Jedro

Iz odgovora na tožbo je bilo povsem jasno in dovolj določno razvidno, da se dokazni predlog tožene stranke nanaša na zaslišanje delovodje in delodajalca samega o dejstvih, ki so pomembna za odločitev: kdaj in kako je bilo tožniku sporočeno, da mu delovno razmerje ne bo podaljšano ter kaj in koliko časa, če sploh, je 16.9.1998 delal. Dolžnost predsednika senata bi bila, da v okviru materialnega procesnega vodstva poskrbi za dopolnitev ponujenih dokazil (285. člen ZPP). Take, tudi kasnejše dopolnitve, pa ni mogoče šteti za predlaganje novih dokazov in njihove izvedbe ni mogoče zavrniti s sklicevanjem na 286. člen ZPP. To velja v obravnavani zadevi še toliko bolj, ker je šlo v času od vložitve odgovora na tožbo do prvega naroka za glavno obravnavo za specifično situacijo, ko so se spreminjala nekatera določila pravdnega postopka. Med novostmi je bila tudi uvedba evantualne maksime.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljni stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delovno razmerje tožnika, sklenjeno za določen čas, prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, ker je ostal na delu še en dan po poteku pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi take odločitve je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo nezakonito, zato je ugodilo zahtevkom po reintegraciji, priznaju delovne dobe in plačilu nadomestila plače. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da odločitev sodišča temelji na dejstvih, ki jih je enostransko prikazal tožnik (ne toženec, kot očitno pomotoma večkrat navaja v reviziji) in na podlagi izpovedi prič, ki so izpovedale zgolj to, kar jim je povedal tožnik sam. Sodišče pri tem ni upoštevalo dokaznih predlogov tožene stranke o bistvenem spornem vprašanju, ali je tožnik dne 16. 9. 1998 še delal ali ne. Sodišče izvedbe dokaza z zaslišanjem delovodje ni dovolilo, čeprav je ta dokaz toženec predlagal že v odgovoru na tožbo. Pri tem je sodišče nepravilno uporabilo določbo 286. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP). V ugotovitvah in obrazložitvi sodbe si posamezna dejstva nasprotujejo. Toženi stranki ni bila dana možnost navesti vsa pomembna dejstva, zato dejansko stanje ni bilo pravilno in objektivno ugotovljeno in je odločitev sodišča preuranjena.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer ne navaja izrecno, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja. Vendar iz njenih navedb dovolj jasno in določno izhaja, da po vsebini uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP je v revizijskem postopku mogoče uveljaviti le, če so storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Če se je kršitev relativnega značaja pripetila že v postopku na prvi stopnji, se lahko ta pomanjkljivost uveljavlja z revizijo le, če jo je stranka zaman uveljavljala s pritožbo. Toženec se je v pritožbenem postopku skliceval na obstoj relativnih procesnih kršitev (navajal je nepravilno uporabo 286. člena ZPP ter odločitev zgolj na podlagi izpovedi tožnika in prič, ki jih je on predlagal). Ker je kršitev procesnih določb iz prvega odstavka 339. člena ZPP uveljavljal že v pritožbi proti odločbi sodišča prve stopnje, se na ta revizijski razlog lahko sklicuje tudi v reviziji.

Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Obstajati mora torej vsaj verjetna vzročna zveza med kršitvijo postopkovnih določb in nezakonito oziroma nepravilno sodno odločbo. Zakonita je sodba takrat, kadar so določbe materialnega prava pravilno uporabljene, pravilna pa, kadar so odločilna dejstva pravilno ugotovljena.

Tožnik je sklenil delovno razmerje pri toženi stranki za določen čas treh mesecev - od 15. 6. 1998 do 15. 9. 1998. Kot razlog je v pogodbi o zaposlitvi naveden povečan obseg dela. Podobno je bilo delovno razmerje za določen čas med strankama sklenjeno že večkrat prej.

Tožnik ni uveljavljal sodnega varstva zato, ker bi bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom. Uveljavljal je, da je prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas zato, ker je delal še 16. 9. 1998, torej en dan več, kot pa je bilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi.

Po prvem odstavku 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR) se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če ostane na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje (sklenjeno za določen čas) prenehati. Delovno razmerje za določen čas sicer preneha s potekom določenega časa (drugi odstavek 17. člena ZDR) in delodajalcu ni treba izdajati v zvezi s tem nobenega sklepa.

