Jedro

V 279. členu ZUP so natančno določene nepravilnosti, zaradi katerih se izreče upravna odločba za nično tako, da teh pogojev ni možno razširjeno uporabljati oziroma zaradi zatrjevanega nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja izreči upravno odločbo za nično.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 24.10.2002. S to odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 5.6.2002, s katero je upravni organ prve stopnje izrekel za nično lokacijsko dovoljenje z dne 3.7.1998 v delu izreka, ki se nanaša na izvedbo komunalne, prometne in zunanje ureditve po parc. št. 130 k.o..., in gradbeno dovoljenje z dne 2.6.1999 v delu izreka, ki se nanaša na izvedbo komunalne, prometne in zunanje ureditve po parc. št. 130 k.o...

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da, ker tudi nična odločba dejansko obstoji, pravna varnost zahteva, da se njena ničnost formalno ugotovi z odločbo pristojnega organa. Glede na posledice, ki izhajajo iz ničnosti, zakon točno določa in taksativno našteva pet ničnostnih razlogov. Med temi sta tudi razloga po 2. točki, ko se za nično izreče odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu; in po 3. točki, ki določa, da se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti (279. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/2000). Ta dva ničnostna razloga namreč uveljavljajo tožniki v svoji tožbi.

Po presoji sodišča prve stopnje uveljavljana ničnostna razloga v spornem primeru nista podana. V zvezi z 2. točko 279. člena ZUP se tožniki sicer pavšalno sklicujejo na določbe 224. in 339. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije, vendar v potrditev svojih navedb niso predložili nobenih listin. Tožniki tudi niso vložili ovadbe za zatrjevani kaznivi dejanji, čeprav se odločba že "izvršuje" oziroma se dela na njeni podlagi že izvajajo. Ob tem pa gre še za okoliščine, ki so pogoj za izdajo izpodbijanih odločb (dokaz o pravici graditi) in so bile ocenjene v postopku izdaje obeh (sedaj že pravnomočnih) odločb (lokacijsko in gradbeno dovoljenje) na prvi in drugi stopnji.

Po mnenju sodišča prve stopnje je razlog iz 3. točke 279. člena ZUP podan, kadar gre za objektivno (ne subjektivno) neizvršljivost odločbe, ki pa je lahko pravna ali dejanska. Na tej podlagi se po mnenju sodišča prve stopnje izreče za nično lahko le taka odločba, katere izrek izrecno nasprotuje pravnemu redu in te nepravilnosti naknadno ni mogoče odpraviti v upravnem ali sodnem postopku, ali, ki je dejansko ni mogoče izvršiti. Ta ničnosti razlog predpostavlja, da odločba še ni bila izvršena. Iz upravnih spisov, tožbenih navedb tožnikov in odgovora prizadete stranke (investitorja: N.N. d.d.) na tožbo pa po ugotovitvi sodišča prve stopnje izhaja, da se na podlagi gradbenega dovoljenja že gradi oziroma so dela že končana. Poleg tega pa, kot pravilno navaja v izpodbijani odločbi tožena stranka, lokacijsko dovoljenje ni odločba, ki bi se neposredno izvrševala. Lokacijsko dovoljenje se samo po sebi neposredno ne izvršuje, je le predpogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Prav tako tudi gradbeno dovoljenje le učinkuje, in sicer tako, da investitor pridobi pravico graditi oziroma drugače posegati v prostor, torej se dejansko izvršuje le gradnja. Po mnenju sodišča prve stopnje pa bi se za nično v tem primeru lahko izreklo le gradbeno dovoljenje, po katerem gradnje sploh ne bi bilo mogoče (v fizičnem smislu, npr. zaradi tehničnih pogojev) izvršiti. Odločbe, ki je dejansko že izvršena, pa po mnenju sodišča prve stopnje ni mogoče izreči za nično iz razloga po 3. točki 279. člena ZUP.

V 279. členu ZUP so natančno določene nepravilnosti, zaradi katerih se izreče upravna odločba za nično. Teh pogojev po mnenju sodišča prve stopnje ni možno razširjeno uporabljati oziroma zaradi zatrjevanega nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja izreči upravno odločbo za nično. Ker gre za izredno pravno sredstvo, po mnenju sodišča prve stopnje uporaba tega sredstva ne dopušča širše razlage ničnostnih razlogov. Tožbeni ugovori tožnikov pa so taki, da bi jih bilo mogoče uveljavljati v postopku izdaje lokacijskega oziroma gradbenega dovoljenja, niso pa to razlogi, zaradi katerih bi bili izdani odločbi nični.

