Jedro

Šepanje ni bilo ugotovljeno. Ostale popoškodbene spremembe pa predstavljajo po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj le lažjo estetsko motnjo, ki ne morejo vplivati na tožnikovo psihično ravnotežje v tolikšni meri, da bi šlo za pravno priznano škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da mora toženka plačati tožniku odškodnino za 2/3 škode, ki jo je ta utrpel zaradi posledic prometne nezgode z dne 23.12.1994, ker je ugotovilo, da je k nastanku nezgode sam tožnik prispeval 1/3. Od skupaj ugotovljene škode za nepremoženjsko škodo v znesku 4.800.000,00 SIT je bilo toženki naloženo, da mora plačati tožniku 3.200.000,00 SIT. Višji zahtevek je bil zavrnjen. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Z revizijo, s katero je tožnik uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava, je izpodbijal zavrnilni del odločitve. V reviziji je povzel nekatere dejanske ugotovitve ter podal svojo oceno izvedenih dokazov. Pri tem je menil, da je sodišče višje stopnje nekritično obravnavalo predvsem ugotovitve izvedenca prometne stroke, zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pa je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Za nezgodo sam ni kriv. Priznana odškodnina pa ni pravična, ker je prenizka. Zaradi pretresa možganov močno duševno trpi. Ker šepa, je podana tudi skaženost. Predlaga, da se mu prizna tudi preostala zahtevana odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 12.300.000,00 SIT.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da se pretežni del tožnikovih revizijskih izvajanj nanaša na okoliščine nezgode. S temi izvajanji poskuša ovreči dokazno oceno sodišč nižjih stopenj in prepričati, da sam s svojim ravnanjem ni prispeval k nastanku nezgode. Toda ugotovitve o okoliščinah, zaradi katerih je prišlo do tožnikove nezgode, vključno z ugotovitvami o ravnanju voznika in tožnika kot pešca, predstavljajo dejansko podlago sodb sodišč nižjih stopenj. Ugotovljeno dejansko stanje temelji na posamičnih ugotovljenih dejstvih, in s tem, ko tožnik izpodbija nekatera ugotovljena dejstva (o tem, s kakšno hitrostjo je vozil avtomobilist, na kakšno razdaljo ga je ta mogel zagledati, po katerem delu vozišča je vozil in kakšno je bilo to vozišče, ali je sam nameraval prečkati cesto ali ne in podobno), posega v ugotovljeno dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano in ki v revizijskem postopku ne more biti predmet preizkusa (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zato navedenih revizijskih izvajanj ni bilo mogoče upoštevati v revizijskem postopku.

Pravno odločilna dejstva, ki predstavljajo podlago tudi za oceno obsega tožnikovega soprispevka k nezgodi in kar se v reviziji izpodbija, so po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj predvsem naslednja: do tožnikove nezgode je prišlo 23.12.1994 v nočnem času. V času nezgode je snežilo. Širina polovice ceste je znašala 3,5 m, avtomobilist pa je vozil tako, da je bilo levo kolo vozila oddaljeno 0,7 m od sredinske črte in je tako vozil več kot en meter proč od desnega roba ceste. Hitrost vožnje je bila na kraju dogodka omejena na 60 km/h, avtomobilist pa je vozil s hitrostjo okrog 40 km/h. Tožnik je bil v trenutku trčenja več kot en meter oddaljen od desnega roba ceste. Do prometne nezgode je prišlo zaradi nepričakovanega ravnanja tožnika (ki je stopil na vozišče 5-7 m pred prihajajočim osebnim avtomobilom oziroma 0,5 sekunde pred trčenjem). Glede na take ugotovitve sta sodišči nižjih stopenj presodili, da je nevarno situacijo povzročil tožnik s svojim nepričakovanim ravnanjem in da je zato soprispeval k nezgodi do 1/3. Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj pravilno odločili o odškodninskem temelju spora in utemeljeno ocenili, da je tožnik soodgovoren za nezgodo v obsegu 1/3. Revizijsko sodišče glede na vse ugotovljene okolnosti nezgode ocenjuje, da tožnikov prispevek k nezgodi ne more biti manjši od 1/3 in da zato materialno pravo v odločbi o temelju ni bilo uporabljeno v njegovo škodo. Tako oceno med drugim potrjujejo predvsem ugotovitve, da je avtomobilist vozil v skladu s prometnimi in vremenskimi razmerami in da je tožnik s svojim nenadnim ravnanjem (ko je stopil pred ali k avtomobilu) povzročil kritično situacijo (ki jo avtomobilist glede na nenadnost tožnikovega vstopa v doseg avtomobila ni mogel preprečiti). Tožena stranka je v skladu z določilom tretjega odstavka 177. člena ZOR dosegla oprostitev odgovornosti do 1/3. Tožnik pa ima zato v skladu z določilom prvega odstavka 192. člena ZOR pravico le do povrnitve 2/3 nastale škode od tožene stranke.

