenjski organ je nato, na podlagi pooblastila iz 1. in 2. odstavka 251. člena ZUP (ker je bil prvostopenjski upravni akt izdan kot sklep tudi v zvezi z 259. členom ZUP) ustrezno listinam v spisu spremenil izrek sklepa, kar je, po presoji sodišča pravilno in skladno z določbami ZUP.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji sklepa pravilno ugotovljeno, izpodbijani sklep je skupaj z drugostopenjsko odločbo pravilen in na zakonu utemeljen, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.