Jedro

Da si je prvotni toženec prizadeval pridobiti stanovanje v celoti in po lastnih navajanjih polovični delež na njem prodal zato, da je lahko izpolnil denarno obveznost po sklenjeni poravnavi do tožnice, moralnim načelom ne nasprotuje.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek, zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je v nepravdnem postopku N 11/2000 Okrajnega sodišča v Piranu kot bivša zakonska partnerica N. K. predlagala razdružitev skupnega premoženja. Tožnica naj bi na sodno poravnavo pristala zato, ker je bil prvotni toženec invalid in naj ne bi imel rešenega stanovanjskega vprašanja in ker je sodnica jasno povedala, da bo stanovanje dodelila njemu. Ker je N. K. po sklenjeni sodni poravnavi prodal polovični delež na stanovanju, je tožnica prepričana, da je ravnal zvijačno in jo zavedel, da je na sodno poravnavo pristala.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je sodna poravnava, sklenjena med tožnico in N. K. (pokojnim pravnim prednikom obeh tožencev) dne 30. 9. 2004 pod opr št. N 11/2000 Okrajnega sodišča v Piranu za stanovanje, vpisano v vl. št. E 125 k.o. ..., nična in ne ustvarja pravnih posledic, kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek, ki se glasi, da sodna poravnava, sklenjena med tožnico in N. K. pod opr. št. N 11/2000 dne 30. 9. 2004, razveljavi. Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora drugemu tožencu povrniti stroške pravdnega postopka.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentke

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb procesnega prava. Slednja je podana, ker sodišče ni sprejelo nobenega dokaznega predloga tožnice, zaradi česar se tudi ni raziskalo zatrjevane bistvene okoliščine primera, to je, nemoralnega postopanja N. K. Zmotno je bila uporabljena določba 86. člena OZ v povezavi s 5. členom OZ in revidentka v nadaljevanju podrobneje opredeli zatrjevano nemoralno postopanje prvotnega toženca. Ne strinja se tudi z zaključkom sodišč, da v sklenitev poravnave ni bila prisiljena. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Sodišče je revizijo vročilo nasprotnima strankama in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Na revizijo je laični odgovor podal prvi toženec, vendar se to njegovo procesno dejanje spričo pomanjkanja postulacijske sposobnosti šteje za neopravljeno (drugi odstavek 91. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Glede nedovoljenosti revizije:

6. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR oziroma prej 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik v skladu z določbo drugega odstavka 180. člena ZPP to vrednost navesti že v tožbi. Če tožnik uveljavlja več tožbenih zahtevkov, ki imajo različno podlago (objektivna kumulacija) ali če uveljavlja zahtevke zoper več tožencev (subjektivna kumulacija), se na podlagi določbe drugega odstavka 41. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 39. člena ZPP pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

7. Tožnica je v tožbi uveljavljala dva zahtevka, primarnega in podrejenega, ki temeljita na različni dejanski in pravni podlagi. Primarni zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev ničnosti sodne poravnave, temelji na trditvah, da je prvotni toženec kršil splošna pravila obligacijskega prava (5. člen) in v zvezi s sklenitvijo sodne poravnave postopal nemoralno. Podrejeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev sodne poravnave, temelji na dejanskih trditvah, ki naj bi izkazovale napako glede njene volje za sklenitev sodne poravnave. Oba zahtevka je tožnica postavil že v tožbi, pri čemer je vrednost obeh opredelila s skupnim zneskom 7.928,55 EUR.

8. Po ustaljeni sodni praksi revizijskega sodišča se v primerih objektivne kumulacije primarnega in podrejenega zahtevka, glede katerih tožnik v tožbi navede nediferencirano vrednost spornega predmeta, šteje, da je vrednost spornega predmeta navedena le za primarni zahtevek, ne pa tudi za podrejenega. Izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta (kar v konkretnem primeru velja za podredni zahtevek) pa ima za posledico nedovoljenost revizije.

9. Zato je Vrhovno sodišče tožničino revizijo zoper odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).

Glede neutemeljenosti revizije:

10. Tožnica je s tožbo uveljavljala primarni zahtevek na ugotovitev ničnosti sodne poravnave. Ničnost sodne poravnave naj bi bila podana iz razlogov nemoralnosti, ker je prvotni toženec prodal polovični delež na stanovanju, ki je bil s sklenjeno sodno poravnavo z dne 30. 9. 2004 proti plačilu denarnega zneska v celoti dodeljen njemu v last. Kot sta revidentki pravilno pojasnili že sodišči prve in druge stopnje, sklenjena poravnava ne nasprotuje moralnim načelom. Da si je prvotni toženec prizadeval pridobiti stanovanje v celoti in po lastnih navajanjih polovični delež na njem prodal zato, da je lahko izpolnil denarno obveznost po sklenjeni poravnavi do tožnice, moralnim načelom ne nasprotuje.

11. Ker že iz samih trditev tožeče stranke po materialnem pravu ne izhaja pravna posledica, ki jo tožeča stranka zasleduje, sodišče ni bilo dolžno izvesti njenih dokaznih predlogov in zato zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

12. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba tožničino revizijo v tem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.