Za presojo ali so izpolnjeni pogoji za preoblikovanje delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, je bistvena okoliščina, ali je delavec "ostal na delu" tudi po poteku določenega časa. Delovno razmerje je dvostransko razmerje med delavcem in delodajalcem. Zato tudi v primeru iz 18. člena ZDR ne more nastati zgolj na podlagi enostranske volje delavca. Če delavec po poteku delovnega razmerja za določen čas pride na delo in želi nadaljevati z delom, mora biti iz ravnanja delodajalca nedvomno razvidno, da mu tega ne preprečuje, da lahko govorimo o preoblikovanju v delovno razmerje za nedoločen čas. Iz ravnanja delodajalca bi moralo biti razvidno, da je tudi njegova volja za nadaljni obstoj delovnega razmerja. Če delavec pride na delo, računajoč na ponovno podaljšanje delovnega razmerja za določen čas (izjava tožnika na obravnavi dne 5. 11. 1999), pa do tega ne pride, tudi en dan dela več sam po sebi ne pomeni, da je delavec "ostal na delu".

Tožnik je v tožbi navedel, da je 16. 9. 1998 še delal in mu je toženec šele ob koncu delovnega časa rekel, da lahko gre, ker mu je delovno razmerje prenehalo. Delodajalec je v odgovoru na tožbo navedel, da je tožnika že 15. 9. 1998 opozoril na prenehanje delovnega razmerja in na to, da delovnega razmerja ne bo podaljševal. Na to naj bi ga naslednji dan opozoril tudi delovodja in naj tožnik 16. 9. 1998 tudi ne bi delal. Tožnik je predlagal zaslišanje strank, toženec pa zaslišanje prič, ne da bi jih poimensko navedel. Sodišče je na prvi narok za glavno obravnavo vabilo tako stranki kot njuna pooblaščenca z vabilom, na katerem je povzeta tudi vsebina 286. člena ZPP. Vabilo je tudi pričo, katere zaslišanje je tožnik predlagal v pripravljalni vlogi z dne 18. 1. 1999. Na obravnavo 5. 11. 1999 vabljena priča ni prišla, pooblaščenec tožene stranke pa je zamudil. Sodišče je ugodilo dokaznim predlogom tožnika in nato tudi zaslišalo tožnika in njegova starša. Ob zaključku obravnave je tožnik (ponovno) predlagal zaslišanje inšpektorice za delo, tožena stranka pa izrecno le zaslišanje delodajalca. Oba dokazna predloga je sodišče sprejelo in sklenilo, da se "predlagani priči" zaslišita na naslednji obravnavi. Nanjo je bila vabljena priča in delodajalec kot stranka s posebnim vabilom. S pripravljalno vlogo z dne 18. 11. 1999 je tožena stranka sporočila imena in naslove prič, katerih zaslišanje je predlagala v odgovoru na tožbo. Obe predlagani priče je sodišče vabilo na obravnavo. Na glavni obravnavi dne 26. 11. 1999 je sodišče sprejelo sklep, da je tožena stranka prekludirana glede zaslišanja predlaganih prič, "ker bi lahko poimensko predlagane dokaze posameznih prič navedla že v prvi fazi postopka". Nato je sodišče zaslišalo inšpektorico za delo. Zakaj ni zaslišalo delodajalca, ki je na obravnavo prišel, iz zapisnika ni razvidno. Sodišče je obravnavo preložilo zaradi pribave listine s strani inšpektorice za delo. Na obravnavo 17. 12. 1999 nista pristopila ne inšpektorica za delo ne delodajalec, zato je bila obravnava preložena. Na obravnavo 25. 1. 2000 je pristopila inšpektorica, ki je bila tudi ponovno zaslišana, delodajalec pa ne. Sodiščje obravnavo preložilo zaradi zaslišanja delodajalca in njegovega soočenja s tožnikom. Oba sta bila na obravnavo vabljena preko svojih pooblaščencev. Na obravnavi 22. 2. 2000 je pooblaščenec odsotnost delodajalca opravičil zaradi "službene zadržanosti". Sodišče je nato obravnavo (ki se je zaradi spremenjenega senata pričela znova) opravilo v odsotnosti toženca, izvedlo listinske dokaze in "na podlagi izvedenih dokazov zadevo zaključilo".

Sodišče je nepravilno uporabilo določbe 286. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Ne gre za vprašanje predlaganja novih dokazov po prvem naroku za glavno obravnavo in v zvezi s tem za vprašanje, ali jih tožena stranka brez svoje krivde ni mogla predlagati prej. V teh primerih lahko gre za prekluzijo. Bistveno v obravnavani zadevi je, ali je bil predlog za zaslišanje prič dan že v odgovoru na tožbo, ali pa šele takrat, ko je tožena stranka sporočila njihova imena in naslove.