Revizijsko sodišče končno ocenjuje, da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno niti v delu, ki se nanaša na odločitev o obstoju posameznih oblik nepremoženjske škode in o njihovi višini oziroma o tem, da ni podana podlaga za priznanje odškodnine za skaženost. Ta del odločitve se nanaša na pravilno uporabo določb 200. in 203. člena ZOR, ki določata pravno priznane oblike škode in merila za odmerjanje odškodnin zanje. Že v pritožbenem postopku je bilo tožniku pojasnjeno, da šepanje ni bilo ugotovljeno in da tako ne obstaja temeljna podlaga, na katero je opiral zahtevek za skaženost. Ostale popoškodbene spremembe pa predstavljajo po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj le lažjo estetsko motnjo, ki ne morejo vplivati na tožnikovo psihično ravnotežje v tolikšni meri, da bi šlo za pravno priznano škodo. Zato revizija v tem delu ni utemeljena. Odškodnina za strah v znesku 200.000,00 SIT je glede na ugotovljene okolnosti (kratek primarni strah ob trčenju in pozneje zaskrbljenost za izid zdravljenja) ustrezna in predstavlja pravično zadoščenje za to obliko škode. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 3.000.000,00 SIT je prav tako ustrezna in ni prenizka. V zvezi z odmero odškodnine za to oblike škode je potrebno opozoriti revidenta, da je sodišče lahko priznalo odškodnino le za tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s posledicami poškodb po prometni nezgodi. Pri tožniku pa je bilo ugotovljeno, da je imel epileptične napade že pred nezgodo in da je bil spoznan za invalida III.

kategorije zaradi božjasti, kroničnega alkoholizma, alkoholnega obolenja živčnega sistema ter alkoholne okvare jeter, kar pomeni, da je le del zatrjevanih posledic pripisati škodi po nezgodi. Te posledice, ki zadevajo predvsem težave oziroma spremembe v zvezi s poškodovanim levim kolenom (zlom koščenega grebenčka na zgornji sklepni ploskvi leve goleni) in delno povečana intenzivnost epileptičnih napadov pa so na podlagi določb 200. in 203. člena ZOR pravilno ovrednotene z odškodnino 3.000.000,00 SIT ter višja odškodnina iz tega naslova (ki jo revizija utemeljuje predvsem z nepotrjenim postkomicijskim sindromom) ni utemeljena. Odškodnina za telesne bolečine (1.500.000,00 SIT), ki se v reviziji posebej ne omenja, pa je po presoji revizijskega sodišča prav tako ustrezna in ni prenizka. Revizijsko sodišče pri tem še ugotavlja, da so tako odškodnina za posamične oblike škode kot celokupna odškodnina za nepremoženjsko škodo ustrezno odmerjene tudi v primerjavi z odškodninami, ki se dosojajo v takih primerih, kot je tožnikov. Zato zaključuje, da tožnikova revizija iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Uradoma upoštevne kršitve postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa tudi ni ugotovilo. Neutemeljeno tožnikovo revizijo je zato v celoti zavrnilo (393. člen ZPP).