Tožniki v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavljajo svoje tožbene navedbe in še dodajajo: Razlaga, ki jo je v konkretnem primeru sprejelo sodišče prve stopnje, je namen zakonske norme (279. člen ZUP) skoraj v celoti izničilo oziroma jo razume na tako skrajno restriktiven način, da se postavlja vprašanje, za kakšne primere sploh lahko služi ta razlaga. Tožniki se zaradi tega vprašujejo, ali njihova lastninska pravica, ki so jo pridobili na zakonit in dobroveren način, ni dovolj velika dobrina, da bi jim zakonodajalec ne nudil primerne zaščite v primeru njene ogroženosti? Ker je iz poteka dogodkov, ki so nesporno razvidni iz dokumentacije v upravnih spisih, to je, da investitor v času prvega lokacijskega in gradbenega dovoljenja ni razpolagal z zemljiščem, ki je v njihovi lasti, je izdaja vsakršnega upravnega akta, ki zajema tudi sporno zemljišče in ga tako ali drugače obremenjuje (v konkretnem primeru uporablja za dostop), nična. Tudi če je organ prve stopnje svojo odločitev za izrek ničnosti utemeljeval iz napačnih razlogov, namreč da gre za novo dejstvo oziroma okoliščino, ki ni ničnosti razlog, bi bilo dolžno sodišče prve stopnje presojati ničnostne razloge po uradni dolžnosti. Ker je sodišče prve stopnje vendarle ugotovilo, da zemljišče, ki je predmet spora, ni v lasti investitorja in da je služnostna pogodba, ki naj bi služila kot dokaz pravice razpolaganja, sporna in v času izdaje dovoljenj sploh ni izpolnjevala niti osnovnih elementov za nastanek služnostne pravice, bi moralo pravilno sklepati, da je vsak poseg v to zemljišče v nasprotju z veljavnimi predpisi, nedopusten in hkrati določen kot kazniv. Tudi glede drugega ničnostnega razloga, namreč nemožnosti izvršitve pravnomočnega lokacijskega in gradbenega dovoljenja, tožniki menijo, da je sodišče prve stopnje nepravilno sklepalo. Gradbenega dovoljenja, ki je podlaga za gradnjo, torej je vseeno izvršitveni akt, v konkretnem primeru dejansko fizično ni mogoče izvršiti, v kolikor pa je investitor z nezakonitimi dejanji delno to izvršitev dosegel, je le - ta lahko zgolj začasna in jo bodo tožniki v sodnem postopku na vsak način poskusili preprečiti. Poleg tega pa je po njihovem mnenju sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi tožena stranka, v celoti spregledalo bistveno okoliščino, namreč, da bi moralo gradbeno dovoljenje temeljiti na zahtevani projektno-tehnični dokumentaciji, kar pomeni, da bi v tej dokumentaciji morala biti zajeta tudi izvedba dostopa, česar pa v danem primeru nikoli ni bilo. Tako je investitor v zemljišče v njihovi lasti posegel povsem brez projektov, zaradi česar je gradbeno dovoljenje, ki izrecno navaja, da je dostop do zemljišč v lasti investitorja predviden preko njihovih zemljišč, tudi tehnično neizvedljivo. To, kar je investitor v naravi izvršil in za kar sodišče prve stopnje meni, da je v naravi že izvršeno, nima za izvedbo legalnega dostopa do novo zgrajenih nepremičnin investitorja nobene pravno upoštevne zveze. Predlagajo, da pritožbeno sodišče ugodi njihovi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in hkrati potrdi veljavnost odločbe organa prve stopnje, ali podrejeno vrne zadevo v ponovno presojo sodišču prve stopnje.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in prizadeta stranka, ki jo zastopa B.B., odvetnica, na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča, ki pritrjuje pravilni in zakoniti presoji sodišča prve stopnje, uveljavljana ničnostna razloga (2. in 3. točka 279. člena ZUP) v spornem primeru nista podana. Razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, so utemeljeni in v skladu z razlago navedenih točk 279. člena ZUP.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se tožniki sicer pavšalno sklicujejo na določbe 224. in 339. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije, vendar v potrditev svojih navedb niso predložili nobenih listin, kot tudi niso vložili ovadbe za zatrjevani kaznivi dejanji, čeprav se odločba že "izvršuje" oziroma se dela na njeni podlagi že izvajajo. Ob tem pa gre še za okoliščine, ki so pogoj za izdajo izpodbijanih odločb (dokaz o pravici graditi) in so bile ocenjene v postopku izdaje obeh (sedaj že pravnomočnih) odločb na prvi in drugi stopnji.

Po 3. točki 279. člena ZUP se lahko za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti (pravno ali dejansko). V zvezi s tem je po presoji pritožbenega sodišča utemeljena in pravilna razlaga sodišča prve stopnje, da se lokacijsko dovoljenje samo po sebi neposredno ne izvršuje in je le predpogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Prav tako tudi gradbeno dovoljenje le učinkuje, in sicer tako, da investitor pridobi pravico graditi oziroma drugače posegati v prostor, torej se tudi po mnenju pritožbenega sodišča dejansko izvršuje le gradnja. Za nično pa bi se v tem primeru lahko izreklo le gradbeno dovoljenje, po katerem gradnje sploh ne bi bile mogoče (v fizičnem smislu, npr. zaradi tehničnih pogojev) izvršiti. Tudi pritožbeno sodišče v zvezi s tem meni, da odločbe, ki je dejansko že izvršena, ni mogoče izreči za nično iz razloga po 3. točki 279. člena ZUP.

Pritožbeno sodišče pritrjuje utemeljeni razlagi 279. člena ZUP, ki jo navaja sodišče prve stopnje, da so v tem členu natančno določene nepravilnosti, zaradi katerih se izreče upravna odločba za nično in da teh pogojev ni možno razširjeno uporabljati oziroma zaradi zatrjevanega (po tožnikih v tožbi in sedaj v pritožbi) nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja izreči upravno odločbo za nično. Sodišče prve stopnje ima prav, da, ker gre za izredno pravno sredstvo, uporaba le - tega ne dopušča širše razlage ničnostnih razlogov. Tožbeni ugovori tožnikov in sedaj tudi njihovi pritožbeni ugovori zoper izpodbijano sodbo pa so taki, da bi jih bilo mogoče uveljavljati v postopku izdaje lokacijskega oziroma gradbenega dovoljenja, niso pa to razlogi, zaradi katerih bi bili izdani odločbi nični.

Glede na navedeno so po presoji pritožbenega sodišča pritožbeni ugovori tožnikov neupoštevni, saj le ponavljajo tožbene ugovore, ki jih je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.