Z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP je v pravdnem postopku uveljavljena t.i. eventualna maksima, ki pomeni omejitev strank v postopku. Upoštevajo se le tista dejstva in dokazi, ki jih stranke navedejo in ponudijo najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Kasneje navajana dejstva in kasneje predlagani dokazi se lahko upoštevajo le, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku.

Določbe 286. člena ZPP ni mogoče razumeti tako, da mora stranka dejstva navesti in dokaze predlagati na prvem naroku za glavno obravnavo. To lahko stori najkasneje do takrat, torej tudi prej in jih na prvem naroku ni treba navajati ponovno (ponavljati). Že tožba mora obsegati dejstva, na katera tožnik opira zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (prvi odstavek 180. člena ZPP). Tožena stranka pa mora že v odgovoru na tožbo predlagati dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v odgovoru (drugi odstavek 278. člena ZPP). V okviru materialnega procesnega vodstva je predsednik senata dolžan na primeren način skrbeti za to, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP).

Sodišče mora uravnoteženo upoštevati načeli pravdnega postopka, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (prvi odstavek 5. člena ZPP), in da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP), ter načelo ekonomičnosti postopka: opraviti postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški (11. člen ZPP). Navedena načela zagotavljajo tudi spoštovanje pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Ta pravica stranki sicer ne daje ustavno zagotovljene pravice do zakonite in pravilne sodne odločitve, vključuje pa pravico do kontradiktornega postopka in pravico vsake od pravdnih strank, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in stališča, če so postavljena v skladu z določbami pravdnega postopka in če niso očitno pravno nepomembna. Določba o prekluziji glede navajanja dejstev in dokazov, posega v pravico strank, da se izrečejo v postopku in tudi ni v prid pričakovanju po materialno pravilni sodbi. Zato jo je treba uporabljati restriktivno in v skladu z njenim temelnim namenom: kot "prisilo" pravdnih strank, da v določenem roku opravijo procesna dejanja.

Po presoji revizijskega sodišča je iz točke 2. odgovora na tožbo povsem jasno in dovolj določno razvidno, da se dokazni predlog nanaša na zaslišanje delovodje in delodajalca samega o dejstvih, ki so pomembna za odločitev: kdaj in kako je bilo tožniku sporočeno, da mu delovno razmerje ne bo podaljšano ter kaj in koliko časa, če sploh, je 16. 9. 1998 delal. Dolžnost predsednika senata bi bila, da v okviru materialnega procesnega vodstva poskrbi za dopolnitev ponujenih dokazil (285. člen ZPP). Take, tudi kasnejše dopolnitve, pa ni mogoče šteti za predlaganje novih dokazov in njihove izvedbe ni mogoče zavrnitvi s sklicevanjem na 286. člen ZPP. To velja v obravnavani zadevi še toliko bolj, ker je šlo v času od vložitve odgovora na tožbo do prvega naroka za glavno obravnavo za specfično situacijo, ko so se spremeinjala nekatera določila pravdnega postopka. Med novostmi je bila tudi uvedba eventualne maksime.

Nenazadnje pa je treba opozoriti tudi na to, da po drugem in trejem odstavku 286. člena ZPP stranke lahko navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze tudi na poznejših narokih oziroma kasnejših vlogah, pod pogojem, da jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. V teh primerih mora sodišče ugotavljati in obrazložiti krivdo stranke za to, da prepoznih navedb oziroma prepozno ponujenih dokazov ni upoštevalo. Kot je že navedeno, pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, temveč le za dopolnitev že ponujenih dokazil, ki se nanašajo na navedbe tožene stranke o pomembnih dejstvih.

Zaradi navedene bistvene kršitev določb pravdnega postopka, odločilna dejstva niso bila pravilno ugotovljena in posledično je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Sodišče bo moralo ugotoviti tudi dejstva in izvesti dokaze, s katerimi tožena stranka izpodbija navedbe in dokaze tožnika. Šele potem bo lahko presodilo, ali je šlo 16. 9. 1998 res za to, da je tožnik ostal na delu, ali pa le za neuspešen poskus doseči dogovor o (ponovnem) podaljšanju delovnega razmerja.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP razveljavilo obe sodbi nižjih sodišč in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.